Molitev za Jasenovac

»Stiskali smo se, kot da smo v nagnitih jaslicah; lesene deske so bile preperele, podnice izlizane, streha je prepuščala jesenski dež, smrtniku je šlo na jok. Kolikokrat sem s prižnice vprašal in obenem iskal odgovor na vprašanja, od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo. Odgovor je bil tukaj, kratek, jasen, užaloščen: duhovniki v koncentracijskem taborišču. Pa ne samo jaz, tudi moji bratje, razširjevalci božje milosti, ponižnosti, ljubezni. In vere v ljudi. Razen nas, sedmih duhovnikov in od vseh strani prignanih nesrečnežev, ki so nosili zasolzeno grozo v očeh, skupaj z nami niso verjeli, da je to mogoče: nočno streljanje, tekanje okrog barak, žensko kričanje na pomoč, psovanje moških, vmes pa tanko, predivasto cviljenje otrok, vse skupaj namočeno v grozo, zavito v temne meglene plahte: onstran življenja so bili ljudje brez obrazov, svetopisemski pasjeglavci, ustaši. Anton iz Sv. Tomaža se je dvignil, izvlekel, odmotal, vzel izpod kute majhen lesen križ in ga obesil na naključen zarjavel žebelj nad našimi glavami. Na drugi strani barake se je oglasil hripav moški glas: 'Ne bo vam pomagal. Tukaj so molitve brez haska! Tukaj ni Boga, samo smrt.' Anton, ki je držal roke pod glavo in je videl, od kod prihaja glas, je branil Boga, prepričeval samega sebe: 'Bog je povsod. Gleda nas, spremlja naše početje, vodi k resnici.' Moški glas je zakašljal: 'Iz katerega dela sveta ste vi prišli? Tu ni Boga. Tisto, kar boste potrebovali, je skorjica kruha, a ne Bog.' Franc iz Sv. Nedelje je vprašal: 'Kje smo?' Odgovor je bil za konjski noht ciničen: 'Slovenci, a ne? Če je Hrvaška postala vice, je to tukaj pekel!'« (str. 32–33)

Naneslo je, da sem se zadnji ponedeljek v juniju 2023 podal na potovanje po Balkanu, s seboj vzel tudi nekaj knjig, med njimi je bila tudi ta. In prvi in edini postanek na poti do Beograda je bil ravno tu, v Jasenovcu. Ogled spominskega muzeja mi ne bi prikazal vse groze, ki se je tu dogajala, boljšo in veliko močnejšo predstavo o vsem mi je pričaralo šele branje te knjige. Pasijon zaprtih, mučenih in pobitih v Jasenovcu je pisatelj, publicist in filmski scenarist Branko Šömen prikazal v sedmih zgodbah, iz ene od njih je tudi navedeni odlomek. Ta zgodba govori o skupini sedmih katoliških duhovnikov iz Slovenije, ki so bili pred vojno poslani na Hrvaško, da bi pomagali svojim hrvaškim kolegom, ustaši pa so jih odvedli v Jasenovac in pokončali kot vse druge, povečini Srbe, Jude, za ustaško stvar premalo zagrete Hrvate … Preberite, tudi če niste namenjeni v Jasenovac.