REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Rusija obvlada sestreljevanje raket HIMARS, njihova natančnost drastično padla, uničuje pa jih »smrtonosni trio«

Rusija obvlada sestreljevanje raket HIMARS, njihova natančnost drastično padla, uničuje pa jih »smrtonosni trio«Izstrelitev Himarsa. Vir: Posnetek zaslona, X

Rusija v zadnjih mesecih vse pogosteje onemogoča mobilne raketne sisteme, izdelane v ZDA z uporabo elektronskih motilnikov, tako da onemogoča sistem vodenega ciljanja GPS. Zaradi tega ukrajinske rakete vse pogosteje zgrešijo svoje cilje.

Raketni sistemi srednjega dosega HIMARS so bili razglašeni za »čudežno orožje«, ki bi lahko spremenilo razmere na fronti, ko so lani poleti prispeli v Ukrajino.

Toda v zadnjih mesecih so sistemi postali vse manj učinkoviti zaradi ruskega intenzivnega blokiranja, je za CNN povedalo pet ameriških, britanskih in ukrajinskih virov, kar je ameriške in ukrajinske uradnike prisililo, da iščejo načine, kako prilagoditi programsko opremo HIMARS, da bi preprečila razvijajoče se rusko motenje.

Zaradi tega naj bi po podatkih ruskih virov učinkovitost sistemov HIMARS padla na samo 5 odstotkov.

»Gre za nenehno igro mačke z mišjo« pri iskanju protiukrepa za motenje, je dejal uradnik Pentagona.

Elektronsko bojevanje izvajata obe strani, navzgor in navzdol po frontni črti, kjer je močna dejavnost brezpilotnih letal, ki se uporabljajo za nadzor in v sodelovanju s topniškim ciljanjem.

Zaradi tega naj bi po podatkih ruskih virov učinkovitost sistemov HIMARS padla na samo 5 odstotkov.

A to še ni vse.

Rusija obvladuje tudi uničevanje raket in lanserjev HIMARS z uporabo 'smrtonosnega tria' S-300, raket Buk in drsnih bomb, opozarja strokovnjak Vijainder K. Thakur.

Himars
Himars. Vir: Posnetek zaslona

Opozarja namreč, da ruske sile dosegajo večji uspeh pri sestrelitvi raket HIMARS z usklajeno uporabo sistemov S-300 in Buk AD ter pri napadu na več lansirnikov HIMARS z uporabo satelitsko vodenih drsnih bomb.

S-300 je integrirani sistem zračne obrambe dolgega dosega, ki vključuje radarje in rakete, ki lahko napadajo zračne cilje (letala, rakete, brezpilotna letala) na dolgih, srednjih in kratkih razdaljah.

Sistem S-300 je mobilen, vendar je statičen, ko je razporejen za operacijo.

Posadke SAM Buk-M1 skupine sil Vostok uspešno sestrelijo vse vrste tujih raket in izstrelkov v smeri posebne vojaške operacije Južni Doneck, je povedal vojak na fronti.

Vsak sistem SAM Buk-M1 je že zadel na desetine zračnih ciljev.

»Zdaj smo dosegli več kot 20 ciljev. Gre predvsem za projektile HIMARS in MLRS Olkha,« je povedal vodja baterije SAM s klicnim znakom '11.'. »Domet zaznavanja sistema je do 100 kilometrov. Zadenemo lahko cilje na višini do 25 kilometrov. Obstajajo različni načini delovanja, vključno z odkrivanjem nizkoletečih ciljev,« je dejal.

Različica sistema S-300PMU vključuje nadzorni radar 64N6 (BIG BIRD), ki lahko spremlja do 300 ciljev z največjim dosegom 300 kilometrov, in radar za vodenje raket 30N6-1.

Uporablja različice prestrezne rakete 48N6 z vodenjem Track Via Missile (TVM) in največjim dosegom 150 kilometrov.

S-300 je razporejen globoko za frontno črto, precej izven dosega nasprotnikovega cevnega in raketnega topništva.

Pred napadi iz zraka ga ščitijo zmogljivi sistemi srednjega in kratkega dosega, kot so Buk, Pantsir in Tor.

Radar dolgega dosega S-300 bi zaznal rakete HIMARS in samodejno opozoril na sistem Buk. Sistem Buk bi za trenutek vklopil svoj radar, da bi izvedel zaklepanje, predal tarčo pasivnemu sistemu in se takoj zatemnil, da bi preprečil napad HARM.

Buk-M3 je raketni sistem srednjega dosega, ki se uporablja za obrambo bojnih enot, opreme in logističnih ovir, kot so mostovi, pred napadi sovražnih letal, manevrirnih raket in vodenega streliva.

Buk je mobilni in hitrejši sistem za namestitev kot S-300. Najnovejša različica, Buk-M3, ima doseg okoli 45 milj in je zasnovana za sočasno obvladovanje do 36 ciljev. Sistem Buk je običajno razporejen za frontno črto, zunaj dosega sovražnikove artilerije.

Verjetno je, da se koordinacija S-300 in Buk vrti okoli zmogljivosti zaznavanja daljšega dosega radarja S-300 in zmožnosti optičnega sledenja sistemov Buk.

Sistem Buk je lahko opremljen z rezervnim sistemom pasivnega sledenja, ki združuje sistem optičnega sledenja s toplotno kamero in laserskim merilnikom razdalje.

Pasivno sledenje ciljem bi zaščitilo sistem Buk pred raketami HARM, ki bi jih izstrelili MiG-29 ukrajinskih letalskih sil v koordinaciji z raketnim sistemom HIMARS.

Vir: Posnetek zaslona, X

Dejstvo, da lahko S-400 deluje v popolnoma avtomatiziranem načinu, ki ne zahteva človeške interakcije, bi skrajšalo reakcijski čas za lažje prestrezanje raketnega izstrelka.

Običajno bi tako deloval usklajen sistem. Radar dolgega dosega S-300 bi zaznal rakete HIMARS in samodejno opozoril na sistem Buk.

Sistem Buk bi za trenutek vklopil svoj radar, da bi izvedel zaklepanje, predal tarčo pasivnemu sistemu in se takoj zatemnil, da bi preprečil napad HARM.

Ocenjuje se, da ZDA proizvedejo 10.000 raket HIMARS na leto ali približno 800 na mesec. Tudi če bi celotno proizvodnjo preusmerili v podporo vojni, bi bila Ukrajina v najboljšem primeru sposobna izstreliti pet salv šestih raket dnevno.

Mogoče je celo, da sistemu Buk ne bi bilo treba vklopiti radarja. Zaporedje dejanj se morda zdi zapleteno, vendar verjetno ne bi vključevalo več kot premikanje stikala v sistemu Buk.

Takšna koordinacija bi bila stroškovno zelo učinkovita, saj ne bi vključevala uporabe dragih raket S-400. Povečanje dosega prestrezanja raket HIMARS bi povečalo prostornino zaščitenega ovoja zračnega prostora.

Uporaba S-300 in Buk za prestrezanje HIMARS in drugega vodenega streliva, kot so HARM, JADAM-ER in GLSDB na velike razdalje ter Pantsir in TOR na kratke razdalje, bi zmanjšala število raket, ki lahko zadenejo svoj cilj.

Pomembno je omeniti, da kljub nedavni dobavi ameriških JADAM-ER & GLSDB Ukrajini, vodena streliva niso opazno vplivala na potek bitk.

Prav tako ni bilo poročil o večjih ruskih porazih zaradi raket HARM.

Vir: Posnetek zaslona, X

Domneva se, da so ZDA doslej Ukrajini dobavile 38 lanserjev HIMARS. Koliko od teh še deluje, ni znano. Od začetka vojne je Rusija trdila, da je bilo zadetih 40 lanserjev.

Še pomembneje je, da je ruski obrambni minister general Sergej Šojgu nedavno trdil, da so ruske sile od začetka leta zadele 14 ameriških lanserjev HIMARS.

Zahodni mediji so se posmehovali ruskim trditvam in poudarjali, da so ZDA dobavile samo 38 HIMARS, zato so ruske trditve, da so jih uničili 40, smešne.

Toda dejstvo je, da je Rusija trdila, da jih je napadla, ne uničila, zato so ruske trditve morda točne, opozarja strokovnjak.

Ocenjuje se, da ZDA proizvedejo 10.000 raket HIMARS na leto ali približno 800 na mesec.

Tudi če bi celotno proizvodnjo preusmerili v podporo vojni, bi bila Ukrajina v najboljšem primeru sposobna izstreliti pet salv šestih raket dnevno.

Izboljšana sposobnost Rusije za sestrelitev raket HIMARS, od modifikacije programske opreme do sistema Pantsir in koordinacijske uporabe sistemov S-300 in Buk pa ob tem povzroča, da še manj ukrajinskih raket zadene svoje cilje.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek