Če liste peteršilja in zelene pogledate od bliže, boste opazili, da ne rumenijo kar tako, najprej se na njih pojavijo manjše, potem večje razbarvane pege nepravilnih oblik, ki porjavijo, sčasoma pa se pojavi rumenenje in sušenje listov.

Gre za glivično bolezen listno pegavost zelene in peteršilja, ki jo spodbujajo dolgotrajna omočenost listov in temperature od 20 do 25 stopinj. Poletne mokrote letos ne manjka in z boleznijo imajo težave tudi na vrtovih, kjer je doslej ni bilo. Sicer pa je pogostejša tam, kjer se rosa dolgo ne posuši, in na njivah v bližini rek, kjer je mikroklima vlažnejša.  

Pri listni pegavosti se težave najprej pojavijo na zunanjih listih, potem se bolezen širi proti notranjosti rastlin. Okužijo se tudi peclji, in če dobro opazujemo, lahko pod listi opazimo skupke trosov.

Pri oboleli gomoljni zeleni, kjer nam niso pomembni le listi, opazimo, da se gomolji zaradi propadanja listov prav nič ne debelijo.

Obolele rastline težko pozdravimo

Že obolelim rastlinam težko pomagamo, učinkovitejša je preventiva. Nekoliko pomaga, če oberemo obolele liste s peclji do tal in jih odnesemo daleč proč, nikar jih ne puščamo ob rastlinah kot talno zastirko!

Liste odstranjujemo samo, ko so rastline popolnoma suhe, ne v jutranji rosi in ne zvečer – saj vemo, da se takrat rastline počasi navlažijo, zato tudi govorimo o večerni rosi. Važna je tudi higiena rok: naberemo najprej nekaj listov z zdravih rastlin za v kuhinjo in šele nato oberemo bolne liste.

Širjenje bolezni lahko upočasni škropljenje s pripravkom iz njivske preslice, kupljenim ali pripravljenim doma.

Preventiva 

Škropljenje z njivsko preslico, s čebulno brozgo ali pripravki, ki vsebujejo morske ali vitaminske komplekse, je bolj učinkovito kot zdravljenje, saj krepi celično steno v tkivu rastline – na bolezen je odpornejša.

Drugi okrepi so še dosleden štirileten kolobar, setev razkuženega semena, redno pregledovanje rastlin in izogibanje kakršnimkoli opravilom, dokler so rastline mokre. Če želimo posejati nadomestni peteršilj ali posaditi sadike zelene še na drugo mesto na vrtu, naj bo to vsaj 10 m proč.

Proti omenjeni bolezni, sklepamo, pomagalo tudi, če peteršilja in zelene ne zalivamo po listih, a kaj ko so možne še okužbe z drugimi glivičnimi boleznimi –pogosta je pepelasta plesen (sivobela prevleka), proti kateri pa na začetku pomaga ravno zalivanje s curkom po listih.

In še nekaj o zeleni …

In še nekaj o zeleni (zlasti gomoljni), ki je občutljivejša in bolj lačna od peteršilja: potrebuje zelo hranilno zemljo z obilo komposta ali uležanega hlevskega gnoja in precej vode, zato jo v suši redno globoko zalivamo in tla prekrivamo z zastirko. Gomoljno zeleno avgusta, ko potrebuje največ hranil, dognojujemo. Dodamo nekaj komposta, zalijemo z gabezovim gnojilom, ki vsebuje tudi fosfor, lahko dodamo tudi grenko sol, ki je bogata z magnezijem. Škropljenje rastlin z gnojilom, ki vsebuje bor, pa prepreči morebitno trohnenje gomoljev.

Če smo veliki porabniki listov zelene, pa smo posadili le gomoljno, se nikar ne čudimo, če se gomolji skoraj ne debelijo. Pri njej bi morali v času debeljenja pustiti čim več listov, da bo »prehranili« gomolj. Za liste pa raje posadimo listno različico, kjer redno obiranje listov rast novih še pospešuje.