Bambičeva ustvarjalnost je odslej manj neznana

Za dokumentarni film o tržaškem vsestranskem ustvarjalcu in umetniku, ki je minulo soboto doživel premiero v Trstu, se je Radovan Čok izjemoma preizkusil v režiserski vlogi.

GORICA > Pred sobotno premiero v tržaškem gledališču Miela je Kinoatelje ponudil goriški publiki predpremierni ogled dokumentarnega filma o Milku Bambiču, ki ga je vrhunski slovenski direktor filmske fotografije Radovan Čok, tokrat v vlogi režiserja, posnel in naslovil Milko Bambič: In Statu Nascendi. Kot je uvodoma povedala Mateja Zorn iz Kinoateljeja, so predstavitev uvrstili v niz mesečnih srečanj s slovensko filmsko produkcijo, ki bo Goričane pospremila v praznovanje Evropske prestolnice kulture leta 2025 in še dlje. Goriški večer je bil še posebej slavnosten, ker je sovpadal s praznovanjem dneva slovenske kulture in začetkom enoletnega odštevanja do EPK GO! 2025. Mateja Zorn je bila zadovoljna, da so ta dvojni mejnik obeležili s filmom, ki osvetljuje velikega tržaškega likovnega in vsestranskega ustvarjalca. V tukajšnjem okolju je njegovo ime sicer znano, morda je manj poznana njegova raznolika in iskriva ustvarjalnost, večjo pozornost pa si nedvomno zasluži v vseslovenskem prostoru. Čokov film odpravlja to vrzel.

Snemanje ni bilo enostavno

Skoraj enourni dokumentarec je izvrstno filmsko delo mojstra fotografije, soavtorja krepko več kot sto kratkih in celovečernih igranih filmov ter dokumentarcev in skoraj dvakrat več, če upoštevamo še reklamne in glasbene spote. Radovan Čok je svoje bogato znanje prelil tudi v film, ki se ga je izjemoma, kot je sam povedal na predpremieri, lotil v vlogi režiserja. Odziv občinstva ni izostal, saj se je po zadnjem kadru sprožil iskren in topel aplavz.

“Oče je arhitekt, v družini je več umetnikov, sam se posvečam filmskemu snemanju, pa tudi dva patenta sem že registriral ...” Kaj reči? Presneti Bambiči!

Snemanje filma ni bilo enostavno, kot so povedali režiser, producentka in drugi člani snemalne ekipe. Gradiva je bilo malo, stvar se je dodatno zakomplicirala, ker je tik pred začetkom snemanja Bambičeva posvojenka in dedinja, tržaška slikarka Valentina Verani izginila neznano kam, tako da jim ni bil dostopen Bambičev osebni arhiv. Kljub temu pa so z mukotrpnim zbiranjem arhivskega gradiva od vsepovsod, s posnetki Bambičevih ilustracij, likovnih in drugih stvaritev, s pričevanji njegovih prijateljev, učencev in izvedencev s področij, ki se jih je dotaknila njegova raznolika ustvarjalnost, ter ne nazadnje z izborom redkih posnetkov, v katerih nastopa in o sebi govori sam Bambič, sestavili prepričljiv in vizualno dopadljiv filmski mozaik, ki odstira pogled na radoživega ustvarjalnega človeka in vrhunce njegove ustvarjalnosti.

Najbolj živi in privlačni so prav posnetki iz videozapisa, ki sta ga umetnostni zgodovinar Marko Vuk in etnolog in filmar Naško Križnar posnela z Milkom Bambičem malo pred njegovo smrtjo leta 1991, ko je bil star 86 let. Kljub bolehanju srca, o katerem z dobršno mero avtoironije tudi sam spregovori, se v njem umetnik predstavlja kot iskriva in samozavestna osebnost, prav taka, kot si jo lahko predstavljamo iz ustvarjalnega opusa, po katerem se sprehodi film. V njem so predstavljene nekatere pomembnejše etape na Bambičevi življenjski in ustvarjalni poti, ki se je križala z velikimi imeni slovenske likovne umetnosti, od Lojzeta Špacapana, njegovega profesorja na idrijski gimnaziji, pa do Avgusta Černigoja, s katerim se je približal, a se zaradi samosvojega neodvisnega duha ni povsem uvrstil v umetniško avantgardo.

S stripom se je rogal fašizmu

Film predstavi Bambičevo neizbrisno sled v ilustratorstvu, zlasti s prvim slovenskim stripom, ko se je z likom zamorčka Bu-ci-buja posmehoval iz italijanskega fašizma in njegovega vodje in bil zaradi tega izgnan. Zatekel se je v Ljubljano, občasno je deloval tudi drugod po Jugoslaviji, se bežno približal svetu filma in se preizkusil tudi v drugih oblikah likovnega snovanja. Med temi izstopa tudi izdelava znamenitega logotipa treh src za Radensko, ki se je skoraj nespremenjen ohranil do današnjih dni kot izjemno učinkovita in prepoznavna blagovna oznaka.

Spomini in strokovni pogledi

O Bambiču v filmu spregovorijo Marko Kravos, Jasna Merkù, Peter Krečič, Franc Vecchiet ter drugi, ki prispevajo osebne spomine in strokovne poglede na njegovo ustvarjalnost in sled, ki jo je zapustil v slovenskem likovnem prostoru. In ne samo. Iz pričevanj pricurljajo na dan njegovi raznoliki interesi, ki segajo tja do področja paranormalnih pojavov in na izumiteljsko žilico, s katero je na primer izumil elektrolizno zobno ščetko in več vrst posebnih pisal, ki so pritegnila veliko zanimanja, žal pa, kot je sam izpovedal, nobenega dobička.

Na predpremieri so se ob Radovanu Čoku z občinstvom pogovorili še producentka in soscenaristka Sladjana Vide iz producentske hiše Solsticij, ki je producirala film v sodelovanju s Kinoateljejem in srbsko hišo Montage, direktor fotografije Predrag Bambić ter drugi člani ekipe. Bambić je prispeval anekdoto o nastanku filma. Ideja se je porodila, ko ga je dedinja Milka Bambiča preko družbenih omrežij izsledila v Beogradu in slutila, da bi lahko bil Milkov sorodnik. Navezala sta stik, potem pa v Sloveniji našla tudi ugodne pogoje za realizacijo projekta. O domnevnem sorodstvu pa je Predrag Bambić na pol v šali povedal, da nekaj mora biti: “Oče je arhitekt, v družini je več umetnikov, sam se posvečam filmskemu snemanju, pa tudi dva patenta sem že registriral ...” Kaj reči? Presneti Bambiči!

Marko Marinčič, Primorski dnevnik

---