Foto: AP
Foto: AP

To je bil čas tik po državljanski vojni v ZDA in strasti so bile razvnete, sever in jug razklana, sužnji so bili uradno razpuščeni, rasistični sentiment pa na vrelišču. Številni belopolti lastniki plantaž po jugu, vajeni imeti v lasti sužnje, so po odpravi suženjstva in opolnomočenju Afroameričanov začeli na večje skupine sužnjev, ki so živeli med njimi, gledati kot na potencialno grožnjo njihovi lastnini in njim samim.

Kaj pomeni Ku Klux Klan?

Ime Ku Klux Klan je izpeljanka grške besede kyklos (krog) in škotsko-gelske besede "klan", ki so jo najverjetneje izbrali zgolj zaradi soglasniškega stika.

Niz krvavih uporov sužnjev po južnih državah je vzpostavil široko razmahnjeno prakso nočnih patrulj, sestavljeno iz belcev, ki so jim oblasti podelile posebna pooblastila prav za namen lovljenja pobeglih sužnjev in uveljavljanja policijske ure. Beli južnjaki so na te patrulje gledali kot na nekakšno državljansko dolžnost, piše poročilo Southern Poverty Law Centra.

Kipe Nathana Bedforda Forresta še vedno najdemo po ameriškem jugu. Ta je iz Tennnesseeja. Foto: AP
Kipe Nathana Bedforda Forresta še vedno najdemo po ameriškem jugu. Ta je iz Tennnesseeja. Foto: AP

Ti nočni stražarji so imeli pooblastilo, da vsakemu kršilcu, ki ga ujamejo, naložijo določeno število udarcev z bičem. In spomin na te zakonite milice je bil še vedno živ tako med poraženimi južnjaki kot med osvobojenimi sužnji, ko so prvi klanovci leta 1866 neuradno prevzeli mesto nekdanjih nočnih straž.

Zato ni trajalo dolgo, da je KKK iz tajne bratovščine prerastel v paravojaško silo, ki si je za cilj zadala zrušiti progresivne akcije obdobja rekonstrukcije na ameriškem jugu, še posebej politik, ki so krepile pravice lokalnega afroameriškega prebivalstva.

KKK se je pod platformo filozofije nadvlade bele rase posluževal nasilja kot sredstva za uveljavitev tega cilja in zatiranja Afroameričanov.

Prvi veliki čarovnik

Prvi t. i. veliki čarovnik KKK-ja je bil nekdanji konfederativni general Nathan Bedford Forrest, ki je kaj kmalu sprevidel, da je ustvaril večjo pošast, kot si je zamislil. Leta 1869 je tako skušal skupino razpustiti, ker je postal vse bolj kritičen do čezmernega nasilja, ki ga je ta uporabljala. Neuspešno.

Tipične oprave so prišle z Drugim Klanom. Foto: AP
Tipične oprave so prišle z Drugim Klanom. Foto: AP

Klan je na vrhuncu svojega delovanja v tej svoji prvi izdaji izvajal nočne napade na Afroameričane in belopolte republikance (republikanska stranka je bila do leta 1912 liberalnejša stranka v ameriškem dvostrankarskem sistemu in tista, ki se je borila za odpravo suženjstva in pravice delavskega razreda). Klanovci so ustrahovali, uničevali imetje, fizično napadali in morili.

V nekaterih južnjaških zveznih državah so republikanci vzpostavili nekakšne milice, da bi se te zoperstavile klanu. Ta je vse do leta 1871 bolj ali manj nekaznovano in nemoteno sejal svoj teror, dokler ni kongres sprejel "Ku Klux Klan zakona", s katerim je takratni predsednik ZDA Ulysses S. Grant dobil pooblastilo za uporabo vojaške sile proti KKK-ju.

Zakon je takrat omogočil, da so oblasti v več okrožjih razglasile obsedno stanje in aretirale na tisoče ljudi.

Drugi Klan – kapuce in goreči križi

A za neustavnega je bil KKK razglašen šele leta 1882, po odloku vrhovnega sodišča, a do takrat je bilo rekonstrukcije že konec, Klan pa je za nekaj časa povsem potihnil. A le za nekaj časa.

Žrtve so pogosto linčali. Foto: AP
Žrtve so pogosto linčali. Foto: AP

V 20. stoletju je nato doživel dve oživitvi. "Drugi Klan", tisti, s katerim so prišli tudi njegova najbolj zloglasna ikonografija, bele oprave z zašiljenimi kapucami in zlovešče zažiganje križev, je na vrhu Kamnite gore (Stone Mountain) v Georgii ustanovil pridigar William Joseph Simmons.

In čeprav se je Simmons opiral na dokumente prvotnega Klana in spomine nekaterih takrat še živečih KKK-starešin, je Drugi Klan v veliki meri temeljil na takrat izjemno priljubljenem in spornem filmu Rojstvo naroda (The Birth of a Nation, 1915).

Triurni epski film, posnet po romanu Thomasa Dixona Klanovci (Clansmen), prikazuje prek zgodb dveh fiktivnih družin, eno z juga in eno s severa, turbulentno ameriško zgodovino 60. let 19. stoletja, pri čemer so Afroameričani upodobljeni kot surovi, neolikani, leni, moralno sprevrženi in nevarni.

Le nekaj mesecev po premieri filma je bil rojen Drugi Klan, z njim pa omenjene prepoznavne bele halje, kapuce, sežiganje križev in linčanje, ki jih je uvedel že Dixonov roman. Ko so film predvajali v Atlanti tistega leta, so Simmons in njegovi klanovci ceremonialno vkorakali v kinodvorano v haljah in kapucah, številni kar na konjih. Tovrstne teatralne procesije so postale še en zaščitni znak novega klana.

"Potni list" vitezov KKK-ja. Foto: AP

Akademičarka Gladys-Marie Fry v svoji knjigi Nočni jezdeci v zgodovini temnopoltih (1977) piše, da je bil izbor belih halj s kapucami zelo premišljena odločitev klanovcev, ki so s tem želeli vliti dodaten strah in grozo med temnopoltimi. Za afroameriške sužnje je namreč veljalo, da so zelo vraževerni in se panično bojijo duhov. Bele halje naj bi predstavljale duhove.

“Tako razmišljanje je imelo očitne napake: podcenjevanje inteligence temnopoltih in precenjevanje vraževerja. Temnopolti so bili preplašeni, nedvomno, a ne zaradi duhov, ampak živih, do zob oboroženih mož, ki so bili izjemno sposobni spremeniti temnopolte predčasno v duhove,” piše Fryeva.

Proti priseljencem, Judom in temnopoltim

Leta 1921 je KKK začel nov, moderni "poslovni model" z novačenjem članov, ki so v klanu opravljali polni delovni čas proti plačilu. Organizacija se je oglaševala kot bratska organizacija, njen štab pa je služil prek monopola na prodajo kostumov, medtem ko so bili organizatorji plačani prek pristojbin za iniciacije.

To je bil čas blaginje v ZDA in Klan je naglo rastel ter pridobival člane po vsej državi, predvsem na račun družbenih napetosti med urbano in ruralno Ameriko, sovraštva do Rimskokatoliške cerkve in sovraštva do priseljencev, predvsem južnih in vzhodnih Evropejcev, kot so bili Italijani, Rusi in Litovci.

Greenwood po 18-urni moriji in požiganju. Foto: Wikipedia
Greenwood po 18-urni moriji in požiganju. Foto: Wikipedia

Drugi Klan je zahteval očiščenje politike, pozival je k strogi morali in učinkovitejšemu uveljavljanju prohibicije. Pri tem so nagovarjali izključno bele protestante, hujskali pa proti Judom, temnopoltim, katoličanom, priseljencem in "grešnikom", kar je bil zelo širok pojem, zajemal pa je tudi ženske, ki naj bi se vedle nemoralno ali "izdajale" svojo raso.

Morija vseh morij – Tulsa

Za najhujši napad KKK-ja v tistem času velja t. i. rasni pokol v Tulsi, 18-urna morija ter uničevanje domov in stavb, ki sta potekala med 31. majem in 1. junijem 1921 v Greenwoodu, premožni temnopolti soseski rasno močno segregirane Tulse. Dogodek do danes ostaja eden najhujših primerov rasnega nasilja v zgodovini ZDA – in eden manj znanih.

Čeprav naj bi bilo ubitih okoli 300 ljudi (oblasti so kot uradno številko navajale 32), brez domov pa ostalo 9.000 ljudi, medijskih poročil o dogodku tako rekoč ni bilo.

Metode ubijanja, ki jih je uporabljal KKK na začetku 20. stoletja, so bile grozljive. Žrtve so linčali, bičali, streljali nanje ali pa jih žive sežigali.

Foto: AP
Foto: AP

V Tulsi so uporabili še četrto, njim priljubljeno metodo, ko so žrtve vezali na avtomobile in jih vlekli za seboj do smrti.

Pobesnela drhal je v enem dnevu požgala skoraj 40 ulic Greenwooda, uničila tisoč domov, ducat cerkva, pet hotelov, 31 restavracij, štiri lekarne, osem ordinacij, knjižnico in bolnišnico, piše New York Times.

Trupla so iz mesta odvažali s tovornjaki, jih zažgali ali pa odvrgli v reko.

V svoji knjigi Tulsa 1921: Poročanje o pokolu (2019) novinar Randy Krehbiel navaja morbidna lokalna poročila, da so večje število trupel zmleli za gnojilo.

Prava razsežnost pokola ostaja tako neznana, arheologi pa še vedno najdevajo potencialna množična grobišča.

Tretji Klan – odgovor na boj za državljanske pravice

Emmett Till je bil brutalno mučen in umorjen zaradi domnevnega spogledovanja z belko. Foto: Wikipedia
Emmett Till je bil brutalno mučen in umorjen zaradi domnevnega spogledovanja z belko. Foto: Wikipedia

Svojo tretjo inkarnacijo je KKK doživel v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, v času boja za državljanske pravice temnopoltih in kot neposreden odgovor nanj.

V tem času so klanovci pogosto sklepali zavezništva s policijskimi upravami na jugu, zlasti v Birminghamu (Alabama), ali pa z uradi guvernerjev, kot je bil tisti Georgea Wallacea prav tako v Alabami.

V tem času so klanovci izvedli nekaj brutalnih napadov, pri čemer številne še vedno pretresa umor Emmetta Tilla v Misisipiju leta 1955. Till je bil 14-letni temnopolti deček, ki sta ga dva belca brutalno umorila. Razlog? Fant naj bi zažvižgal, ko je v trgovini za prodajnim pultom zagledal prikupno mladenko.

Tri dni pozneje je dvojec Emmetta ugrabil in tako brutalno pretepel, da sta mu povsem izmaličila obraz, preden sta ga ustrelila, njegovo truplo pa odvrgla v reko Tallahatchie. Ko so našli njegovo truplo, je imel okoli vratu z bodečo žico privezan 30 kilogramov težak del stroja za odstranjevanje semen iz bombaža.

Eden bolj znanih filmov na temo KKK-ja in rasnih nemirov na jugu ZDA je bil Misisipi v plamenih. Foto: IMDB
Eden bolj znanih filmov na temo KKK-ja in rasnih nemirov na jugu ZDA je bil Misisipi v plamenih. Foto: IMDB

Leta 1957 je sedem članov KKK-ja v Birminghamu v Alabami ugrabilo temnopoltega obrtnika Judgea Edwarda Aarona, ki so ga pretepli z železno palico, mu vrezali začetnice "KKK" v prsi, ga kastrirali z britvico in vlili razredčilo na njegove rane, preden so ga odvrgli v potoku.

Istega leta so prav tako v Alabami ugrabili 24-letnega mladega očeta Willieja Edwardsa, ga pretepli, nato pa s pištolo prisilili, da skoči v svojo smrt z mostu nad reko Alabama.

Misisipi v plamenih

Napad na cerkev v Birminghamu leta 1963. Foto: AP
Napad na cerkev v Birminghamu leta 1963. Foto: AP

Pa trojni umor aktivistov za državljanske pravice v Misisipiju leta 1964, v katerega je bila vpletena tudi policija iz Filadelfije in ki je navdihnil film Misisipi v plamenih, ogorčenje javnosti pa je privedlo do sprejetja zakona o državljanskih pravicah.

Kljub temu pa oblasti v Misisipiju niso hotele preganjati storilcev, zato je posredovala zvezna vlada in vložila obtožnice proti 18 posameznikom, a zgolj zaradi kršenja državljanskih pravic, za kar so prejeli minorne kazni. Leta 2005, 41 let po umorih, so za enega od storilcev odločili, da je kriv uboja, in ga obsodili na 60 let zapora.

Ob obletnici ustanovitve KKK-ja leta 1980. Foto: AP
Ob obletnici ustanovitve KKK-ja leta 1980. Foto: AP

Odmeven je bil tudi bombni napad na baptistično cerkev v Birminghamu leta 1963, v katerem so umrle štiri temnopolte deklice, stare 11 in 14 let, še okoli 15-20 ljudi pa je bilo ranjenih.

Martin Luther King mlajši je napad označil za "enega najzlobnejših in najbolj tragičnih zločinov, zagrešenih proti človeštvu". Napadu so sledili množični protesti, in čeprav je FBI četverico napadalcev identificiral leta 1965, so obtožnice proti njim vložili šele leta 1977.

Zapuščina klana

Čeprav klan danes nima več take moči in vpliva, kot ju je imel, pa njegova temačna dediščina v ZDA, zlasti na jugu, še tli, zlasti z nasiljem belih supremacistov, ki je v vzponu, ameriške oblasti (ne pa tudi Trumpova administracija) pa ga celo prepoznavajo kot največjo grožnjo ZDA.

KKK še vedno deluje v 22 zveznih državah. Foto: AP
KKK še vedno deluje v 22 zveznih državah. Foto: AP

Beli supremacisti tako stojijo za vrsto odmevnih napadov, kot so streljanje v cerkvi v Charlestonu leta 2015, zborovanje "Združite desnico" (Unite the Right) v Charlottesvillu (Virginia) leta 2017, streljanje v sinagogi v Pittsburghu leta 2018 in streljanje v Walmartu v El Pasu leta 2019.

Danes je v ZDA še vedno dejavnih več kot 30 odredov KKK-ja v 22 zveznih državah. Ocene članstva se gibljejo od 3.000 do 8.000, temu pa je treba prišteti še neznano število sodelavcev in privržencev.

Članstvo je znova začelo naraščati takoj po izvolitvi Baracka Obame leta 2008, klan pa nove člane novači predvsem z izkoriščanjem vprašanja nezakonitih priseljencev.

Med odmevnejše zločine KKK-ja v zadnjih 40 letih štejemo linčanje Michaela Donalda v Alabami leta 1981, umor 14-letnega Jasona Smitha v Louisiani leta 2011 (da je bil za njim KKK, ni bilo potrjeno), trojni umor v judovskem centru v Kansasu leta 2014 in poskus uboja treh protestnikov na zborovanju proti KKK-ju v Anaheimu v Kaliforniji leta 2016.

David Duke

Za daleč najbolj razvpitega klanovca sodobne ere velja danes 70-letni David Duke, neonacist, skrajno desni politik, privrženec antisemitskih teorij zarot (zanikanje holokavsta itd.) in nekdanji veliki čarovnik vitezov Ku Klux Klana, ki je bil med letoma 1989 in 1992 tudi član predstavniškega doma louisianskega kongresa. Leta 1988 se je celo (neuspešno) potegoval za demokratsko predsedniško nominacijo, leta 1990 za senat, leta 1991 pa za guvernerski stolček.

Raziskava Southern Poverty Law Centra iz 2011 o vzponih in zatonih Ku Klux Klana skozi leta razkriva vzorec: klan je močen, ko lahko njegovi voditelji izkoristijo družbene napetosti in strahove belopoltih. S tem, ko njegova priljubljenost narašča, njegov fanatizem pa vodi v nasilje, postaja klan bolj pod drobnogledom organov kazenskega pregona, medijev in vlade. Klan z radikalizacijo izgubi še tisto podporo javnosti, ki jo je imel, spori znotraj organizacije pa dokončno izničijo njegovo učinkovitost kot teroristične organizacije.

Klan kot tak je doživel tri vrhunce: prvega v obdobju rekonstrukcije 19. stoletja, ko so sveže osvobojeni sužnji pridobili pravice in lastno zemljo, drugega v 20. letih 20. stoletja, ko je KKK z gorečim protipriseljenskim razpoloženjem v ZDA pridobil na milijone članov, in tretjega na višku gibanja za državljanske pravice 60. let, ko so temnopolti in druge manjšine začeli terjati enakopravnost.

Ta obdobja rasti imajo eno skupno značilnost: gre za obdobja velikih družbenih prevratov, ko se je prevladujoča belopolta populacija počutila ogroženo. V vsakem od teh obdobij je klan doživel zaton, ko je percipirana grožnja napada upadla. A povsem izginil Ku Klux Klan nikdar ni.