97-letnica je bila obsojena na dve leti pogojne zaporne kazni. Foto: Reuters
97-letnica je bila obsojena na dve leti pogojne zaporne kazni. Foto: Reuters

Irmgard Furchner je kot najstnica med letoma 1943 in 1945 delala kot strojepiska v koncentracijskem taborišču Stutthof. Čeprav je bila civilna delavka, se je sodnik strinjal, da se je polno zavedala, kaj se dogaja v taborišču, poroča BBC.

V grozljivih okoliščinah je v Stutthofu, ki leži v bližini Gdanska, po neuradnih podatkih umrlo približno 65.000 ljudi, med njimi tudi judovski zaporniki, nejudovski Poljaki in zajeti sovjetski vojaki. Ker je bila Irmgard Furchner takrat stara 18 oz. 19 let, so ji sodili na posebnem sodišče za mladoletne.

Poveljniku Stutthofa Paul-Wernerju Hoppeju so sodili leta 1955 zaradi sodelovanja pri umoru, pet let pozneje pa je bil izpuščen.

Na sodišču v Itzenhoeju na severu Nemčije so na sojenju proti nekdanji strojepiski pričali preživeli iz koncentracijskega taborišča. Ko se je sojenje septembra lani začelo, je 97-letnica pobegnila iz doma za starejše, policija pa jo je takrat našla v Hamburgu.

Po letu 2011, potem ko so obsodili nekdanjega paznika v koncentracijskem taborišču Johna Demjanjuka, se je začela vrsta sodnih postopkov proti ljudem, ki so bili posredno vpleteni v množično pobijanje zapornikov. Demjanjukov primer je bil presedens s tem, da je bilo dejstvo, da je bil paznik, zadosten dokaz za vpletenost v umore.

Sodba Demjanjuku je odprla tudi pot za sojenje Irmgard Furchner, ki je delovala neposredno pod poveljnikom koncentracijskega taborišča in urejala podatke o zaprtih. Kot navaja BBC, je na sojenju molk prekinila po 40 dneh, ko je dejala, da ji je žal za vse, kar se je zgodilo. "Obžalujem, da sem bila takrat v Stutthofu. To je vse, kar lahko rečem."

Njeni odvetniki so trdili, da naj jo oprostijo, saj da obstajajo dvomi o tem, kaj je vedela. Bila je namreč ena od več strojepisk v Hoppejevem uradu.

Odločilno vlogo na sojenju je odigral zgodovinar Stefan Hördler, ki je spremljal dva sodnika med obiskom koncentracijskega taborišča. Jasno je bilo, da je Irmgard Furchner iz pisarne lahko videla grozljive razmere, ki so vladale v taborišču.

Hördler je na sojenju povedal, da je med junijem in oktobrom 1944 v Stutthof prišlo 48.000 zapornikov, potem ko so nacisti povečali koncentracijsko taborišče in pospešili množične poboje s plinom. Kot je dejal zgodovinar, je bil Hoppejev urad središče vsega dogajanja.

Na sojenju je pričal tudi preživeli iz taborišča Josef Salomonovic, ki je bil star le šest let, ko so njegovega očeta septembra 1944 ustrelili v Stutthofu. "Posredno je kriva, četudi je samo sedela v pisarni in pritisnila žig na certifikat o smrti mojega očeta."

Še en preživeli, Manfred Goldberg, je bil kritičen do izrečene sodbe. "Nihče pri zdravi pameti ne bi poslal 97-letnice v zapor, toda kazen bi morala odsevati resnost zločinov. Če je nekdo, ki v trgovini ukrade nekaj, obsojen na dve leti, kako je lahko na enako kazen obsojen nekdo, ki je sokriv 10.000 umorov?