REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Ali Slovenija potrebuje centralno-planski sistem? Zemljevida in propadle zdravstvene investicije pokažejo razliko

Ali Slovenija potrebuje centralno-planski sistem? Zemljevida in propadle zdravstvene investicije pokažejo razlikoKitajske hitre železnice nekoč in danes. Vir: Posnetek zaslona, Twitter
V socializmu zgrajeno infrastrukturo je uporabljala in jo še uporablja neodvisna in kapitalistična Slovenija.

Odkar je Slovenija postala članica Evropske unije in zveze NATO se v državi vrstijo takšne in drugačne primerjave, praviloma ob obletnicah in ob obujanju spominov na nekdanjo SFRJ.

Mediji radi poudarijo, koliko več hrane lahko kupimo, koliko več tehničnega blaga dobimo za isto vsoto dela in podobno.

Predvsem vstop v EU velja za točko, ko se je začel strm vzpon gospodarstva.

To se obenem jemlje kot dokaz vseh prednosti liberalni-tržnega sistema, ki nam je skupaj s parlamentarno demokracijo prinesel gospodarski razcvet in hiter razvoj.

Sicer pa je to pričakovano, ker to načeloma velja za vse države članice EU ali na splošno države razvitega »Zahoda.«

Toda, ali je res vse še vedno tako?

Morda tudi te primerjave z nekdanjo državo niso prave.

Jasno je, da je bila SFRJ ekonimsko manj razvita kot je današnja Slovenija, a vmes je tudi že tri desetletja razvoja.

In nesporno je, da je Slovenija številne investicije, ki so prenovile državo, izvedla v času socializma. Zato je bil standard ljudi nekaj časa nižji, toda blagostanje države se je povečalo.

To v socializmu zgrajeno infrastrukturo pa je nato uporabljala in jo še uporablja neodvisna in kapitalistična Slovenija.

S skromnimi sredstvi in odrekanjem, pogosto s samoprispevki so v socialistični Sloveniji v samo nekaj letih zrasle številne tovarne, cestne povezave in javne ustanove.

Celo ljubljanski UKC je bil zgrajen v samo nekaj letih, razprave o obnovi istega pa sedaj trajajo že desetletja.

S skromnimi sredstvi in odrekanjem, pogosto s samoprispevki so v socialistični Sloveniji v samo nekaj letih zrasle številne tovarne, cestne povezave in javne ustanove. Celo ljubljanski UKC je bil zgrajen v samo nekaj letih, razprave o obnovi istega pa sedaj trajajo že desetletja.

Poglejmo kakšno drugo primerjavo, na kateri bomo zlahka videli, ali je slovenski in evropski sistem razvoja res tako superioren, kot se nam zdi.

Na to nas je v začetku julija spomnil Mike Whitney, ki je enega ob drugega postavil dva zemljevida.

Na obeh lahko vidimo razvoj železniškega sistema za visoke hitrosti, ki mu ni para nikjer na svetu.

Gre za uresničitev načrta za povezovanje vseh delov države s sodobno infrastrukturo, ki zmanjšuje stroške transporta, izboljšuje mobilnost in povečuje dobičkonosnost.

Podoben hiter razvoj na Kitajskem opažajo tudi drugje.

Roboti so že nameščeni tudi na gumijevcih in natančneje od ljudi zbirajo lateks...

Gre za vizijo 21. stoletja, v katerem kapital pod vodstvom države povezuje podeželsko prebivalstvo z urbanimi središči in dviguje življenjski standard na vseh področjih.

Kot vsi vedo, je ameriško prometno omrežje zastarelo in v razsulu, opozori avtor. To pa je država, ki vodi Zahod in deli svoje napotke tudi slovenskim vladam.

Ta zemljevid je hkrati najboljši dokaz uspeha novega gospodarskega modela, ki je rešil 800 milijonov ljudi iz revščine, hkrati pa utira pot globalni gospodarski integraciji.

Whitney se je ob tem vpraša, ali v Združenih državah obstaja železniški sistem za visoke hitrosti, ki je primerljiv s tem, kar danes vidimo na Kitajskem?

In pojasni, da ne obstaja, ker je bilo v ZDA doslej zgrajenih manj kot 50 milj (manj kot 100 km) hitrih železnic.

Kot vsi vedo, je ameriško prometno omrežje zastarelo in v razsulu, opozori avtor. To pa je država, ki vodi Zahod in deli svoje napotke tudi slovenskim vladam.

Želite videti razliko?

Poglejte si vzporedno vožnjo hitrega vlaka in običajnega vlaka, kakršni vozijo v Sloveniji. Posnetek je s Kitajske.

To je razlika med zaostalostjo in napredkom.

In napredek ni na strani zgornjega vlaka, podobnega tistim, ki vozijo v Sloveniji...

Ampak zakaj so ZDA tako zaostale pri železnicah, ki so jih ob tem v celoti sprivatizirale?

Zakaj ZDA pri razvoju kritične infrastrukture tako zaostajajo za Kitajsko?

»To je zato, ker je kitajski model, ki ga vodi država, bistveno boljši od ameriškega modela. Na Kitajskem je država neposredno vpeta v delovanje gospodarstva, kar pomeni, da subvencionira tiste panoge, ki spodbujajo rast in razvoj.

In enako vprašanje seveda lahko zastavimo tudi iz perspektive EU, ki je na tem področju le malo boljša.

»To je zato, ker je kitajski model, ki ga vodi država, bistveno boljši od ameriškega modela. Na Kitajskem je država neposredno vpeta v delovanje gospodarstva, kar pomeni, da subvencionira tiste panoge, ki spodbujajo rast in razvoj.

Nasprotno pa je ameriški kapitalizem divja brezplačnost, v kateri zasebni lastniki lahko preusmerijo velike vsote denarja v neproduktivne odkupe delnic in druge goljufije, ki ne prispevajo k ustvarjanju delovnih mest ali krepitvi gospodarstva. Od leta 2009 so ameriške korporacije porabile več kot 7 bilijonov dolarjev za odkup delnic, kar je dejavnost, ki povečuje izplačila bogatim delničarjem, vendar ne ustvari ničesar materialnega. Če bi ta kapital vložili v kritično infrastrukturo, bi bilo vsako mesto v Ameriki povezano z gigantskim spletom hitre železnice, ki bi se raztezala od morja do morja. Vendar se to ni zgodilo, saj zahodni model spodbuja črpanje kapitala za osebno obogatitev in ne razvoj projektov, ki služijo skupnemu dobremu. Na Kitajskem vidimo, kako hitro lahko pride do transformativnih sprememb, ko se bogastvo naroda uporabi za izkoreninjenje revščine, dvig življenjskega standarda, izgradnjo najsodobnejše infrastrukture in postavitev temeljev za novo stoletje,« opozarja Whitney.

Morda je res čas, da se v Sloveniji začnemo učiti od najboljših. In pošljemo delegacijo – pa ne v Bruselj, pač pa v Peking, od koder bo hitro prenesla znanje.

Kongresna raziskovalna služba je v ZDA takole opisala gospodarski vzpon Kitajske: »Od odprtja za zunanjo trgovino in naložbe ter izvajanja reform prostega trga leta 1979 je Kitajska med najhitreje rastočimi gospodarstvi na svetu, z realno letno rastjo bruto domačega proizvoda (BDP) v povprečju 9,5 % do leta 2018, hitrost, ki jo opisuje World Banka kot 'najhitrejšo trajno širitev velikega gospodarstva v zgodovini.'

Takšna rast je Kitajski omogočila, da je svoj BDP v povprečju podvojila vsakih osem let in pomagala približno 800 milijonom ljudi, da so se rešili revščine.

Kitajska je postala največje svetovno gospodarstvo (na podlagi paritete kupne moči), proizvajalec, trgovec z blagom in imetnik deviznih rezerv ... Kitajska je največja trgovinska partnerica ZDA, največji vir uvoza in največji tuji imetnik vrednostnih papirjev ameriške državne blagajne, ki pomagajo financirati zvezni dolg in ohranjajo nizke obrestne mere ZDA.«

Je evropski sitem načrtovanja investicij in panog res boljši od kitajskega? Morda je res čas, da se v Sloveniji začnemo učiti od najboljših. In pošljemo delegacijo – pa ne v Bruselj, pač pa v Peking, od koder bo hitro prenesla znanje.. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

V članku Centra za strateške in mednarodne študije z naslovom Soočenje z izzivom kitajskega državnega kapitalizma pa je zapisano: »Kitajska ima zdaj več podjetij na seznamu Fortune Global 500 kot Združene države Amerike ... pri čemer je skoraj 75 odstotkov teh podjetij v državni lasti (SOE). Tri od petih največjih podjetij na svetu so kitajska (Sinopec Group, State Grid in China National Petroleum).

Največja kitajska državna podjetja imajo prevladujoče tržne položaje v številnih najbolj kritičnih in strateških panogah, od energetike do ladijskega prometa do redkih zemljin. Po izračunih Freeman Chair skupna sredstva za 96 največjih kitajskih državnih podjetij znašajo več kot 63 bilijonov dolarjev, kar je znesek, ki ustreza skoraj 80 odstotkom svetovnega BDP.«

Primerjajmo to sedaj s težavami, ki jih ima Slovenija.

Na Kitajskem vidimo, kako hitro lahko pride do transformativnih sprememb, ko se bogastvo naroda uporabi za izkoreninjenje revščine, dvig življenjskega standarda, izgradnjo najsodobnejše infrastrukture in postavitev temeljev za novo stoletje.

Drugi tir se gradi že desetletja, o hitrih železnicah pa v državi ni niti načrtov.

Posledice poplav se je država lotila z udarniškimi akcijami državljanov, namesto da bi z velikimi gradbenimi deli pravočasno zgradila akumulacijska jezera, zaščitne nasipe, hidroelektrarne in podobno.

Nekatere hidroelektrarne, na primer v Brežicah, so ustavila obskurna društva, na primer »Društvo za proučevanje rib« in podobna.

Te dni so lahko ribe preučevali kar v svojih domovih, hidroelektrarn, ki bi lahko s svojimi akumulacijskimi jezeri prestregle ogromne količine vode pa še vedno nimamo.

Investicije v zdravstvo, ki so jih obljubljale razne vlade medtem zastajajo.

Ne samo infekcijska klinika v Mariboru, brez evropskega denarja bo še pet projektov, nam sporočajo mediji in to takoj po koncu pandemije, ki je skoraj tri leta hromila gospodarstvo.

Vladna odločitev, da se odpove 40 milijonom evrov iz načrta za okrevanje in odpornost, ki so bili namenjeni za novo mariborsko infekcijsko kliniko, je v Mariboru in zdravniški skupnosti povzročila precej razburjenja.

Vendar je to samo eden od vsaj šestih projektov, ki ne bodo dobili predvidenega evropskega denarja.

UKC ZVD
UKC so zgradili v nekaj letih. Zgradbo ZVD (desno) so »popravili« za milijone, s preko 5 milijonov evrov so dodatne investicije sedaj v vladi znova zmanjšali na 1,2 milijona sredstev. Vir: Posnetek zaslona, Twitter

Zdravniki so večkrat izrazili razočaranje nad vladno odločitvijo za izključitev nove mariborske infekcijske klinike iz evropskega načrta za okrevanje in odpornost.

Mariborski podžupan Samo Peter Medved je na primer poudaril, da državni proračun, ki bo, kot je obljubila vlada, plačal gradnjo klinike, ni tako zanesljiv vir kot evropski skladi.

Ta projekt, ki bi moral po prvotnem načrtu za okrevanje in odpornost dobiti 40 milijonov evrov, je eden od najmanj šestih gradbenih investicij v bolnišnicah, ki bodo ostale brez predvidenega evropskega sofinanciranja, ker je vlada ocenila, da jih ne bo mogoče izvesti dovolj hitro.

Kaj pa, če je vprašanje napačno zastavljeno? Morda bi se tudi Slovenija in EU, ko gre za izgradnjo infrastrukture in velike investicije lahko zgledovala po Kitajski in sistemu, ki se je očitno izkazal za bolj učinkovitega od tistega, zaradi katerega BDP EU zadnja desetletja komajda narašča, medtem ko se kitajski hitro povečuje.

Je bila prejšnja vlada preveč optimistična ali zdajšnja ni dovolj učinkovita, se sprašujejo mediji?

»Jasnega odgovora na to vprašanje še ni mogoče dati. Vsak projekt ima svojo zgodbo, ministrstvo za zdravje pa navaja različne razloge, da projekti ne bodo končani v rokih. Nekateri naj bi bili slabo načrtovani, drugi naj ne bi bili smiselni, pri tretjih se je zapletla izbira izvajalcev … Za gradbene investicije v bolnišnice je bil zadnje leto odgovoren Aleš Šabeder, ki ga je vlada v četrtek razrešila z mesta direktorja urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu.

Urad je ustanovila aktualna vlada kot organ v sestavi ministrstva za zdravje, prej je bil za investicije neposredno pristojen minister,« poroča N1.

Kaj pa, če je vprašanje napačno zastavljeno?

Morda bi se tudi Slovenija in EU, ko gre za izgradnjo infrastrukture in velike investicije lahko zgledovala po Kitajski in sistemu, ki se je očitno izkazal za bolj učinkovitega od tistega, zaradi katerega BDP EU zadnja desetletja komajda narašča, medtem ko se kitajski hitro povečuje.

HE Mokrice
HE Mokrice: Leta in desetletja načrtov, ki padajo v vodo... Vir: Posnetek zaslona

Na vladi zagotavljajo, da ta evropski denar, ko gre za projekte v zdravstvu, ni izgubljen. Države namreč vedno nalašč prijavijo več projektov, kot jih je mogoče financirati z denarjem, ki jim je na voljo iz evropskih skladov.

Tako se zavarujejo ravno pred možnostjo, da vsi projekti ne bodo izvedeni v rokih. Če pa vendarle so, presežne stroške pokrije državni proračun.

A kdo bo odgovarjal, če se bo pri vseh izkazalo, da niso bili izvedeni? Tudi to je jasno: nova vlada se bo izgovarjala na staro, naslednja pa na novo staro vlado.

In tako naprej – velikih infrastrukturnih projektov pa še naprej ne bomo videli.

V sistemu državnega kapitalizma, ki se opira tudi na centralno-planski sistem se kaj takega ne more zgoditi.

Morda je res čas, da se v Sloveniji začnemo učiti od najboljših.

In pošljemo delegacijo – pa ne v Bruselj, pač pa v Peking, od koder bo hitro prenesla znanje.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek