Foto: EPA
Foto: EPA

Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke, pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane leta 1973, pri nas pa je izšla lani pri založbi Slovenske matice, v slovenščino jo je prevedel magister Matej Venier. Pripovedoval nam je o beneškem pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta ohranjali mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji in ne nazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka. Beneška republika je še posebej od 16. stoletja naprej zavoljo svoje slave privabljala številne turiste – potovanja so bila med evropsko aristokracijo precej priljubljena. Obiskovali so baročna operna gledališča, radi pa tudi igralnice – Benetke so namreč znale biti precej razvratne. Spregovorili smo še o vplivu Beneške republike na slovensko zgodovino. Sledi odlomek pogovora.

Kot zapiše avtor knjige, ima zgodovina dve očesi, kronologijo in geografijo. In za Benetke je bila geografska lega, torej to, da so bile postavljene ob in na vodi, res ključna, omogočila je razvoj precej varnega, svobodnega mesta. Niso potrebovali obzidja, na primer. Ta lega je bila tudi odlično pomorsko in trgovsko izhodišče – kar sta ključni značilnosti Beneške republike v njenem polnem razcvetu. Se je pa republika v pomorsko državo razvila postopno. Na začetku so bili le čolnarji in splavarji. In če gremo še nazaj, letnica 421, ko naj bi mesto Benetke nastalo, nas opozori, da je bilo do ustanovitve republike skoraj 300 let. O Benetkah pred letom 1000 se ne ve veliko, to poudari Lane, pa vendar, gospod Matej Venier, kaj se je dogajalo na samem začetku? Kako je mesto nastalo?

V Benetkah se zaradi vlage freske niso dobro ohranile, takrat je sicer vsa Evropa slikala freske, zato je njim, Benečanom, izjemno prav prišel flamski izum bratov Van Eyck, slikanje z oljem na platno. In res so konec 15. stoletja Benetke postale ena od vodilnih sil v slikarstvu, predvsem zaradi tega izjemnega občutka za svetlobo, ki se je razvil zaradi migotanja vode in igre odsevov, ki jo še danes lahko občudujemo v mestu.

Matej Venier

Verjetno je ta letnica, 25. marec 421, omenjena v Sanudovi kroniki. Mislim, da latinska kronika iz začetka 16. stoletja govori o tem, da so takrat postavili temeljni kamen za prvo cerkev na Rivo Altu, na otoku, kjer je današnji Rialto, kjer je bilo tudi zgodovinsko središče Benetk, in očitno je tisti živelj, ki je živel tam na lagunah, potreboval neko duhovno središče in takrat so mu dali cerkev, kar pomeni, da se je na tistem kraju potem počasi začela zgoščati urbana poselitev. V prvih stoletjih je bil to res del vzhodnega cesarstva, po propadu zahodnega rimskega cesarstva, pravzaprav je ta del spadal pod Raveno. Ravena je bila do leta 758, ko so jo zasedli Langobardi, pod Bizantinskim cesarstvom, od takrat je tudi tisti slavni Cassiodorusov zapis iz 6. stoletja, kako ti ljudje živijo v nekakšni skupnosti, ne sejejo, ne žanjejo, ampak so med sabo solidarni in živijo svobodno. Ta zapis je bil tudi začetek mita, da so bile Benetke že od vsega začetka neodvisne, kar seveda do 10. stoletja ni bilo res, ker so formalno spadale pod Bizantinsko cesarstvo. Bile so tako daleč, da Bizantinci nekako niso imeli nadzora nad njimi in so to tudi izkoriščali v odnosu do gosposke na kopnem, do tistih, ki so obvladovali kopno, to je bilo pa Frankovsko cesarstvo.

Prizor iz knjige Benetke, pomorska republika (Slovenska matica). Foto: Žiga Bratoš
Prizor iz knjige Benetke, pomorska republika (Slovenska matica). Foto: Žiga Bratoš

Benečani so vedno igrali na ti dve karti, da jih pravzaprav ne eno ne drugo cesarstvo v resnici ne more obvladovati, in počasi so v tem času vzpostavljali nadzor nad bistvenimi dobrinami za svojo neposredno okolico. Na začetku je bilo njihovo ladjarstvo bolj povezano s splavarjenjem oziroma z rečno plovbo, ukvarjali so se s trgovino s soljo, ker so pridelovali sol na lagunah, potem so prevzeli tudi trgovino z žitom, lesom, gradbenimi materiali. Do leta 1000 so bili že tako močni, da so jim večje države zaupale boj proti piratstvu. Seveda, oni so rekli morski roparji, verjetno so bile to tisto trebušaste ladje kralja Tomislava, kot so rekli takrat. Ker je bila tam na nasprotni strani že zgodnja srednjeveška Hrvaška država in gospodje s kopnega, z vzhodnega dela Jadrana, so želeli imeti nadzor na morju, ampak Benečani so se potem povezali z zelo spretno diplomatsko akcijo, osamili so tako imenovane Neretvane oziroma Neretvance in potem je Peter Orseolo leta 1000 izpeljal zmagoslaven pohod na Dalmacijo. Od takrat naprej so bile Benetke zelo resen dejavnik na širšem območju. Benečani so počasi začeli trgovati tudi z Bizancem, ukvarjali so se zelo intenzivno s trgovino s sužnji, že od srednjega veka, in so potem priskočili na pomoč cesarju Alekseju Komnenu, ko so ga začeli napadati Normani iz Apulije. Takrat so dobili privilegij za brezcarinsko trgovanje z zlato bulo cesarja Alekseja, pridobili pravico do privilegiranega trgovanja v celotnem Bizantinskem cesarstvu, v državi Komnenu. To je bil začetek res velikega vzpona Benetk, ekonomskega vzpona, ker so potem v stoletjih tako rekoč izsesale Bizantinsko cesarstvo, skupaj z Genovčani.

Če se posvetiva notranji politični ureditvi v Beneški republiki, lahko začneva kar s pomenljivim dejstvom, da skoraj nikoli ni bilo uporov, da so imeli mir med ljudmi. Beneško pravosodje, na primer, je veljalo za nepristransko do vseh slojev prebivalstva. Kako so se razvijale oblike vladavine, od začetkov republike pa potem do poznejšega, aristokratsko vodenega sistema?

Benetke so bile kot neposredni sosed za slovenske dežele izjemno pomembne. Prvič, zaradi kulturnih vplivov, ker so se renesančna in nato baročna kultura, baročna glasba, opera širile tudi v naša središča. Ljubljana je bila pod močnim vplivom tega sloga, kar se vidi tudi po arhitekturi. Po drugi strani pa se je prav v odnosu do Benetk vzpostavila narodnostna meja, ki drži še danes.

Matej Venier

Na začetku je bil ta dux oziroma vojvoda, kar je bil pozneje dož, pooblaščenec Bizantinskega cesarstva, ampak počasi, tako kot so se v tem zgodovinskem dogajanju Benetke vse bolj postavljale na lastne noge, čeprav so bile še vedno del bizantinskega cesarstva, je bil ta dux pravzaprav kot absolutni vladar v Benetkah in v tem času so družine beneških dožev težile k temu, da bi vzpostavile dedno gospostvo, recimo družini Orseolo in Candiano, ampak to se je potem vedno slabo končalo, s krvavim prevratom. Te družine so tudi sklepale ženitne zveze z vladarskimi rodbinami na kopnem, pa tudi z bizantinskimi velikaši. Doža naj bi takrat imenovala ljudska skupščina, ampak ti postopki imenovanja so po navadi potekali nekako predpripravljeno – nekdo je zavpil: "Dož naj bo Pietro Orseolo!" In potem so vsi vpili: "On naj bo dož!" To je bila nekakšna zrežirana spontanost, že takrat. Potem so dožem v zaprisege vnašali vse več omejitev, ker so se patricijske družine bale, da bi jim kdo vladal kot tiran.

Vzpostavljala se je vse bolj ozka struktura oblasti. Namesto da je bila odločilna ljudska skupščina, je na koncu odločal veliki svet. V velikem svetu so bili predstavniki vseh plemiških družin v mestu, drugo pa je bilo to, da so izvršno oblast vse tesneje nadzirali. 14. stoletje je bilo krizno stoletje tudi za Benetke. Takrat so po vsej Italiji prevzeli v mestnih komunah oblast gospodje s paličico, signore con bacchetta, in vzpostavili tiranijo, v Benetkah pa so bile silnice take, da bi se sicer to lahko zgodilo, vendar je bil že vpeljan sistem nadzora nad izvršno oblastjo, da so se temu v velikem svetu uprli. V Benetkah so bili izjemno politično ozaveščeni in so veliko dali na formalne postopke.

Foto: AP
Foto: AP
V tem pregledu tisočletne zgodovine Beneške republike avtor obravnava to pomorsko in trgovsko državo od začetkov na prelomu iz starega v srednji vek do propada konec 18. stoletja. Foto: Slovenska matica
V tem pregledu tisočletne zgodovine Beneške republike avtor obravnava to pomorsko in trgovsko državo od začetkov na prelomu iz starega v srednji vek do propada konec 18. stoletja. Foto: Slovenska matica

Bizantinski vzhod je vplival tudi na beneško umetnost, na arhitekturo, še danes se to zazna v nekaterih arhitekturnih elementih. Na začetku 15. stoletja pa se je zgodil zasuk proti zahodu, gotskemu slogu. Da pa so imeli beneški slikarji tako izostren občutek za barvo, so zaslužne, kot pravi Lane, ulice v vodi, ki je odbijala svetlobo in prelivala barvne odtenke. In sredi 15. stoletja je tudi slikarstvo sprejelo dva zahodna vpliva, flamsko oljno slikanje na platno, iz Firenc pa pride renesansa.

V Benetkah se zaradi vlage freske niso dobro ohranile, takrat je sicer vsa Evropa slikala freske, zato je njim, Benečanom, izjemno prav prišel flamski izum bratov Van Eyck, slikanje z oljem na platno. In res so konec 15. stoletja Benetke postale ena vodilnih sil v slikarstvu, predvsem zaradi tega izjemnega občutka za svetlobo, ki se je, kot lepo pove Lane, razvilo zaradi migotanja vode in igre odsevov, ki jo še danes lahko občudujemo v mestu. Hkrati pa se je tudi razvilo naročanje zasebnikov. Sliko je lažje kot fresko naročil zasebnik, slikarji so pridobili klientelo bogatih plemičev in meščanov. Razvijati sta se začela portret in žanrsko slikarstvo.

Še dobro, da so Bellini, Carpaccio, Tizian slikali ne le za državo, temveč tudi za Cerkev in zasebne naročnike. V Doževi palači so namreč požari požrli številne umetnine beneških slikarjev. Omeniti velja tudi številne rokodelce, vse od vrvarjev do tiskarjev. Med njimi so bili nekateri precej podjetni, tako tudi Aldo Manuzio, ki je imel skupaj s tastom Andreom Torresanom založbo in tiskarno s kar 30 zaposlenimi, kar je veljajo za morda kar največjo zasebno proizvodnjo takrat. Nad vrati je bil tale proseči oglas za nove delavce: "Kdor koli že si, te Aldus iskreno prosi, da s čim manj besedami poveš, kar želiš, in odideš, razen če bi rad ponudil roko v pomoč kakor Herkul utrujenemu Atlasu. Vedno bo dovolj dela zate in za vse, ki hodijo tod okoli." Kako gre že tista anekdota z Erazmom Rotterdamskim?

Aldo Manuzio je bil izjemno inovativen založnik in tiskar in je med drugim izumil današnji format knjige, razdelil foliant, ker tisti pergamentni foliantni rokopisi so bili veliki. Folio je razdelil na osem delov in temu se je reklo otava, osminka. Osminki je priredil posebno pisavo, italijansko kurzivo, ležečo, ki ji danes rečemo tudi italic. Imel je odlično idejo, da je izdajal grške klasike in za korektorja je imel Erazma Rotterdamskega, ki je bil eden največjih poznavalcev antične Grčije. Erazem Rotterdamski pa ni imel prav lepih spominov na tisto obdobje. Prvič se mu je zdelo zamalo, da so ga imeli samo za korektorja, ker je trdil, da je dajal vsebinske popravke. Šla pa mu je v nos tudi beneška kuhinja, ki je ni prenašal, ker je bil vajen mesa iz severnih krajev, v Benetkah pa so bile bolj skromne porcije. V Benetkah je bilo treba vse pripeljati in je bilo temu primerno vse dražje. Potožil je, da ga "peščica morskih sadežev, ki jih naberejo v greznici, nekako ne nasiti".

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Benetke so imele velik vpliv tudi na slovensko zgodovino. Spremno poglavje o tem je za slovensko izdajo knjige Benetke, pomorska republika napisal dr. Dušan Mlacović.

Benetke so bile kot neposredni sosed za slovenske dežele izjemno pomembne. Prvič, zaradi kulturnih vplivov, ker so se renesančna in nato baročna kultura, baročna glasba, opera širile tudi v naša središča. Ljubljana je bila pod močnim vplivom tega sloga, kar se vidi tudi po arhitekturi. Po drugi strani pa se je prav v odnosu do Benetk vzpostavila narodnostna meja, ki drži še danes. Benečani so dvakrat zelo kruto posegli v slovenski narodni prostor. Poleg tega pa se je v primorskih krajih razvilo občutje državljanskosti, torej Koper, Piran in ti kraji so bili komune po beneškem vzorcu. Koper se je pod Benetkami razvil v zelo pomembno pokrajinsko središče. Pod beneško oblastjo je bil tudi Trst, ker pa je bil Trst vse bolj navezan na zaledje, so ga dobili v svojo oblast Habsburžani, ki ga potem do leta 1918 niso izpustili iz rok.

Del slovenskega narodnostnega prostora je tudi Beneška Slovenija, kjer so imeli Benečani dovolj tolerantno upravo in so puščali ljudem vaško samoupravo, Beneške Slovence pa so izkoristili tudi kot obmejne stražarje in ti so strahotno nastradali, ko so prišli Turki. Ko so Turki konec 15. stoletja vdrli v Furlanijo, so pobili nesrečne stražarje in izropali deželo. Dim gorečih vasi se je videlo z zvonika svetega Marka. Dvakrat pa je izbruhnila vojna med cesarjem in Benečani na slovenskem ozemlju. To je bilo v vojni Kambrejske lige leta 1509, ko so Benečani zasedli velik del zaledja in je zmagal cesar Maksimilijan. To je bilo izjemno težko obdobje za ljudi, ki so tam živeli. Nato pa še med letoma 1615 in 1618, ko je bila druga beneška vojna, uskoška vojna. Potekala je na območju narodnostne in državne meje. Gradiška ali Gradišče ob Soči je bilo takrat glavna trdnjava cesarskih, ki je Benečani niso mogli zasesti, prav tako ne gradu na briški strani, Vipolže, zato niso mogli zasesti mesta Gorice. A tudi če so imeli štirikrat več vojakov, so se takrat cesarski nekako ubranili, dokler ni štajerski nadvojvoda postal cesar Ferdinand drugi. Takratne razmejitve so bolj ali manj tudi današnje, vsaj na Goriškem.

Preostanku pogovora lahko prisluhnete spodaj, v posnetku oddaje Razgledi in razmisleki.

Frederic C. Lane: Benetke, pomorska republika