Tea Kralj (1986) je vizualna umetnica, ki je leta 2016 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem ustvarjalnem delu se posveča predvsem mediju slikarstva, znotraj katerega raziskuje načine vzorčenja in plastenja slikarske površine, da bi s tem ustvarila učinke taktilnosti in reliefnosti. Živi in deluje v Tomišlju. Foto: Mario Zupanov/Ravnikar Gallery Space
Tea Kralj (1986) je vizualna umetnica, ki je leta 2016 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem ustvarjalnem delu se posveča predvsem mediju slikarstva, znotraj katerega raziskuje načine vzorčenja in plastenja slikarske površine, da bi s tem ustvarila učinke taktilnosti in reliefnosti. Živi in deluje v Tomišlju. Foto: Mario Zupanov/Ravnikar Gallery Space

Na sliki jo zanima predvsem to – reliefnost, taktilnost, dotakljiv moment slike, ki ga doživljamo, čeprav se ga nikoli ne dotaknemo. Z izrazito tradicionalnim elementom, čipko, in neskončnimi možnostmi njenih vzorcev premišljuje o zelo sodobnih vprašanjih; o naglici, hipnosti in neotipljivosti digitalnega sveta, ki vse bolj prevzema oz. je že prevzelo naša življenja, slikarka pa mu v odgovor ponuja razplasteno igro med čipko in luknjo, med nečim, kar je, in tistim, česar ni. Motrenje nastale dinamike in v globino odpirajoče se površine slike terja čas in prisotnega opazovalca.

Njena dela so trenutno na ogled na dveh razstavah. Do torka jih lahko vidite v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani, kjer so na ogled pod naslovom Od blizu in od daleč. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki pa so vključena v skupinsko razstavo Vegetacije (na ogled do 19. junija), ki ob delih Nike Erjavec, Tine Konec in Tilyen Mucik predstavlja različne vidike likovnega razmišljanja o naravi.

Motivna rdeča nit del Tee Kralj je sicer čipka, ki predstavlja umetnici aluzijo na otroštvo, na neki oddaljen, pa vendar vselej spremljajoč jo spomin. Vendar čipka je v resnici lahko kar koli. Kar je na stenah Bežigrajske galerije tkaninski vzorec, je v Galeriji Božidar Jakac vegetacija, saj je, kot sama pavi, navsezadnje čipka na neki način ponavljanje narave. Nedefinirana ponavljajoča se dinamika oblik je le izhodišče za proces, ki se s postavljenim vzorcem šele sproži. Odgovor, ki mu je nenehno na sledi, leži v materialnosti, v tisti reliefni, otipljivi ravni slike, predvsem pa postopku, s katerim se mu približa.

Več pa v spodnjem pogovoru.


Dela Tee Kralj so vključena tudi v razstavo Vegetacije, ki bo še do 19. junija na ogled v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Foto: Jaka Babnik
Dela Tee Kralj so vključena tudi v razstavo Vegetacije, ki bo še do 19. junija na ogled v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Foto: Jaka Babnik

Ena od stalnic vašega ustvarjanja, o kateri bova več spregovorili v nadaljevanju, je haptična izkušnja. Vaš osrednji medij ustvarjanja je sicer klasična slika, a ta ima vselej element taktilnega, reliefnega. To je nekaj, s čimer ste se ukvarjali že v svojem diplomskem delu. Kdaj in kako se je začelo vaše zanimanje za otipljivo razsežnost umetniškega dela?
Moj oče je od nekdaj delal reliefe Slovenije. Iz papirjev je zrezal vsak element posebej in iz tega sestavljal celoto. Delal jih je iz folije, ki jo je računalniško izrezal in mi otroci smo iz njih sestavljali reliefe, velike dva metra krat dva metra. To smo delali doma na mizi. Pozneje na akademiji sem znova začela razmišljati o tem in se pri svojem delu oprla na znano izkušnjo, na materiale, ki jih dobro poznam, ter začela to vse bolj razvijati. Te folije so še vedno prisotne v naši družini. Brat dela z njimi pri snovanju oglasnih napisov in tako sem k njemu hodila po svoje šablone. Šablona na šablono in tako je prihajalo do reliefnosti na platnu. To je tisto, kar me vleče naprej, kar raziskujem v različnih možnostih. Kaj se denimo zgodi, ko se folija zguba, transformira in kako potem rešiti situacijo. Zdi se mi, da se mi med postopki z razlogom nekaj naguba in to uporabim na način, ki se mi tisti hip zdi logičen.

Pravite, da ustvarjate zelo spontano, slike ne premislite vnaprej, ampak sproti ugotavljate, kaj deluje in kaj ne.
Na začetku niti ne, saj si poskušam na računalniku čim bolj natančno izrisati vse sloje posebej, ampak potem pa želim vedno še nekaj drugega, nekaj bolj spontanega. Če bi bila le stroj svoje zamisli, bi bil končni rezultat preveč oblikovalski, jaz pa iščem ta neoblikovalski moment.

Haptic Memoria II (detajl), 2016, olje na platnu, 170,4 x 174 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija
Haptic Memoria II (detajl), 2016, olje na platnu, 170,4 x 174 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija

Vzorec čipke si izrišete na računalniku, potem naredite šablono na foliji in na koncu delate z oljem. Gre za zelo drugačna procesa – izrisovanje čipke zahteva izredno preciznost, medtem ko končna obdelava slike z oljem neko večjo spontanost, plastenje. Kako doživljate oba procesa?
Prav vsi postopki so mi pisani na kožo. Zelo sem natančna, precizna. Trenutek, ko pa enkrat folijo postavim na plan, pa se mi zdi, da mi daje tisto distanco, ko se lahko sprostim. Ko je že vse narejeno in se lahko prepustim občutku, ki mi ga daje nanos. Zdi se mi, da mi ta distanca pomaga pri pravem občutku na koncu. Ko sem z enkrat lopatko, čopičem pred platnom, se ne obremenjujem več, ali bo funkcioniral ali ne, ampak se prepustim. Predstavljam si, da je nekako tako, kot slikanje z airbrushom ali spreji, ko v trenutku pršenja umetnik ne razmišlja, ampak se zgodi. Nima stika s samim pršenjem barve, ampak s tem, kar drži. Pri tem, kar teče, sami barvi, nima več možnosti spremembe. Zdi se mi, da se mi zgodi nekaj podobnega. Da sem o tisti šabloni – zdaj izdelam izrez šablone sama – tako prepričana, da se potem lahko zgodi, kar se.

Otipljiv spomin 3, 2016, olje platnu, 200 x 150 cm. Foto: Arhiv umetnice
Otipljiv spomin 3, 2016, olje platnu, 200 x 150 cm. Foto: Arhiv umetnice

Če se za hip vrneva k spontanosti v vašem delovnem procesu. Kako je s snovanjem širše serije slik? Se dela lotite po globljem premisleku in natančno izdelani zasnovi ali si izdelate le začetno izhodišče, nato pa tudi tu prepustite neki sprotnosti?
Popolnoma prepuščam stvar sprotnosti. Zdi se mi, da kadar koli imam preveč natančno izdelan načrt, se kaj spremeni ali mi ni všeč. Pravzaprav je podoben moj način življenja. Ne načrtujem stvari za mesec vnaprej, ampak imam rada življenje v tem trenutku in ne razmišljam o jutrišnjem dnevu. Vse stvari, ki jih imam zapisane v koledarju, me omejujejo. Prisila, da nekaj moram, da se moram držati nekega načrta me tudi kot človeka omejuje. In podobno je v umetnosti, saj tega dvojega ne znam ločevati – sebe kot umetnice in sebe v nekem vsakdanjem življenju.

Haptičnost, ta otipljivi del slike vas zanima predvsem skozi notranji občutek. Torej občutenje, ki je posledica predvidevanja, je vezano na neke asociacije, kako naj bi se naslikana podoba občutila, če bi se je dotaknili. V vsebinskem smislu pa se, vsaj v seriji, ki je na ogled v Bežigrajski galeriji, ukvarjate s spominom in njegovo otipljivostjo, kar spominja ravno na omenjeno razsežnost vaših del. Tudi spomina ni več mogoče zares občutiti, saj je nekje daleč stran, ni več na dosegu, obenem pa ga lahko zelo natančno čutimo: trenutkov iz otroštva se skoraj lahko dotaknemo, spomnimo se vonja, občutij, dotika ...
To gotovo je povezava in prav zaradi teh povezav se mi zdi, da lahko razvijam naprej. Prihajajo nove stvari, novi občutki in mislim, da se to kaže tudi na samih slikah. Čeprav se na neki način ukvarjam ves čas z eno temo, se mi zdi, da je ta samo dobra osnova za to, kar jaz počnem. Ne raziskujem, se ne obremenjujem s tem, da bi morala spreminjati temo. Tudi kadar jo spremenim, se v bistvu izkaže zelo podobna tema, nihče ne opazi, da gre za kaj drugega kot čipko. Trenutno poskušam narediti nekaj podobnega s teksturo pokrajine, ki jo izrišem, na to pa dajem med plastmi dodatno teksturo. A kakor koli pogledam, je zelo podobna reč kot čipka. Saj čipka na neki način je ponavljanje narave. Tako da je to to. Kakor koli spreminjam, predrugačim, sem vedno pri isti osnovi.

Tea Kralj, Otipljiv spomin 7 2018, olje platnu, 120 200,5 x cm. Foto: Arhiv umetnice
Tea Kralj, Otipljiv spomin 7 2018, olje platnu, 120 200,5 x cm. Foto: Arhiv umetnice

Ob tem se spomnim vaše misli, ki ste jo zapisali ob razstavi v Bežigrajski galeriji, da pri delu izhajate iz tega, da nas likovna izrazila sama po sebi bolj pritegnejo kot pa motiv. Sama čipka ima torej le vlogo izhodišča, veliko pomembneje je, kaj potem z njo z likovnimi sredstvi počnete, kako jo plastite.
Res je, da me zanimajo predvsem tehnike, nianse, ki se dogajajo na motivu. Med delom nikoli zares ne razmišljam o čipki, ampak o procesu. Zanimata me ta folija, ki da toliko možnosti, in pa potem nanos nanjo. Mislim, da vsaka frekvenca, ki jo ustvarimo, pritegne določene ljudi za tabo oz. s tabo. Tisti, ki je na moji frekvenci, bo to opazil, začutil, bo tako subtilen kot jaz. Nagovarjam ljudi z isto frekvenco. Kot vsak umetnik nagovarja z nečim, s svojo osebnostjo, potem pa se zgodi, kar se zgodi.

Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija
Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija

Čipke ste kot neki motivni leitmotiv izbrala, ker vas spominjajo na otroštvo. Ali gre za univerzalno simboliko otroštva kot takšnega ali za konkretno povezavo na lastna otroška leta?
Ne gre za konkreten spomin, ampak sem že pred diplomskim delom razmišljala, kaj je tisto, kar me ves čas spremlja, kaj me pritegne, kaj je bilo z menoj že v otroških letih. Kaj je tisto, kar me na dolgi rok lahko spremlja. Prihajam iz krščanske družine in hodili smo v cerkev, seveda nisem poslušala maše, ampak sem se z očmi sprehajala po vsem mogočem, po prtih, po detajlih, po teksturah. Opazovala sem steno, razpoke v njej, tukaj je smet, tam nekaj drugega. Še zdaj tako opazujem, stvari, kaj se dogaja na materialu, detajle, nehotene vzorce ... Tega se spomnim iz otroških let in še vedno na tak način opazujem okolico. Nikoli mi ni šlo toliko za samo risanje, ampak bolj za materialnost. Spomnim se dotikanja slik v galeriji sosedov. Pa pokanja mehurčkov ovoja, v katere so bile ovite.

V plastenju, v tem, ko vabite gledalčev pogled v globino slike, podajate svoj odgovor na naglost digitalne sodobnosti, ki se najbolj izrazito kaže v naši vpetosti v družbena omrežja in druge mamljivosti sodobnega časa. Če torej digitalna podoba sicer pritegne, pa je njen nagovor hipen, medtem ko odpirajoče se plasti v svoji zagonetnosti potegnejo v svojo globino. S tem zahtevajo bolj poglobljeno opazovanje, premišljevanje, je pa užitek ob tem toliko globlji in dolgotrajnejši.
Gotovo se borim proti temu času na ta način, da opozarjam ljudi, naj si vzamejo čas, da ni vse tako barvito, kot se zdi. V življenju iščem tisto mirnost, ko se človek začuti, ko nekaj občuti. Nekdo se začuti, ko nakupuje, drug, ko sedi v kavarni ob pitju dobre kave. Mislim, da bi tudi v sami sliki moral biti občutek svojega časa, ki ga dojemamo, ko smo prisotni tukaj in zdaj. V življenju gre vse tako hitro, slika pa je že ustvarjena s časom. Nikoli se mi namreč ne mudi. Kadar se mi mudi, nikoli ni dobra, ali pa padem toliko v samo delo, da jo ustvarim s prvim nanosom. Mislim, da je to spet odvisno od tega, v kakšnem občutku sem v tistem trenutku. Z mesenjem kruha je denimo podobno kot pri slikanju. Kako bo na koncu izpadlo, je odvisno od tega, koliko pozornosti in občutka namenim temu procesu.

Pravite, da iščete pri slikah ravnotežje in da niste zadovoljni, dokler ni slika uravnotežena. Kako dolgo lahko traja iskanje tega ravnotežja? Se k slikam večkrat vračate?
Seveda, skoraj pri vsaki sliki vem, da jo lahko odložim in se k njej vrnem ter jo dodatno uravnotežim. Gre tudi za neki odgovor na vso to potrošnjo. Meni ne gre za to, da ustvarim in prodam čim več slik, ampak za to, da če doma nimam novega platna, imam pa druge slike, začnem pri sliki, na kateri me morda nekaj moti, pa se je spet lotim. Pri nekaterih slikah vem, da bi še lahko nadgrajevala, in počakajo na to nadgradnjo. Če bi imela vse te slike ves čas doma, bi se vsake še dodatno lotevala.

In front of the mirror, olje na platnu, 50 x 50 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija
In front of the mirror, olje na platnu, 50 x 50 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija

Cilj torej ni končana slika, ampak pot do nje, sam ustvarjalni proces?
Vsekakor. Brat ima podjetje in me že pred časom prosil, naj mu naslikam sliko z njegovim logotipom. Torej sem omejena le na ta logotip. Zanimivo je, da so se mi v samem procesu ustvarjale neverjetne stvari. Kako z eno samo stvarjo narediti nekaj močnega, nekaj, kar ni dolgočasno. Ta logoitp režem, ga dupliciram, počnem vse mogoče. Poseben izziv mi je ustvariti tudi nekaj, kar v mojem slikarskem procesu ni predvideno, saj se mi zdi, da se mi je tam na novo odprl še en drug proces. Komaj čakam, da to končam, da se vrnem spet nazaj k svojemu ustaljenemu procesu. Ampak zdaj je ravno pravi trenutek, saj nimam doma nobenih slik, ker so vse na razstavah.

Omenjeno spontanost v ustvarjanju vam verjetno omogoča prav tehnika olja, ki se počasi suši in v tem smislu omogoča več poigravanja. Je to in sam vtis pastoznega nanosa, ki ga omogoča, ključni razlog za izbor tehnike, ki jo postavljate v dialog z digitalno nastalo podobo?
Všeč mi je vonj olja, vonj folije, vse to so zelo močni vonji in mi spadajo skupaj. Kar se sušenja olja tiče, me pa prej moti, da traja toliko časa. Vendar akril temni, olje pa ostaja takšno, kot je. In ko namešam, ostane točno takšna barva.

Haptic Memoria II (detajl), 2016, olje na platnu, 170,4 x 174 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija
Haptic Memoria II (detajl), 2016, olje na platnu, 170,4 x 174 cm. Foto: Marko Tušek/Bežigrajska galerija

Kolorit vaših del je izrazito monokromen, predvsem bela ali pa siva z vsemi niansami. Se za zreducirano barvno skalo odločate predvsem zato, ker je v ospredju plastenje? Navsezadnje pride to drugače do izraza, kot če bi šlo za koloristično bogato delo.
Že v času študija sem se odločila za takšno paleto. Z barvami nekako ne znam delati, se izgubim. Preveč se začnem obremenjevati s samimi barvami in izgubim lahkotnost občutka v samem procesu. V tem smislu me barve motijo. Tudi na akademiji sem pri Vrtoglavici, sliki stopnišča, ustvarila raster predvsem v sivih pikslih. Vedno sem našla sebe v teh sivih ali pa enobarvnih tonih. Rada imam barve in barvite slike, ampak preprostoko začnem mešati barve, vedno ostanem pri teh odtenkih.

Zdi se, da prideta na razstavi Vegetacije v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki pri nekaterih delih sama snovnost in reliefnost slike še bolj ali pa drugače do izraza. So kakšna od del nastajala prav za to razstavo in z mislijo na prostor Lapidarija, ki je navsezadnje ponekod bolj razgiban in dinamičen, kot so običajno razstavni prostori galerij?
Ne, ne znam delati stvari na ta način, da bi toliko razmišljala vnaprej. Kar se zgodi, se zgodi. Verjetno tako spadajo v prostor, ker so nastale v določenem istem obdobju. Z Galerijo Božidar Jakac smo se že nekaj časa dogovarjali za to razstavo. O razstavljenih delih nisem razmišljala v tem kontekstu, ampak smo izbirali med obstoječimi, prej nastalimi deli. Pri samih slikah se mi ne zdi pomembno, da so narejene za prostor. Če bi mi naročili, da moram delati neko instalacijo, potem bi začela razmišljati o prostoru, tako pa ne. Odnesli smo vse slike in na samem mestu smo videli, kako vstopajo v dialog s prostorom. Nisem niti človek, ki bi toliko vnaprej razmišljal. Tudi v Ravnikarjevi galeriji (razstava In front of the mirror, 2021, op. n.), kjer je bilo vse rožnato, nisem premišljevala, da bo šlo toliko v to smer. Ampak so nekako stene in slike same po sebi zaživele s stenami.

Ali dojemate dela najprej kot formalno ali vsebinsko težavo?
Formalno. Vsebina je že postavljena, z njo se skoraj več ne ukvarjam. Sicer ko razmišljam o življenju in podobnem, se mi zdi, da najdem vzporednice v slikarstvu. Vendar tisto, kar me žene, vidim vedno v materialnosti. Zanimata me reliefnost in postopek, ki me tja pripelje. Čeprav na koncu kljub temu vse ostane na površini. Ne ustvarjam neke globine, perspektive, ampak je vse na površini, zelo ploskovito. Pa o tem prej niti ne razmišljam.

Razstava Vegetacije. V ospredju slika Efemerna plast II, olje na platnu, 140 x 142 cm. V ozadju serija slik Partiturna plast I, II, III in IV, olje na platni 20 x 15 cm. Foto: Jaka Babnik/Galerija Božidar Jakac
Razstava Vegetacije. V ospredju slika Efemerna plast II, olje na platnu, 140 x 142 cm. V ozadju serija slik Partiturna plast I, II, III in IV, olje na platni 20 x 15 cm. Foto: Jaka Babnik/Galerija Božidar Jakac

Razstava Vegetacije odpira tudi vprašanje našega sobivanja z naravo, kar je v obdobju okoljske krize že zelo težko zanemarljivo vprašanje in z njim se sooča tudi umetnost. Je to nekaj, kar vas tudi sicer zaposluje kot umetnico ali osebo? Navsezadnje je v vašem vračanju k istim slikam in neposeganju po novih platnih tudi neki, čeprav morda nenameren, ekološki moment.
Ali so nam to vsilili ali pa tak človek sem. Premišljujem o tem, ločujem smeti, tudi v ateljeju. Zadnje čase si dajem na stran plastike, ki so zamazane z oljem, ker bi jih nekoč rada dala v okvir. Prihaja namreč do zelo lepih nians. Všeč mi je estetika olja na foliji, kako skupaj deluje. Je pa res, da je vsak človek ekološki tam, kjer mu paše, tam, kjer ne, pa ni. Sama poskušam biti na vseh področjih podobno dosledna, od premisleka o tem, kaj zares potrebujem od oblačil, do tega, da o tem učim otroke. Razmišljam pa tudi o tem vzbujanju slabe vesti, če česa na tem področju ne naredimo popolnoma prav. Zakaj nam vzbujajo slabo vest, zakaj ne poskušamo pozitivno gledati na te stvari? Tega se skušam očistiti. Tako da sem se odločila, da bom živela, kot živim. Iščem neko spontanost življenja brez slabega občutka in spoštovanje do okolja. Za koga, za kaj? Za vse, vendar.

Pred ogledalom IV, 2021, olje na platnu, 21 x 16 cm. Foto: Jaka Babnik/Galerija Božidar Jakac
Pred ogledalom IV, 2021, olje na platnu, 21 x 16 cm. Foto: Jaka Babnik/Galerija Božidar Jakac

Razstavo v Bežigrajski galeriji spremlja vaše razmišljanje o lastnem delu. Kako razumete svojo vlogo v tem pogledu, torej v razlaganju lastnih del, in kaj vam v ustvarjalnem procesu pomeni samoreflektiranje lastnega dela?
Mislim, da moje slike ne potrebujejo podnapisov. Ali nekoga pritegnejo ali pa ne. To je podobno, kot bi razlagal, zakaj mi je nekdo všeč. Če ga začutiš kot dobrega človeka, ti bo jasno, ne potrebujemo razlage, zakaj ima nekdo neko prijetnost. Čipko vsi razumejo, morda je zanimivo, kaj pomeni meni, vendar razlaga se mi v resnici ne zdi nujna. Že sama barva, sama tema je tako nevsiljiva in kliče gledalca k pogledu, da si vzame tisto minutko življenja. Podobno delujem kot človek. Ne želim biti vsiljiva in tudi od nikogar nič ne pričakujem, Brez pričakovanj, spontano naprej. Čeprav je včasih težko.