1. Te naprave bi lahko ponesle ljudi na Luno

Tako si predstavljajo astronavte programa Artemis na Luni. V ozadju pristajalnik, ki najbolj spominja na projekt podjetja Blue Origin. Foto: Nasa
Tako si predstavljajo astronavte programa Artemis na Luni. V ozadju pristajalnik, ki najbolj spominja na projekt podjetja Blue Origin. Foto: Nasa

Pomemben trenutek za raziskovanje vesolja. Nasa je izbrala dva konzorcija in eno podjetje, ki bodo razvijali pristajalne sisteme za Mesec. To so: Blue Origin, Dynetics in SpaceX. Med njimi presenetljivo ni Boeinga.

Eno izmed njih bo predvidoma leta 2024 pomagalo človeku na Luno, vsa tri pa bi lahko potencialno pristanke opravljala še leta ali celo desetletja zatem. Nasa bo namreč od teh podjetij najemala transportne storitve, ne bo pa si lastila opreme, slednjo bodo lahko podjetja v pridobitne namene ponujala tudi na trgu. S tem želi agencija spodbuditi zasebno vesoljsko industrijo.

Izbranci so skupno prejeli milijardo dolarjev za dodelavo predlogov v naslednjih 10 mesecih. Po pretečenem času bo agencija predloge še enkrat pregledala. Izbere lahko do dva projekta.

Video: Nasino novico je sporočil astronavt slovenskih korenin Bresnik

Arhitektura programa Artemis še ni zabetonirana. Torej, ni še znano, kako točno bodo izvedli polet in pristanek na Luni. Bo pristajalnik integriran z vesoljsko ladjo in osnovno raketo ali pa bo vsak kos izstreljen posebej in združen v vesolju? Kakšna bo tirnica okoli Lune in koliko elementov bo moral posledično imeti pristajalnik?

Ker Nasa odgovorov še ne pozna, izvajalcem tudi ni postavila točnih zahtev, kakšen naj bo pristajalni sistem, temveč jim je pustila relativno proste roke.

Izid so trije medsebojno precej različni pristopi. Poglejmo jih bolj podrobno.

"Nacionalna ekipa" na čelu z Blue Origin

Najverjetnejši izbranec. Foto: Blue Origin
Najverjetnejši izbranec. Foto: Blue Origin
Pristajalni sistem Blue Moon podjetja Blue Origin bo osnova za ILV. V razširjeni inačici bo lahko na površje Lune dostavil dobrih šest ton tovora. Foto: Blue Origin
Pristajalni sistem Blue Moon podjetja Blue Origin bo osnova za ILV. V razširjeni inačici bo lahko na površje Lune dostavil dobrih šest ton tovora. Foto: Blue Origin

Glede na okoliščine bo tale pristajalnik najverjetneje prvi na Luni. Je najbolj razvit od vseh, kar pride prav ob časovni stiski. Do načrtovanega pristanka so namreč le še dobra štiri leta. Za primerjavo: Northrop Grumman je imel pri programu Apollo šest let časa za izdelavo takratnega lunarnega modula.

Predlog se imenuje ILV - Integrated Landing Vehicle in je konceptualno najbolj podoben Apollovim, na neki način že preizkušen in posledično manj tvegan.

Na čelu konzorcija je Blue Origin, ki je v lasti prvega moža Amazona Jeffa Bezosa.

Blue Origin je nastal vzporedno s SpaceX-om na prelomu tisočletja in odtlej več ali manj v tišini razvija večkrat uporabne rakete, zadnja štiri leta pa tudi pristajalni modul. Prototip pristajalnika Blue Moon je Bezos predstavil maja lani (poglavje 1). Nekaj mesecev pozneje (poglavje 3) je na svojo stran pridobil še nekaj odmevnih imen ameriške industrije, ki si skupaj rečejo National Team (Nacionalna ekipa). V njej so še Lockheed Martin, Northrop Grumman in Draper.

To so zgodovinsko zvečena imena. Prav Draper je pred dobrimi 50 leti poskrbel za natančno računalniško navigacijo, ki je sploh omogočila prvi pristanek človeka na Luni. Kot rečeno, prav Northrop Grumman je takrat izdelal pristajalni modul.

Kaj pa bodo počeli tokrat?

Tokratni sistem bo večji in kompleksnejši kot pri Apollu, imel bo tri elemente namesto dveh. Zakaj? Apollo je bil dovolj močan, da se je sam pognal iz nižje lunarne orbite proti Zemlji. Zdaj aktualni Orion ni dovolj močan, ostati bo moral višje. Posledično bo pristajalni sistem zmogljivejši. Imel bo dodatni, tretji element, namenjen prenosu sistema iz višje orbite Meseca in proti tlom. Rečejo mu transfer element, po naše prenosni element. Po uporabi bo odvržen. Izdelal ga bo Northrop Grumman, osnoval ga bo na kapsuli Cygnus, s katero oskrbuje Mednarodno vesoljsko postajo.

Bezos pred prototipom pristajalnika Blue Moon. Zadeva je velika, viden je samo spodnji košček z eno nogo in rezervoarjem za tekoči vodik.  Foto: EPA
Bezos pred prototipom pristajalnika Blue Moon. Zadeva je velika, viden je samo spodnji košček z eno nogo in rezervoarjem za tekoči vodik. Foto: EPA

Ključni pristajalni element bo izdelal Blue Origin. Gre za infrastrukturni kos z nogami in motorjem BE-7. Po koncu misije bo ostal na Luni, tako kot pri Apollih.

Lockheed Martin pa bo izdelal element, kjer bodo bivali astronavti in se z njim tudi povzpeli v nebo do Oriona. Američani mu rečejo ascent element, torej element za vzpon.

Draper bo tudi tokrat skrbel za navigacijo in druge elektronske sisteme.

ILV je lahko izstreljen na raketi New Glenn (ki še ne obstaja) ali pa skupaj z Orionom na Nasini raketi SLS.

Poudariti je treba, da so to trenutni in še vedno ohlapni načrti. Stvari se lahko še precej spremenijo.

Za dodelavo načrta v 10 mesecih so prejeli 579 milijonov dolarjev, poroča Ars Technica.

Dynetics bližje tlom

Foto: Dynetics
Foto: Dynetics

Drugi konzorcij stoji za ameriškim podjetjem Dynetics, znanem predvsem po programski opremi in inženirskih storitvah, ki jih že desetletja zagotavlja predvsem državnim agencijam.

Predlog je manj konvencionalen, kar je hipoma razvidno že iz zgornje podobe. Gre za enomodularen pristop: pristanek in vzlet z istim elementom. Astronavtski habitat je precej blizu tlom, zato jim ni treba lezti po lestvah. Motorji in rezervoarji pa niso spodaj, temveč ob straneh.

Na Luno lahko za en teden pripelje 2 človeka, v primeru sile lahko nazaj izstreli štiri.

Obljubili so en testni polet brez posadke na Luno. Izstrelitve so predvidene na prihodnji raketi Vulcan (ULA) ali pa integrirano v SLS-u.

Seznam sodelujočih podjetij je še bolj obširen. Izpostavimo lahko italijanski Thales Alenia Space, pa več ameriških znanih imen: ULA, Sierra Nevada Corporation, Maxar, tudi tukaj se najde Draper, Astrobotic ...

Za dodelavo načrta v 10 mesecih bodo prejeli 253 milijonov dolarjev, poroča Ars Technica.

Najbolj tvegan, a vendarle poleg: Starship

Simbolična podoba Starshipa na Mesecu. Foto: SpaceX
Simbolična podoba Starshipa na Mesecu. Foto: SpaceX
Aktualni prototip Starshipa. Foto: SpaceX
Aktualni prototip Starshipa. Foto: SpaceX

Tisti jekleni "silos", katerega gradnjo spremljamo in se pogosto sesuva? SpaceX-ov Starship je tudi končal med izbranci Nase.

Ta načrt je od vseh najbolj tvegan. Starship zelo verjetno ne bo nared do leta 2024, vsaj ne na posadki primerni stopnji zanesljivosti. Nasa se torej nanj ne more zanašati. A če bo uspešen, utegne dolgoročno obroditi največ sadov. Nasa je vanj investirala borih 135 milijonov dolarjev, s čimer ne tvega preveč, a si hkrati obeta morebitne "dividende" z zamikom.

Starship je načrtovana vesoljska ladja ameriškega podjetja SpaceX, ki naj bi bila na Luno zmožna ponesti ducate ljudi ali celo 100 ton tovora, kar je za red velikosti več kot kateri koli sistem v zgodovini. To bi dosegli z dotakanjem goriva v orbiti. SpaceX bi najprej izstrelil en Starship v tirnico okoli Zemlje. Ta ladja bi bila polna goriva. Nato bi izstrelili drugi Starship s posadko, ki bi od prvega pobral gorivo in odpotoval proti Mesecu.

Lunarni Starship bi bil nekoliko drugačen od "navadnega". Letel bi samo med tlemi Lune in orbito Zemlje, ne bi pa se vračal v našo atmosfero, zato ne potrebuje toplotnega ščita. Imel bi več prostora za tovor in manj za astronavte. Opremljen bi bil z dodatnimi motorji, nameščenimi pri vrhu ladje, da se pri pristajanju dviga manj drobirja.

Ne le to. Starship bi sam po sebi lahko bil dolgoročnejši habitat na površju Lune – zaradi obsežnega notranjega prostora in količine tovora, ki ga lahko pripelje.

Težava je "samo" v tem, da gre za goloba na strehi. Kot rečejo: za uspeh v vesolju mora milijon stvari iti prav in ena sama napaka je lahko dovolj za katastrofo. Starship je ogromen in visoko kompleksen sistem v zgodnji fazi razvoja, prav tako njegova raketa Super Heavy. Razvoj slednje se še ni začel. Popolna neznanka ostaja proces točenja goriva v orbiti. Ogromno stvari gre lahko narobe. Dobra primerjava so lahko Space Shuttli, ki so tudi bili veliki in zapleteni in do onemoglosti preverjani, pa sta vseeno dva eksplodirala in ubila 14 ljudi. Starship je do stopnje varnosti Space Shuttlov še zelo, zelo daleč.

Načrtovani Lunarni portal. Foto: ESA/NASA/ATG Medialab
Načrtovani Lunarni portal. Foto: ESA/NASA/ATG Medialab

Presenetljiva izločitev Boeinga

V preteklem letu smo nenehno poročali, da bo vesoljska ladja Orion najprej poletela do postaje v orbiti Lune, poimenovane Lunarni portal, in šele od tam proti tlom Meseca. To se je pred kratkim spremenilo.

Novi Nasin šef za področje poletov s posadko Douglas Loverro se zavzema za polete neposredno na Mesec. Šele leta 2028 naj bi začeli postavljati sam portal.

Sprememba je zanimiva zato, ker je Nasa doslej redno sporočala, da je Lunarni portal neobhodno potreben za misije Artemis, pa se je izkazalo, da očitno ni.

To je bila voda na mlin Boeingu, izdelovalcu prve stopnje rakete SLS in najbrž tudi načrtovane močnejše druge stopnje Exploration Upper Stage.

Boeing je edini že od začetka predlagal integriran sistem z raketo SLS, ki bi na Luno spravil vse z eno samo izstrelitvijo. Podprl ga je tudi kongres z nezavezujočim zakonom, kjer so se zakonodajalci jasno izrekli v prid tej rešitvi in v strokovnih medijih so se namnožila ugibanja, da tako tudi bo.

Pa je Boeing presenetljivo izpadel že v prvem krogu natečaja. Iz kongresa so se oglasili nezadovoljni predstavniki ljudstva, ogorčeni nad tem, da je Nasa ignorirala njihov glas in da projektu daje vse bolj komercialni zven.

Foto: Nasa
Foto: Nasa

"Skrbi me, da se je Nasa odločila ignorirati namere kongresa in rine naprej z izbirami izvajalcev sistemov za pristanke s posadko, loveč arbitrarno določeno leto 2024 za pristanek na Mesecu. Program Apollo nas je naučil, da je pristati na Luni in se varno vrniti – zahtevno početje. Večletne zamude in težave, s katerimi se srečujejo podjetja Nasinega – davkoplačevalsko podprtega – programa Commercial Crew, programa s precej manj ambicioznim ciljem zgolj pošiljati astronavte v nižjo orbito Zemlje; mi utrjujejo prepričanje, da ameriškega programa Od Meseca do Marsa ne bi smeli privatizirati, še posebej zato, ker bodo na koncu vse skupaj poplačali ameriški davkoplačevalci in ne zasebna podjetja," je sporočila predstavnica odbora za znanost Eddie Bernice Johnson.

Usoda programa Artemis je torej kljub vsemu predstavljenemu napredku majava. Politika daje denar. Politika ga lahko vzame ali preusmeri.

Podpisniki omenjenega nezavezujočega zakona se zavzemajo za preizkušeni pristop iz časov Apolla. Nič hitenja, cilj je leto 2028, pristajalnik naj bo v lasti Nase, proizvede naj ga Boeing.

Nasa temu ni prisluhnila. Bo politika prisluhnila Nasi, ki za izvedbo Artemide potrebuje v povprečju sedem dodatnih milijard dolarjev letno naslednjih nekaj let? To je velik denar, skupno 35 milijard dolarjev samo za pohitritev pristanka (31,8 mlrd. evrov) ob že obstoječem 22-milijardnem proračunu Nase.

Podpora politike je bila pod vprašajem že doslej. Nastop koronske krize jo bo dodatno načel.


2. Motorji SLS-a, ki se vse bolj odmika, niso poceni

Motorji RS-25, nameščeni na raketo SLS, ki bo poletela na Artemisu 1. Foto: Nasa
Motorji RS-25, nameščeni na raketo SLS, ki bo poletela na Artemisu 1. Foto: Nasa

Nasa se na majave stebre ne ozira in resnično rine naprej, kolikor se le da. Ta teden je naročila motorje za dodatne odprave Artemis.

Natančneje: S podjetjem Aerojet Rocketdyne je podpisala pogodbo za izdelavo dodatnih 18 motorjev RS-25. Podjetje je doslej obnovilo in predelalo šest motorjev, ki izhajajo iz časov Space Shuttlov.

Vse skupaj je vredno 3,5 milijarde evrov, omogočilo pa bo izvedbo dodatnih šestih misij Artemis, sporočajo z Nase.

Motorji RS-25 so večkrat uporabni, po izstrelitvi v SLS-u bodo seveda odvrženi.

Strokovne medije je zmotila cena. Če se vključijo stroški "ponovnega zagona" proizvodnje in recertifikacije starih motorjev, en sam pokuri 146 milijonov dolarjev. To pomeni, da samo motorji rakete SLS stanejo skupaj 580 milijonov dolarjev. Skupaj z vsemi ostalimi stroški postane ocena, da ena sama izstrelitev SLS-a stane dve milijardi dolarjev, vse bolj realna.

Za en sam RS-25 bi lahko kupili šest ruskih motorjev RD-180, ki so tudi močnejši.

Tako naj bi izgledala raketa SLS, ko bo nekoč dejansko letela. Foto: NASA
Tako naj bi izgledala raketa SLS, ko bo nekoč dejansko letela. Foto: NASA

SLS se vse bolj odmika

Nasa se je zadnjih nekaj let znojujoč trudila, da bi dosegla prvo izstrelitev rakete SLS leta 2020 – torej letos. Ne gre. Da se bo zadeva zamaknila na 2021, je nekaj časa viselo v zraku, na trdna tla pa prišlo s pandemijo novega koronavirusa.

To so samo zamude, ki so se nabrale v zadnjem času, zato cenjeni bralec najbrž ne bo presenečen, da poročamo o novi. Misija Artemis 1, ki jo bo poganjal omenjeni SLS, se verjetno zamika v leto 2022.

GAO (Government Accountability Office), neke vrste ameriško računsko sodišče, je namreč pregledalo poslovanje vseh večjih projektov Nase, med njimi SLS-a. Poleg standardnega nezadovoljstva nad zamudami in prekoračitvami proračuna so izpostavili "resno skrb" inženirjev na projektu, da utegne rezervoar za tekoči vodik puščati.

Vnašanje SLS-a v stojalo. To je bilo januarja v vesoljskem središču Stennis. Foto: NASA/SSC
Vnašanje SLS-a v stojalo. To je bilo januarja v vesoljskem središču Stennis. Foto: NASA/SSC

SLS – natančneje, njegova prva stopnja – je trenutno v ogromnem betonskem stojalu, ki je v vesoljskem središču Stennis. Tam čaka na prvi prižig: osemminutno simulacijo poleta. Če bodo odkrili puščanje, bo treba izvesti analize in popravila, kar bo zadevo še precej zavleklo. Dela tako ali tako stojijo zaradi epidemije.

SLS je načrtovana raketa Nase. Za agencijo Boeing izdeluje prvo stopnjo, kjer so rezervoarji in štirje glavni motorji stranska potisnika izdeluje Northrop Grumman, drugo stopnjo pa ULA.

S temi raketami hoče Nasa vrniti ljudi na Luno in tam zgraditi vesoljsko postajo in pa še marsikaj drugega. Med drugim je zaradi politične odločitve kongresa primorana SLS uporabiti tudi za izstrelitev načrtovane sonde Europa Clipper, namenjene k Jupitrovi luni Evropa. Sonda bo nared predvidoma leta 2023, a njej namenjenega SLS-a najbrž ne bo do leta 2025.



3. Starship tokrat ni eksplodiral

Gradnja enega od starejših prototipov. Foto: AP Photo/Miguel Roberts
Gradnja enega od starejših prototipov. Foto: AP Photo/Miguel Roberts

Prototip vesoljske ladje Starship je prestal preizkus odpornosti na tlak. Da ni bil uničen, je dejansko novica.

Podjetje SpaceX je Starship SN4 prejšnji teden postavilo na posebno stojalo, ki stoji sredi kompleksa podjetja v ameriški zvezni državi Teksas. Nato je izvedlo dva preizkusa odpornosti na tlak 4,9 bara: najprej pri običajni temperaturi, nato z mrzlim tekočim dušikom. Oba je prestalo, prek Twitterja sporoča prvi mož podjetja Elon Musk.

Predhodniki, prototipi SN3, SN1 in Mk1, so bili na taistem testu vsi uničeni, nazadnje se je to zgodilo na začetku meseca (poglavje 4).

Kmalu bodo namestili in prižgali Raptorja
To še ni vse glede totedenskega dogajanja. SN4 bo šel to soboto ali nedeljo skozi prvi ognjeni preizkus. V podnožje Starshipa so namestili raketni motor Raptor. Prižgali ga bodo in s tem izvedli statični test, torej gorenje brez poleta.

Če bo uspešen, kaj sledi? SN4 bo enkrat kmalu poskusil poleteti do višine 150 metrov in nato pristati. Za to sicer potrebujejo dovoljenje države, kar lahko traja.

Podoben skok je že izvedel prvi prototip Starshipa sploh – Starhopper, avgusta lani (poglavje 1).

Naslednja inačica (SN5) bo imela tri Raptorje in poskusila polet do 20 kilometrov. Še letos želijo v SpaceX-u doseči višino 100 kilometrov.

S Starshipom želi podjetje voziti ali ducate ljudi ali tovor globoko v vesolje, do Meseca in naprej. Posajen bo na načrtovano raketo SuperHeavy.

Izstrelitvi Crew Dragona naproti

Foto: SpaceX
Foto: SpaceX

Nasa in SpaceX se pripravljata na dogodek, ki je za Ameriko zelo pomemben. Predvidoma 27. maja bodo prvič po 2011 izstrelili astronavte z ameriških tal in na domači infrastrukturi. Natančneje, dva ameriška astronavta bosta na Mednarodno vesoljsko postajo poletela v kapsuli Crew Dragon.

Toda datum ni zakoličen, SpaceX mora dotlej za Naso še marsikaj opraviti in dokazati – med drugim, da so padala Crew Dragona zanesljiva.

Prav prvega maja so opravili 27. in poslednji test padal. Bil je uspešen, so sporočili iz podjetja.

Ker je tudi zaplet z motorjem Merlin, ki poganja raketo Falcon 9, razrešen (poglavje 1), ovir za izstrelitev očitno ni več.


4. Žadasti zajec bo sedemnajstič zaspal

Čang'e 4. Foto: CNSA
Čang'e 4. Foto: CNSA

Kitajska robotska odprava na Luno Čang'e 4 je vstopila v 17. lunarno noč, poroča kitajska državna tiskovna agencija Šinhua.

Na Luni se dan in noč izmenjujeta na 14 dni, torej prihajata dva tedna teme. V tem času napravi ne bosta proizvajali električne energije prek panelov sončnih celic, zato so ju inženirji – kot že velikokrat doslej – poslali "spat".

Rover Jutu 2 (Žadasti zajec 2) je doslej prepeljal 447,68 metra.

Misija Čang'e 4 je bila načrtovana za tri mesece, deluje pa že več kot eno leto, od lanskega januarja.

Kitajska medtem pripravlja Čang'e 5, s katero hoče nabrati lunarne vzorce in jih pripeljati nazaj na Zemljo. Kaj takega se ni zgodilo že od odprav Apollo.


5. Razpad kometa Atlas

Foto: NASA, ESA, D. Jewitt (UCLA), Q. Ye (University of Maryland)
Foto: NASA, ESA, D. Jewitt (UCLA), Q. Ye (University of Maryland)

Že 30 let star vesoljski teleskop Hubble je poskrbel za nove zanimive posnetke. Ujel je razpadanje kometa Atlas.

Komet so odkrili decembra lani in astronomi so se nadejali, da bo kaj kmalu lepo viden na zemeljskem nebu.

Poznejša opazovanja pa so pokazala, da je začel zelo hitro temneti. Astronomi so domnevali, da je komet začel razpadati. Hubble je zdaj to ujel na dobre posnetke. Nekoč obetavni Atlas je zdaj v najmanj 30 večjih kosih in kdo ve, koliko manjših.

Video 1: Animacija razpada

Video 2: Kometova tirnica


6. 16 let izginjanja antarktičnega in grenlandskega ledu

Prizor z Antarktike.Foto: Nasa/K. Ramsayer
Prizor z Antarktike.Foto: Nasa/K. Ramsayer

Nasa se ukvarja tudi s preučevanjem domačega planeta, med drugim s količino ledu. Med letoma 2003 in 2009 je meritve opravljal satelit IceSAT, od leta 2018 naprej pa njegov naslednik IceSAT-2. Natančneje, merita nadmorsko višino tal, s tem pa posredno tudi količino ledu.

Znanstveniki so primerjali podatke med letoma 2003 in 2018 in ugotovili, da je ledu na Antarktiki in Grenlandiji vedno manj. Izgubljena količina je tolikšna, da je lahko sama povzročila 14-milimetrski dvig gladine oceanov. Več podrobnosti tukaj in v spodnjem videu.

Video: Meritve v gibljivih slikah


7. SKOK V ZGODOVINO: Prvi Američan v vesolju

Izstrelitev na raketi Mercury-Redstone. Foto: SpaceX
Izstrelitev na raketi Mercury-Redstone. Foto: SpaceX

5. maja 1961 je Alan Shepard postal prvi Američan v vesolju. V kapsuli Mercury je opravil kratek – 15-minutni – polet, pravzaprav parabolični skok, ki ga je ponesel v vesolje in kaj kmalu nazaj. Ni pa dosegel orbite, kot so jo takrat Sovjeti že v prvem poskusu.

Video: Posnetek dogodka





8. IZPOSTAVLJENI KOMENTAR: Uporabnik Hor spomne na Prognoz-10

[b]35. obletnica izstrelitve satelita Prognoz-10. [/b]Pred 35 leti, 26. aprila 1985 je bilo iz kosmodroma Bajkonur lansirano vesoljsko plovilo Prognoz-10 kar je bil skupni projekt [b]sovjetsko-češkoslovaške[/b] skupine Intershock za [b]raziskovanje značilnosti udarnih valov (shockwave) ki se pojavljajo v interakciji s sončevim vetrom z magnetosfero Zemlje.[/b] [b]Omogočil je zbiranje pomembnih informacij o stanju sevanja v bližini Zemlje[/b], [b]večina podatkov pa je bila zbrana prvič[/b]. Vesoljsko plovilo Prognoz-10 je delovalo do 11. novembra 1985, ko je bila izvedena zadnja komunikacija. Vsako vesoljsko plovilo vrste Prognoz je imelo svoj znanstveni program, ki je temeljil na reševanju temeljnih znanstvenih problemov. [b]Ta serija satelitov [/b]je pomembno prispevala k razumevanju procesov v vesolju blizu Zemlje. Serija vesoljskih plovil je vključevala 12 avtomatskih vesoljskih plovil (Prognoz-1 – Prognoz-12) izstreljenih med 1972-1996, vsi pa so dokončali svoje programe... - - [url="http://en.roscosmos.ru/21436/"]http://en.roscosmos.ru/21436/[/url]
-HOR 2020-05-03T19:21:36+02:00





Na vidiku:

5. maj Dolgi pohod 5b - Nova kitajska vesoljska ladja - Središče Wenčang
7. maj Falcon 9 - Starlink - Cape Canaveral