Vojna za Slovenijo - 30 let: Moji spomini na osamosvojitveno vojno

3.10.2021 | 20:30

Goran Rovan (desno) in snemalec Mirko Vesel

Goran Rovan je bil leta 1991 novinar TV Ljubljana.

Trideset let se mi zdi kar dolgo obdobje, a so spomini na te čase še vedno živi. Verjetno tudi zato, ker jih občasno obujam s prijatelji, pa tudi mlajšimi, ki tega niso doživeli. Ponosen sem, da sem sodeloval v teh dogodkih. Resda po službeni dolžnosti, pa kljub temu nič manj zavzeto.

V letu 1991 sem kot novinar poleg posavskega območja prevzel še pokrivanje dopisništva takratne TV Ljubljana za Dolenjsko in Belo krajino. Tako sem kot vojni poročevalec s snemalcem Mirko Veselom in na koncu tudi Francijem Pavkovičem skrbel za poročanje s kar obsežnega območja, kjer se je marsikaj dogajalo. O vsem tem sem objavil že nekaj zapisov, daljši zapis, ki sem ga naslovil Skice iz dnevnika vojnega dopisnika, pa sem objavil v dveh številkah časopisa Srž, ki pa je v Posavju takrat izhajal le nekaj mesecev. Vendar tudi ta zapis ni popoln, saj so izpuščeni zadnji dnevi, verjetno zaradi pomanjkanja prostora. Svojih originalnih zapisov takrat nisem shranil, tako da jih nimam. Srž, katerega urednik je bil Silvo Mavsar, pa je prenehal izhajati.

Že pred uradno osamosvojitvijo sem seveda spremljal dogajanje na svojem področju. Tako so se takrat na tem območju pogosteje dogajali sestanki predstavnikov slovenske in hrvaške vlade. Prav tako se je marsikaj dogajalo na letališču JLA v Cerkljah ob Krki. Že prvi dan desetdnevne osamosvojitvene vojne, kot smo jo kasneje poimenovali, sva bila s snemalcem Mirkom v Pogancih pri Novem mestu. Te prve posnetke sva odpeljala kar v Ljubljano, saj je bil javni promet ustavljen, prav tako so bile blokirane vse cestne povezave proti prestolnici. Dopoldne se je kolona oklepnikov prestavila na Medvedjek, kjer je bila ujeta v blokadi. Tako sva odšla nazaj v Posavje, se skozi Mostec prebila do Dobove in nazaj do Brežic, kjer sem izvedel, da je ta dan JLA ustrelila pripadnika teritorialne obrambe Jerneja Molana v Rigoncah pri Dobovi. Naslednji dan sem skupaj z Mirkom in dopisnikom Dela Marjanom Bauerjem doživel še svoj ognjeni krst, ko so nas na Medvedjeku raketirala letala jugoslovanske vojske. Ob tem napadu so bili ubiti vozniki tovornjakov, ujeti v blokadi na avtocesti, prav tako pa tudi domačin Anton Kotar, s katerim sem se dan pred tem pogovarjal ob sistemu protitočne obrambe, ki je stal ob njegovi kmetiji.

V naslednjih dneh sem seveda po ves dan krožil po Dolenjski in Posavju. Informacij o dogajanju ni bilo veliko. Še največ sem jih dobil od vodstva novomeške in krške policije oziroma takratne milice ter od ljudi na terenu in svojih novinarskih kolegov. Seveda takrat ni bilo mobitelov, SMS-ov in elektronske pošte, tako da sem moral prositi domačine, da so mi dovolili uporabo hišnih telefonov. Po teh sem tudi sporočal novice v Ljubljano. S snemalcem sva bila tudi v Mokronogu, kjer je vodnik Grujović grozil, da bo v zrak pognal vojaško skladišče v Puščavi. Bila sva tudi v Krakovskem gozdu, kamor se je prebila kolona oklepnikov iz Medvedjeka. Mirko je zaradi strahu svoje žene Bebe potem ostal doma v Krški vasi, z mano pa je delo vojnega dopisnika nadaljeval Sevničan Franci Pavkovič, ki pa ni imel elektronske, ampak klasično filmsko kamero. Tako sva od daleč posnela raketiranje v Krakovskem ozdu, pa tudi razdejanje po bojih pri Prilipah in še marsikaj drugega.

V teh dneh sem večkrat na dan po telefonu pošiljal svoja poročila v matično hišo. Kasete in filme smo pošiljali z vlakom, pa tudi s pomočjo prijaznih ljudi, ki so jih bili pripravljeni odpeljati v Ljubljano. Seveda ni bilo lahko, še posebej, ker nismo vedeli, kaj se dogaja, koliko časa bo trajalo. K sreči se je kmalu zaključilo. Seveda pa s tem moje delo ni bilo končano. Dogajanje se je v osamosvojeni Sloveniji seveda nadaljevalo, vse do odhoda zadnjega vojaka iz Cerkelj. Seveda bi lahko o tem dogodkih napisal še marsikaj. Ker pa sem jih podrobno opisal že pred tremi desetletji, naj bo to dovolj.

Ob vsem tem pa mi je najbolj žal, da nisem v tem času naredil niti ene fotografije, čeprav sem svojo fotografsko opremo vseskozi vozil s sabo. Verjetno sem film hranil za kakšne hujše dogodke, ki smo jih vsi v strahu pričakovali, ali pa preprosto ob vsem delu in pokrivanju dogajanja, iskanju informacij, poročanju itd. ni bilo časa še za fotografiranje. Tako imam edino fotografijo iz tega časa s poročanja pred razbito blokado pri Prilipah, ki mi jo je pred nekaj leti dal Franc Šavrič in zanjo do takrat nisem niti vedel.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Goran Rovan