Petra Skrivarnik | 21. 11. 2023, 19:00
Prijazen smetar je vreden več kot nesramen direktor!
Pred kratkim sem klicala uspešnega znanca, s katerim občasno poslovno sodelujem. Javil se mi je z besedami: "Povej!" "Ah, dej no. A si tako zaseden, da se ne znaš več niti kulturno oglasiti na telefon. Kaj pa kak pozdrav mogoče," sem si mislila. Izustila pa nisem nič. Preveč sem bila šokirana. Še en dokaz, da naziv, izobrazba in položaj posameznika niti približno niso pogoj za to, da je človek sposoben profesionalne komunikacije, za katero je ključna prijaznost. Tudi do tistih, od katerih nimaš nobene koristi.
V zadnjem času sem naletela na več primerov, ki so mi potrdili, da bi bil svet neprimerno lepši, če ljudem pri opravljanju dela ne bi bili pomembni samo rezultati, ampak tudi odnos do drugih. Pred nekaj dnevi sem bila z otrokom pri zobozdravnici.
Ko sem jo gledala, kako mu med vrtanjem pripoveduje pravljico, mu pripravlja cel spektakel z dviganjem in spuščanjem stola, si daje z njim petke in se heca, sem bila globoko ganjena. Kar malo se mi je orosilo oko, ko sem pomislila, kako bi bilo živeti v svetu, kjer vsi tako srčno in empatično opravljajo svoje delo.
Da to žal ni samoumevno, sem dobila dokaz nekaj dni pozneje, ko sva šla z otrokom v laboratorij. Prestrašen pred jemanjem krvi se me je močno oklepal, kar je laborantka hladno komentirala z besedami: "Marija, ti si pa res en strahopeten otrok. A se boš na faksu tud še vedno mame držal za kiklo?" Nato je sama pri sebi jezno govorila čez razvajene in pomehkužene otroke. Kri mu je vzela grobo, brez vsakršnega občutka, ko je otrok nato zajokal, pa je rekla: "Kar deri se, bolj kot se boš drl, bolj ti bo kri tekla."
Meni se je trgalo srce, ko sem gledala otroka v stiski, še bolj pa, ko sem pomislila, da oseba, ki si je zase izbrala tako lep poklic, pri katerem je empatija ključna, vsakodnevno zliva svoj gnev na tiste najbolj ranljive - bolnike. Kasneje mi je otrok povedal, da se v resnici ni toliko bal igle kot nesramne gospe.
Znašanje nad nedolžnimi
Bila sem jezna nanjo in malo tudi nase, ker sem očitno preveč lepo vzgojena, da bi ji povedala, kar ji gre. Pa ji bom zdaj: "Gospa, razumem, da ste v svoji službi nesrečni. Situacija v zdravstvu ni rožnata. A za to nisem kriva ne jaz, še manj pa moj otrok, nad katerim ste se znesli."
Slaba plača, tečen šef, menstrualni cikel, pomanjkanje spanca ali mož, ki vara, ne bi smeli biti razlog, da se nekdo vsepovprek znaša nad svojimi strankami, pa naj bodo to pacienti, kupci, občani, ki stojijo v vrsti na upravni enoti, učenci ali kaj drugega.
Seveda velja tudi obratno. Če smo natančni, mislim, da bi moral obstajati v peklu poseben krog za vse tiste, ki se znašajo nad natakarji, nič krivimi prodajalkami, učitelji in medicinskimi sestrami.
Nihče ni plačan, da je prijazen, a prav prijaznost se najbolj (s)plača!
Ko se v ponedeljek nenaspana ustavim v trgovini poleg službe, me vedno spravijo v dobro voljo prijazni prodajalci. "Zdravo, ooo, kako lepo ste se uredili. A ste šli za vikend na Joker out," me prijazno nagovori prodajalka Tanja. Zapleteva se v pogovor, svetuje mi, katera jabolka se najbolj splača kupiti, zaželiva si lep dan.
Čeprav je delala tudi za vikend, čeprav je njeno delo slabo plačano in je pogosto tarča nesramnih in pikolovskih kupcev, je vedno prijazna. Zame je vredna več kot predsednik uprave trgovske verige, za katero dela. Zaradi takih, kot je ona, grem rada v to trgovino, ne zaradi vseh marketinških aktivnosti, ki jih izvajajo. Potem je tu še Štefka, zlata dostavljavka paketov. Carica je že zato, ker uspešno manevrira kombi, njena življenjska energija pa je naravnost navdihujoča. Ker Štefkin poklic ni zveneče narave in se zanjo bržkone nikoli ne bi našlo mesto v medijih, jo v spodnjih vrsticah z največjim veseljem pohvalim.
O malih ljudeh z velikim srcem!
Dostavljavka Štefka vselej, ko me pokliče po telefonu, reče: "Zdravo, Petra! Kako ste kaj? A ste doma?" (vidiš, kolega z magisterijem, tako se pogovarja po telefonu). Ko sem bila na porodniški, mi je Štefka vedno prinesla paket v stanovanje, čeprav ji ne bi bilo treba.
"Ne boste hodili pred vhod z dojenčkom, mrzlo je," je rekla. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin, ko me je enkrat poklicala ravno v času, ko sem bila z vozičkom na sprehodu. "Žal me ni doma, na sprehodu sem, kar v paketomat dajte, bom že šla iskat," sem ji rekla. "Eh, Petra, ne boste brezveze delali kilometrov. Kje se sprehajate, mogoče peljem mimo?"
In sva se dobili v križišču pri lekarni, ki je bila obema na poti. A ni zlata, no? Želim si, da bi bilo na svetu več takih Štefk. Hvaležna sem za vse Velike male ljudi, ki naredijo tudi tisto, kar jim ne bi bilo treba. Tisto, za kar niso plačani, a to storijo zato, da nekomu polepšajo dan. Če spadate mednje tudi vi, vedite, da ste vrhunski uslužbenec, čeprav vam morda šef in pogled na plačilno listo tega ne povesta.
