Igralec Jurij Souček o prestavljenih risankah, Pipiju in Melkijadu na odru in tegobah slovenskega filma Hrošč, ki je zaslovel kot pujs

Umrl je igralec Jurij Souček. Ob tej priložnosti poobjavljamo intervju, ki ga je leta 2008 za Primorske novice opravil naš nekdanji urednik kulturne redakcije Andraž Gombač.

Peticijo, naslovljeno na vodstvo RTV Slovenije, je podpisalo že več kot 4000 gledalcev, ki risanko hočejo gledati ob 18.40 in ne ob 18.10, kamor jo je izrinila nova telenovela Strasti. Dober povod za intervju z Jurijem Součkom, Miškolinom, palčkom Smukom, maksi psom Fikom, Pipijem in Melkijadom ...

Vas je presenetilo, da je telenovela izrinila risanko?

“Pravzaprav ne. Ti poskusi so bili na naši televiziji že večkrat prisotni. Risanke gredo nekaterim očitno zelo na živce.”

Zakaj?

“Predvsem zaradi dobrega termina. Pred poročili je gledanost največja. Razumem, da nacionalka želi tekmovati s komercialnimi postajami, a tale rešitev se mi ne zdi najboljša. Risanka ima pomembno mesto v vsakdanjem življenju družine in ni ga zakona, ki bi otrokom ukazal, naj gredo spat že po šesti uri. Nekajkrat sem si poskušal ogledati tudi to umetnost, ki jo zdaj vrtijo pred poročili, pa se mi zdi, da bi dobra risanka privabila več gledalcev.”

Se vam telenovela ne zdi kakovostna?

“Ne. Ima znano napako: slab scenarij in prepočasen tempo. Sploh ne razumem, kaj bi nam v tej zgodbi radi povedali. Še najmanj so za to krivi igralci. Sicer pa tudi risanke gledam le, če me kdo opozori, recimo, da bosta na sporedu spet Pipi in Melkijad. No, ta dva pujsa sta prav gotovo pritegnila veliko gledalcev. Na ulici so me ustavljali navdušenci, moj stavek 'in odpujsala sta domov' pa je kar ponarodel.”

Risanko je iz nemščine prevajal Ervin Fritz, mar ne?

“Ja, Fritz je prevajal. In to duhovito. Je pa res, da je dobro, če igralec solistično risanko prikroji sebi in svojemu značaju. Risanke danes niso več tako živahne, ker igralci zvesto preberejo čisto vse, kar dobijo predse. Moji teksti pa so polni popravkov, besede zamenjujem s takimi, ki so mi bližje in zaradi katerih je govor v risanki potem bolj normalen.”

Ste kdaj imeli težave, ker ste prirejali prevod?

“Ne, nikoli. Če se je le dalo, sem slovenil tudi imena. Vse sem skušal narediti čimbolj domače. Otrok ne sme preveč razmišljati o tem, kaj mu želiš povedati. Ne smeš ga strašiti z leporečjem, saj bo dobil občutek, da ga poučuješ. Če ga strašimo z neznanimi besedami, bo med gledanjem izgubil pozornost. Risanka mora teči kot infuzija: mirno se mora zapisati v otroško zavest, zlasti če je taka za lahko noč. Pipi in Melkijad sta bila res uspešna. Slišal sem, da ta risanka o Pipiju in Melkijadu nikjer ni bila tako odmevna kot pri nas. In ko sem videl, kako se je prijela, sem prijateljem v Mini teatru predlagal, naj jo postavimo na oder. Ker sem se bal, da bi me kdo utegnil preganjati zaradi avtorskih pravic, sem zgodbo priredil: Pipi in Melkijad v naši zgodbi skočita iz zaslona in zaživita svoje življenje, brez pomoči risanke. In spet zabavata mlado in staro. Doslej smo imeli že 80 ponovitev.”

Kakšno je občinstvo? So otroci kaj drugačni kot nekdaj?

“Bi rekel, da ne. Na predstavah sicer opažam nekaj drugega: če so zraven starši, so otroci velikokrat bolj razposajeni. Tudi bolj nemirni so, nekateri so prestrašeni in v krču. Če pridejo z vrtcem ali šolo in so z njimi morda le tri učiteljice, pa so lahko imenitni. Sproščeni so, čisto noter padejo in bolj so dojemljivi. Ne pravim, da jih starši frustrirajo, a mogoče delajo napako, ko med gledanjem risank otroke puščajo pred televizorjem same. Morda bi bilo dobro, da bi risanko spremljali z njimi. Sicer pa kakšnih posebnih sprememb pri otrocih ne opažam. Le vse teže dojemajo, kaj so to kralji, princeske in podobne že minule politične veličine. Težko razumejo, da si včasih moral biti pred oblastjo zelo ponižen, recimo pred kraljem ali kraljico. Danes nihče več niti ne vstane, ko vstopi v dvorano predsednik vlade ali države.”

Četudi zdaj nastopate na odru, ste se v zavest mnogih generacij najbolj zapisali z glasom ...

“Veste, pripovedovalec ne more biti vsakdo. To je poseben dar, ki ga nimajo vsi igralci. Tudi najboljši ne. To je posebna veščina, bolj podobna radijski igri. Mikrofon ima svoje zakonitosti in ne prenese igralca, ki z glasom preveč buta, ki ima premočan p, premočan d, preveč izrazite sičnike ...”

Kako pa je dobro delo pri risankah poplačano?

“Samo od radijskih in televizijskih honorarjev se pri nas nikoli ni dalo preživeti. Radio in TVS se precej mačehovsko obnašata do igralcev. Izjema so tisti, ki nastopajo v komercialnih ali zelo izpostavljenih oddajah. Ko grem včasih mimo Drame, že po avtomobilu vidim, kateri igralec je to sezono v modi. Včasih pa smo igralci delali za male vampe v Turistu. V mojih začetkih na radiu je bilo tako, da je nastopajoči že takoj po oddaji pri vratarju dobil kuverto s honorarjem. Kriteriji so se z leti sicer spreminjali. Enkrat so nam celo šteli besede: več besed si povedal, večje je bilo plačilo. Potem so merili minutažo in jaz sem takrat nastradal, ker sem hiter bralec. V prednosti so bili kolegi z daljšim premislekom.”

Tudi v risanki o palčku Smuku ste govorili hitro.

“Uh, pa še kako! Mislim, da je izvirnik španski in tu ni pardona, vse gre hitro. Z leti postaja govorni aparat okornejši, zato moram tehniko govora več vaditi.”

Kaj pa sama sinhronizacija? Se je z leti kaj spremenila?

“Seveda se je. Po mojih opazovanjih - na slabše! Včasih se nas je za istim mikrofonom zbralo pet, šest, bili smo bolj povezani, tekmovali smo, in tisti, ki je bil najboljši, je za sabo povlekel še druge. Risanka je tako postala bolj živa. Zdaj za pultom tehnik vodi vsak glas posebej. Prideš v studio, posnameš svojo vlogo in sploh ne veš, kaj bo naredil kolega. Tehnik na zaslonu gleda valovanje glasu in uravnava jakost, sinhronost, usta na usta. Kot medicinsko oživljanje. Kar nekam uradniško je. Škoda.”

Gledate tuje programe, na katerih predvajajo le risanke?

“Nikoli. Nisem obseden z risankami in tudi ne bi rad umrl samo s slovesom pripovedovalca risank. Sem predvsem igralec s težo ...”

Najprej ste zasloveli z moderno igro.

“Ja, bil sem ljubitelj francoske avantgarde, ki sem jo režiral in igral predvsem na malem odru ljubljanske Drame. Soustvarjati sem pomagal tudi avantgardni Oder 57. Svojega igralskega življenja res ne bi rad končal v offu, kot glas. Rad bi še kaj zaigral na odru Drame, ki je bila moja matična ustanova od leta 1954 do penzije. Med otroškimi predstavami, ki znajo biti fizično zelo naporne, čutim, da sem še sposoben za kak večji met.”

Vas kdo vabi k sodelovanju?

“Ne. Razen seveda gledališča za otroke, ki ga omenjam. Veste, naša generacija je bila zelo neenotna in med seboj nismo imeli takih vezi kot igralske generacije za nami. Vsak se je pehal zase, danes pa mlajši zelo držijo skupaj. Sošolci režiserji delijo vloge sošolcem igralcem, ker se pač dobro poznajo, ker so manj kritični in ker tudi živijo enak način življenja. Filmski režiserji, ki jih producira akademija, v glavnem sploh nimajo časa za teater in malo vedo, kaj se tam dogaja. Zanima jih predvsem, kako hitro uspeti in po možnosti takoj obiskati enega ali več mednarodnih festivalov.”

Lani ste bili eden redkih, če ne kar edini igralec, ki se je zavzel za slovensko sinhronizacijo tujih filmov.

“Res je. Bolj kot sinhronizacija me motijo podnapisi, ki velikokrat bežijo pred sliko. Pojavi se besedilo v tako imenovanem kupčku in lahko prebereš stvari, ki jih bo igralec šele kasneje povedal ali zaigral. Moti me tudi podnaslavljanje hrvaških ali srbskih psovk, ki jih tudi sicer dobro razumemo. Ne, sinhronizacija me ne bi motila, saj to počnejo v večini evropskih držav. Vsekakor bi se prej navadili slovensko sinhroniziranih filmov kot tistih, v katerih naše igralce silijo govoriti v narečjih, ki jih ne obvladajo. Danes obstajajo tehnično dovršeni stroji, ki namestijo glas točno pod vokal ali konsonant. Z njimi je sinhronizacijo mogoče opraviti brezhibno, le pravi glas je treba najti. Sicer pa imamo že nekaj več ali manj posrečenih primerov sinhroniziranih celovečernih risank. Da dobre glasove imamo, je lepo videti tudi v reklamah, ki jih nekateri naši igralci prav odlično sinhronizirajo. Prava izbira je pomembna tudi pri filmu, kjer je treba za vloge najti primerne igralce. Nam sicer to ne gre preveč dobro od rok, v naših filmih se zasedba suče samo okoli preizkušenih obrazov. Pri nas je pač tako, da skoraj vsako vlogo lahko igra vsakdo, le da je iz kroga prijateljev. Ali pa izbira otrok - groza! Ravno včeraj sem gledal angleški film, v katerem je otrok igral neverjetno prepričljivo. Pri nas pa kljub tisočim otrokom, ki se udeležijo avdicije, izberejo prijateljevega nečaka ali celo sina.”

V vašem življenjepisu je podatek, ki vam ga človek ne bi pripisal - pred študijem igralstva ste obiskovali trgovsko akademijo. Kako ste prišli tja?

“Če si šel na to akademijo, si hitro prišel do solidne izobrazbe. Lahko si postal prokurist v podjetju, namestnik direktorja, lahko si podaljšal šolanje in pristal celo v diplomaciji. No, ko sem končal trgovsko akademijo, me je država takoj z dekretom prestavila v Bosno ...”

Ste šli?

“Šel! V Sarajevo. En mesec sem se potikal po nekem arhitekturnem biroju v središču mesta, živel sem v sobici pri muslimanski družini, ki sem jo redko videl, le spat sem hodil tja. V hiši je bila popolna tišina, kar malo strašljivo je bilo. Potem sem pobegnil nazaj v Ljubljano, bil knjigovodja pri Kompasu, kjer sem predvsem šilil svinčnike, pridružil sem se radiu, tja pripeljal še Borisa Kralja, bili smo igralska družina, režiral sem kmečke oddaje, igral ljudi in živali, se vpisal na igralsko akademijo ... Ko sem se odločil za akademijo, doma niso smeli vedeti, da sem bil sprejet. Dve leti sem hodil v službo in v šolo, preden sem jim priznal, da bom igralec. Joj, pa skoraj bi pozabil povedati, da sem šel 11. maja 1945 v partizane!”

Ko je bilo vojne že konec?

“Seveda. Bil sem majski hrošč. Tako so imenovali tiste, ki so šli v partizane po vojni. To smo bili povečini mladeniči, ki jih je zanimalo orožje, pa navdušeni smo bili nad zmago. Ne smemo namreč pozabiti, da sem bil ob koncu vojne star komaj 16 let. Čas je bil kar divji, nič ni bilo še uzakonjeno, povsod nevarnosti, zmešnjava. V vojski smo imeli orkesterček, v katerem sem igral kitaro ... Kakšne zgodbe so to! Vsi mi pravijo, da moram o teh rečeh enkrat napisati knjigo. Samo kdaj, ko pa nikoli nimam časa!”

---