REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Politizacija genocidov: Poboj v Nankingu pozabljen, srebreniški pa novo orožje za pritisk na neposlušne Srbe!

Politizacija genocidov: Poboj v Nankingu pozabljen, srebreniški pa novo orožje za pritisk na neposlušne Srbe!Japonski vojak opazuje Nanking med okupacijo tega mesta. Vir: Posnetek zaslona, X

Evropa gre pri enem od najtežjih vprašanj človeštva - priznanju zločinov, celo genocida - po precej drugačni poti kot na primer Kitajska.

Politizacija genocidov lahko vodi do nevarnih zaostritev. Rusija že napoveduje, da bo zahtevala posebno resolucijo o genocidu Nemcev nad Rusi, Srbija pa zahteva resolucijo o genocidu ustaške NDH in Nemčije nad Srbi.

Evropske države so na primer največje podpornice sprejema nove resolucije GS OZN, s katero bi se obsodil poboj 8000 moških v Srebrenici, v BiH leta 1995.

Ker so kazni za to dejanje že izrečene, storilci pa individualno procesirani, vidijo v tej potezi držav EU, večinoma članic zveze NATO predvsem v Srbiji, pa tudi na Kitajskem, v Rusiji in številnih državah sveta - poskus kolektivnega kaznovanja Srbov.

Številne druge države in primeri genocidov v njihovi režiji bi si, na primer, veliko bolj zaslužili javno obravnavo in kakšno resolucijo GS OZN, zaradi veliko večjega obsega svojih zločinov.

Politizacija genocidov lahko vodi do nevarnih zaostritev.

Vir: Posnetek zaslona, Index.hr

Rusija že napoveduje, da bo zahtevala posebno resolucijo o genocidu Nemcev nad Rusi, Srbija pa zahteva resolucijo o genocidu ustaške NDH in Nemčije nad Srbi.

Kitajska za zdaj molči.

A tudi Kitajska bi lahko šla po tej poti...

Na to opozarja velik spominski kompleks v Nankingu.

Vsakih dvanajst sekund se namreč v spominskem centru v Nankingu, nekdanji južnokitajski prestolnici, po ena simbolična kapljica odtisne iz »zgodovine« in pade v sedanjost, da spomni svet na morda najbolj množični zločin v človeški zgodovini.

V Nankingu je bilo vsakih dvanajst sekund ugasnjeno eno človeško življenje.

V tem velikem in modernem mestu so japonske okupacijske enote od sredine decembra 1937 do sredine januarja 1938 na najbolj brutalne načine, z meči, noži in pištolami, pobile okoli 300.000 civilistov in vojnih ujetnikov.

Tokyo Nichi Nichi Shimbun z dne 13. decembra 1937 navaja pričevanje o »tekmovanju v ubijanju sto ljudi z mečem.« Naslov je: »Neverjeten rekord«, besedilo pa opisuje »podvig« poročnika Mukaija, zmagovalca, in njegovega kolega Node. Vir: Posnetek zaslona

Podobno kot v ustaškem taborišču Jasenovac so Japonci organizirali tekmovanja v ubijanju ljudi s hladnim orožjem, v njihovem primeru z meči.

Časnik »Tokyo Nichi Nichi Shimbun« z dne 13. decembra 1937 navaja pričevanje o »tekmovanju v ubijanju sto ljudi z mečem.« Naslov je: »Neverjeten rekord«, besedilo pa opisuje »podvig« poročnika Mukaija, zmagovalca, in njegovega kolega Node.

Če je pravica v tolažbo, sta bila oba po vojni izročena Kitajski in po sojenju 28. januarja 1948 usmrčena, visoke kazni pa so prejeli tudi drugi krivci za masaker v Nankingu.

Skupaj z zločini okrutnih pomorov otrok, žensk, starejših in vojnih ujetnikov so japonske okupacijske enote organizirale posilstva več deset tisoč žensk.

Diplomatska skupnost Nankinga, med katero so bili tudi nemški uradniki – člani nacistične stranke, je poskušala pomagati civilistom, predvsem posiljenim ženskam, ki jih je bilo po različnih virih med dvajset in osemdeset tisoč.

V zgodovinopisju je pošastni zločin v Nankingu znan tudi kot »posilstvo Nankinga« ali »zločin v Nankingu«, medtem ko japonsko zgodovinopisje, ki je večinoma revizionistično usmerjeno, pokol v Nankingu imenuje kvečjemu »incident« in v tem najde podporo svojih zahodnih zaveznikov.

Profesor Jean-Louis Margolin z Univerze v Provansi na primer, sicer eden od avtorjev »Črne knjige komunizma«, tezo, da v Nankingu ni prišlo do genocida, temelji na »dejstvu« oziroma njegovi trditvi, da so v Nankingu načrtno ubijali le vojne ujetnike in z njimi nekaj ugrabljenih mladeničev, drugi množični poboji civilistov pa so se dogajali zunaj tega konteksta.

Vztrajno dokazujoč, da zločin v Nankingu ni bil genocid, češ da so bili namerno in organizirano pobijani samo vojni ujetniki z nekaj golobradimi mladeniči, civilisti pa le po priložnosti in brez namena, torej brez najdenih ukazov za njihovo pobijanje, Jean-Louis Margolin navaja, da japonske enote niso imele logistike za različne ujetnike, zato so se njihovi poveljniki po bitki odločili, da jih pač vse ubijejo.

Res je vredno prebrati leta 2006 objavljeno delo tega razvpitega profesorja (»Japanese Crimes in Nanjing, 1937-38: A Reappraisal«) in vsaj razmisliti o njegovih ugotovitvah.

Za razliko od japonskih revizionistov, ki zločin v Nankingu – ko sploh sprejemajo njegov obstoj – opravičujejo kot maščevanje za izgube v bitkah, kot so bile tiste za Šanghaj in sam Nanking, Jean-Louis Margolin navaja, da so bili poboji vojnih ujetnikov, med njimi tudi nekaterih kitajskih mladeničev, ki niso nosili uniform, centralizirani in organizirani, v nasprotju s poboji civilistov, ki so bili prepuščeni spontanemu nasilju in ubijanju.

Zaradi organizirane narave zločina po njegovih besedah ​​zločina v Nankingu ne moremo imenovati za genocid.

Vztrajno dokazujoč, da zločin v Nankingu ni bil genocid, češ da so bili namerno in organizirano pobijani samo vojni ujetniki z nekaj golobradimi mladeniči, civilisti pa le po priložnosti in brez namena, torej brez najdenih ukazov za njihovo pobijanje, Jean-Louis Margolin navaja, da japonske enote niso imele logistike za različne ujetnike, zato so se njihovi poveljniki po bitki odločili, da jih pač vse ubijejo.

Vse druge žrtve po njegovem tolmačenju zgodovinskih dogodkov so le nekakšna stranska škoda.

Fotografija iz Memorijala v Nankingu. Vir: Posnetek zaslona, X

Zato Jean-Louis Margolin kot prvo dolžnost zgodovinarja predlaga novo ugotavljanje dejstev. To je dobesedno povedal v zaključku svojega dela.

»Torej v Nankingu ni prišlo do nediskriminatornega pokola, ampak do viktimizacije različnih skupin Kitajcev na zelo različne načine, z zelo različnimi rezultati v smislu stopnje smrtnosti. Umori niso bili ne rezultat genocidne politike ne zgolj nenamernih ekscesov. Tu je inkriminirana vloga japonske vojne strategije iz leta 1937, pa tudi obračanje države k fašizmu,« sklepa profesor Margolin.

Margolin v svojem delu dobesedno pravi, da je bilo nasilje nad civilisti v Nankingu razširjeno in je trajalo dlje, vendar je bilo manj sistematično in manj smrtonosno v primerjavi s streljanjem ujetnikov in mladeničev, ki so bili med njimi.

Posebej zanimiv je naslednji Margolinov citat iz omenjenega znanstvenega dela: »Ker se je garnizija Nankinga 10. decembra po pravilno izročenem ultimatu japonske vojske ni hotela predati, pokol ni bil v nasprotju s sprejetimi vojnimi zakoni.

Katera vojska v zgodovini ni izkoristila podobnega neravnovesja?

Najnovejši primer do danes pa je verjetno uničenje iraške vojske, ki se je leta 1991 umikala iz Kuvajta - s strani ameriških zračnih sil.«

Kar se je zgodilo potem v Nankingu, ko je bil končno zaseden in se je preostanek kitajskih vojakov predal japonskim enotam, je bilo po Margolinu sicer popolnoma v nasprotju s starimi in splošno sprejetimi vojnimi zakoni in običaji, še posebej pa z Ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih iz leta 1929, ki jo je Japonska podpisala, a jo ni ratificirala.

»V očeh japonskega poveljstva je šlo verjetno za nadaljevanje bitke, ki bi moralo povzročiti popoln poraz Chiangovih sil. Toda najobsežnejši zločin (glede univerzalne morale, po mednarodnem pravu), ki se je zgodil v Nankingu, je bil sistematičen pokol neoboroženih kitajskih vojakov,« navaja Margolin.

Margolin v svojem znanstvenem delu, ki, mimogrede, sramotno podcenjuje število ubitih v Nankingu, navaja, da pravi namen Japoncev, čeprav so po večini virov samo v Nankingu in okolici mesta likvidirali okoli 300.000 ljudi, in milijone po vsej Kitajski, zagotovo ni bil genocid nad kitajskim prebivalstvom, ampak njegovo obubožanje, razpad družbe, uničenje političnih struktur in zaton kulture.

Ta primer pa kaže tudi dvoličnost evropskih 'ocenjevalcev' genocidov. Na Kitajskem stotisoči pobitih za francoskega raziskovalca niso genocid, v Evropi pa je 8000 ubitih, če so zločinci nasprotniki zahodnih držav - takoj obsojenih za genocid, pa čeprav so pred smrtjo rešili vsaj ženske in otroke.

Njegova teza, da so sistematično organizirani množični poboji vojnih ujetnikov in mladih moških, ki so bili med njimi, ter množično nasilno ubijanje civilistov (ki ni bilo preveč organizirano), kakor tudi dokazana množična posilstva več deset tisoč deklet in žensk niso dokaz, da je bil v Nankingu storjen genocid, na Kitajskem ocenjujejo kot skrajno sprenevedanje.

A zanimivo je, da Kitajska nikoli ni zahtevala, da se Generalna skupščina OZN izjasni o tem genocidu s posebno resolucijo.

Prav to pa sedaj zahtevajo nekatere države, med njimi tudi Slovenija, ob boku z Nemčijo in Ruando, ki želita obeležiti 11. julij kot poseben spominski dan zaradi genocida - v Srebrenici, v BiH.

V Srebrenici naj bi sile bosanskih Srbov pobile okoli 8000 moških.

Ob tem ponovno vprašanje genocida v BiH dodatno razdvaja narode, del politikov pa poskuša sprejem resolucije o Srebrenici uporabiti celo za zahteve po vojni odškodnini, uvajanju verbalnih deliktov in razpustitvi Republike Srbske. To kaže, kako zlahka se vprašanje genocida spremeni v politično orožje.

Čeprav so številke ubitih po nekaterih podatkih bistveno manjše, ni dvoma, da je šlo tudi v tem primeru za hud zločin, po sodbah sodišča ICTY in Meddržavnega sodišča v Haagu tudi za primer genocida, vendar številni strokovnjaki te ocene ne sprejemajo.

Po ocenah nekaterih najbolj znanih strokovnjakov za genocid ta ne more biti le lokalen, ob tem pa so enote Ratka Mladića ženske in otroke ločile od moških in jih poslale na varno.

Kar spodkopuje tezo o genocidu.

Prav tako se pri tezi o genocidu pozablja, da so bili poboji v Srebrenici odziv na predhodne poboje srbskih civilistov s strani muslimanskih enot Armade BiH.

Sodišče ICTY pa je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja ob tem pogosto tarča pritiskov, vplivanja zahodnih držav, glavnih financerjev in podpornikov sodišča, zato v delu mednarodne skupnosti ne velja za nepristransko.

Pristranskost sodišča je bila razkrita v številnih primerih spreminjanja pravil med postopki, pa tudi ob sodbah, s katerimi so bili predvsem muslimanski in hrvaški obtoženci pogosto razrešeni krivde.

To sodišče je, na primer, zavrnilo celo preiskavo o zločinih zveze NATO ob nezakonitem napadu na ZRJ leta 1999.

Pristranskost sodišča je bila razkrita v številnih primerih spreminjanja pravil med postopki, pa tudi ob sodbah, s katerimi so bili predvsem muslimanski in hrvaški obtoženci pogosto razrešeni krivde, na primer ob napadu na RSK leta 1995. Obsojeni so bili le na prvi stopnji.

Srbski poveljniki in politiki so bili običajno obsojeni na vseh stopnjah.

Ob tem ponovno odpiranje vprašanja genocida v BiH dodatno razdvaja narode, del politikov v Sarajevu in nekaterih državah EU pa poskuša sprejem resolucije o Srebrenici uporabiti celo za zahteve po vojni odškodnini od Srbije, uvajanju verbalnih deliktov in razpustitvi Republike Srbske.

To kaže, kako zlahka se vprašanje genocida spremeni v politično orožje. 

To zelo dobro razumejo celo iranski diplomati, ki podpirajo Srbijo in nasprotujejo sprejemu resolucije, ki bi kolektivno obsodila Srbe.

Ta primer pa kaže tudi dvoličnost evropskih ocenjevalcev genocidov.

Na Kitajskem stotisoči pobitih za francoskega raziskovalca niso genocid, v Evropi pa je 8000 ubitih, če so zločinci nasprotniki zahodnih držav - takoj obsojenih ne le za poboj (kar je prav), pač pa tudi za genocid (kar je neutemeljeno), pa čeprav so pred smrtjo rešili ženske in otroke.

Paradoksalno je tudi, da takšno resolucijo predlagata državi, ki sta bili sami udeleženi v še veliko hujših genocidih v Ruandi, kjer je bilo ubitih 800.000 ljudi, medtem ko ima Nemčija na vesti milijone ubitih, od Namibije pa do holokavsta Židov in drugi podljudi.

Kakorkoli že, ta primer kaže, kako se lahko vprašanje genocida, ki ga Kitajska nikoli ni izkoristila za politizacijo na primer proti Japonski - zlorabi.

Memorijal u Nankingu. Vir: Posnetek zaslona

Glede Nankinga pa je kitajska kultura spomina impresivna.

Del držav EU gre tudi pri tem vprašanju po zelo drugačni poti kot Kitajska.

Urejeni in obiskani muzeji, urejena in označena morišča in še kaj spominjajo narod na dogajanje, predvsem v Nankingu.

Poleg impresivnega mestnega spominskega središča, ki se nahaja v bližini enega od množičnih grobov, znanih kot Jama deset tisoč trupel, ki je osrednje mesto spomina na pokol, je UNESCO dodal dokumente Spomin na pokol v Nankingu v svoj register Memorijalov sveta.

In tako je prav - mesta zločinov si zaslužijo spomenike in opozarjanje na nesprejemljivost zločinov, ne pa politizacijo.

Del držav EU, med njimi tudi Slovenija, pa gre tudi pri tem vprašanju po zelo drugačni poti kot Kitajska.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek