Vlada nas v zadnjih dneh ni posebej okarala. Večina opozicije pa še naprej kovid povezuje z vlado in bolj kot ne odvrača od ukrepov, od cepljenja. In zakaj vlada po avstrijskem vzoru, rada se po njej zgleduje, ni sprejela pogoja PC za določene razmere – za prireditve in lokale bi to moralo biti! Si ne upa? Avstrijci so s tem spodbudili cepljenje, v nekaj dneh se jih je cepilo petdeset tisoč! Tudi tam se najde kdo, ki očita vladi, da bo necepljene spravila v geto, a s pravilom PC bodo očitno laže normalizirali življenje.
Pri nas imajo vlada, ministri cel kup problemov, no, tudi kovid. Če jih analizirate, si rečete – finančni minister A. Šircelj je nedvoumno strokovnjak, z ideologijo se ne ukvarja – hvalevredno; tudi za A. Vizjaka se ne spomnim, da bi bil obremenjen z ideologijo, a je očitno pragmatik, ki se ukvarja s posli!! Po tem, kar smo poslušali, mora brezpogojno oditi, pa če je še tako »dobro« mislil!
Matej Tonin je zrasel in si zdaj marsikaj upa glasno povedati. Za infrastrukturnega ministra Jerneja Vrtovca, ki je nekoč diplomiral pri dr. A. Jamniku na teološki fakulteti s temo osamosvojitvenih zaslug enega od največjih mož slovenske katoliške cerkve – dr. Alojzija Šuštarja, se mi je zdelo, da je kot Z. Janković: realizira veliko projektov, ki so jih njegovi predhodniki načrtovali, a jih kot teoretiki niso znali izpeljati. Toda J. Vrtovec je zdaj kadrovik!? Dela kadrovski cunami v energetiki? Odstavlja strokovnjake in na njihovo mesto postavlja zaveznike NSI?
In kaj je s projektom Roberta Goloba GROM? Menda je hotel prikrito privatizirati največjega slovenskega trgovca z elektriko GEN energetiko, ki jo je vodil!? Samo trg je preverjal!? 15 let je na vrhu tako pomembne firme! Golob pravi, da ve bolje od politike, kaj je dobro za državo!? Čeprav je res, da en sam, četudi direktor, ne more odločiti o tako pomembni stvari, kot je privatizacija energetike. Upam!
Nekje sem prebrala, da smo imeli v socializmu dvojni sistem odločanja: politični in samoupravni in da politični nikakor ni bil nad samoupravnim. Kakšno zavajanje! Imeli smo trojni sistem odločanja: skupščino, izvršni svet – vlado, veliko nekih samoupravnih organov, kjer se je ure in ure razpravljajo o stvareh, ki so bile odločene – zadnjo in prvo besedo pa so imeli vsekakor na Tomšičevi v Ljubljani, kjer je bil sedež zveze komunistov.
Pred več desetletji, ko smo še živeli enopartijski sistem, mi je neki zdomec, ki je živel in delal v Nemčiji, dejal: volitve so zato, da določimo, kdo bo odločal v našem imenu, in zelo dobro je, da obstajata koalicija in opozicija, ki se menjujeta, saj tako vedno eni ali drugi bedijo nad odločevalci; oblast mora delati dobra dela, če hoče, da jo bomo še kdaj volili. In opozicija me o tem, kaj dela oblast, vedno dobro informira. Pri nas opozicija ponavlja vseskozi eno in isto, vsebinskih, argumentiranih informacij o delu oblasti od nje praviloma ni.
Za zdaj so mi všeč M. Podobnik, Nada Pavšer, E. Petrič, ki so se odločili, da jih ideologija ne zanima, da jih ne zanima leva, desna, ampak sredina; da snujejo program, ki ima za temelj ustavo, slovensko državo in človeka. Ljudje smo naveličani, da se vse vrti okoli J. Janše. Večina slovenskih medijev, velik del politike in še kdo so še kar prepričani, da je J. Janša središče sveta. Ne morejo dojeti, da bi se kdo odločil za politiko iz njenih primarnih razlogov – skrbeti za državljane, za državo. In berem, da so satelit SDS, ker se občasno družijo s P. Jambrekom. A ni bil z njimi tudi Marko Voljč, bolj levi satelit?
Dr. E. Petrič nikakor ni desničar, leta 1971 je bil del akcije 25 poslancev, ko so si mladeniči – poslanci slovenske skupščine – Tone Remc, Cene Matičič in Ivan Kreft izmislili, da je prišel čas, ko mora biti za predsedstvo Jugoslavije več kandidatov (uradna kandidata sta bila Mitja Ribičič n Marko Bulc). Najprej so za kandidaturo zaprosili še Edvarda Kardelja, a je odklonil, potem pa sta se obrnila na dr. Ernesta Petriča. Pristal je, podprlo ga je 25 poslancev, a si zelo hitro premislil, in C. Matičič je kandidaturo umaknil. Tako akcije 25 poslancev v bistvu sploh ni bilo, začela pa se je »protiakcija«, sledil je pogrom, pravi kadrovski cunami! Njihov predlog so označili za hudo politično diverzijo, sledile so izključitve iz zveze komunistov, odvzemi poslanskih mandatov …
In pred leti, ko je bil J. Janša v zaporu, sva z dr. Petričem na nekem srečanju premlevala politične razmere in razpravljala o morebitni krivdi J. Janše v tem smislu: če bi me kdo vprašal, ali ste tako zelo prepričani, da je Janša nedolžen, da bi vam lahko odsekali roko, bi rekel, kot da nisem za nikogar, če nisem bil zraven. Če pa bi me vprašali – je Janši dokazano, da je kriv, pa bi rekel, da mu ni in bi si za to dal odsekati roko. Takšen je levičar E. Petrič, ki mu marsikdo očita, da je postal desničar, ker ni vedno brezpogojno pripravljen braniti dejanj t. i. leve strani. Gospod z veliko začetnico! Pravičen in samosvoj. Pravi za vrh države!
Svet ni samo črno-bel in tudi ljudje v njem smo pisani in delamo dobro in slabo, ne delajo/mo eni samo dobro, drugi samo slabo.