Še eno leto, ki je bilo zelo zaznamovano s korono, je za nami. Kako ste premoščali vse omejitve in z njimi pogojene nove razmere? Vas je ta čas »opremil« s kakšnimi novimi spoznanji?
Odgovor mi gre kar težko z jezika, ker se zavedam, kako hudo je pandemija prizadela premnogo ljudi, ne samo zaradi bolezni in smrti, temveč takisto zaradi okrnjene svobode, osamljenosti, depresije, izgubljenih služb, dohodka in drugih udarcev. Sam se namreč ne smem pritoževati, ker sem v koronskem obdobju veliko časa preživel v družbi najdražjih, napisal štiri knjige, prejel nekaj priznanj in duhovno rastel, kar bo vse bolj nuja za vsakogar. Če kaj pogrešam, je to vnovično življenje brez mask, testiranja in preostalih motečih omejitev.
Čestitam za knjige, k eni izmed njih se še vrneva. Če se še malo zadrživa pri trenutnih razmerah; glede na to, da ste bili pred leti kot minister tudi sami del vlade, me zanima, kako spremljate protikoronske vladne ukrepe? Menite, da so dovolj premišljeni?
Bojim se, da se nobena vlada ne bi bistveno bolje spopadla z zdravstveno krizo, kajti ljudstvo je vselej isto, in tu je naš narod res »poseben«. Če lahko malce karikiram, kateri junak pa je sposoben prepričati dvomljivce, da naš planet ni ploščat, da se sonce ne vrti okoli njega in da pri pristankih na Luno ni šlo za zarotniško sleparijo? Številni se zoperstavljajo cepljenju, ker menijo, da tako kljubujejo trenutni politični garnituri, kar je, milo rečeno, skrb vzbujajoče in nerazumno. Sprejemanje strogih ukrepov s podzakonskimi predpisi brez zakonske podlage resda ni pravno korektno, čeprav ustava dopušča začasno razveljavitev in omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi v izrednem stanju. Idealno bi bilo sprejetje enega ali več zakonov po nujnem postopku, ki je denimo mogoč pri odpravljanju posledic naravnih nesreč in preprečevanju težko popravljivih posledic za delovanje države. Žal je kaj takega težko izvedljivo v aktualnem parlamentu, ki še nikoli v zgodovini slovenske države ni bil tako razslojen in nekonstruktiven, ne glede na politično opredelitev. Vse to se kaže v naši sprtosti in medsebojni nastrojenosti, pa ne le zaradi politike, cepljenja in preteklih zamer, marveč zaradi globljih razlogov, katerih skupni imenovalec je t. i. hrematizem, pohlepno in skrajno nepravično kopičenje bogastva posameznikov in uničevanje narave na škodo celotnega človeštva. Ni problem enoumje, marveč brezumje, zato je skrajni čas, da na navidezno modri Zemlji tudi njeni človeški prebivalci postanemo modri.
Kaj menite o uporniških akcijah, protestih, uperjenih proti aktualni vladi in njenih ravnanjih, ki smo jim priča zadnji dve leti? Je tovrstno izražanje nezadovoljstva učinkovito? Se spremembe sploh lahko dosežejo tako?
Ne smemo metati v isti koš demokratičnih protestov in delovanja naščuvanih ali celo podkupljenih oseb; prvi ravnajo skladno s predpisi, druge je treba kazensko preganjati, oboje pa podžiga psihologija množice ali čredni nagon, ker najdejo začasni smisel v poistovetenju z neko skupino. Sprašujem se, ali gre za pristno zaskrbljenost, jezno mladostno dobo, starostno godrnjavost, kljubovanje aktualni politični oblasti, zoperstavljanje kar tako, pozerske mimohode zaradi nabiranja všečkov ali strah pred iglami? Zakaj imajo v zahodnih državah s precej daljšo demokratično tradicijo praviloma manj pomislekov glede cepljenja kot v vzhodnoevropskih državah nekdanjega socialističnega in komunističnega bloka? Je nemara v nas več nezaupanja do vladajočega aparata? Zakaj se z epidemijo ne ukvarjajo predvsem epidemiologi in virologi? Shakespeare bi današnjemu Hamletu na jezik položil drugačno opažanje od tistega znamenitega, da je nekaj gnilega v deželi Danski, ker znatno bolj smrdi v dolini Šentflorjanski. Biti ali ne biti ni več usodno vprašanje, marveč cepiti se ali ne, namesto da bi nas kratica PCT prepričljivo nagovarjala, da Postanemo Civilno Tolerantni do sočloveka. Zaradi (ne)cepljenja smo se kot narod in človeštvo izmaličili v razcepljene cepetajoče cepce, ki še sebi več ne zaupamo, kaj šele zdravemu razumu, toda revolucija nas ne bo odrešila.
Kje vi vidite rešitev družbene razdvojenosti, zmede, stisk, nezadovoljstva itd.? Kaj nas lahko znova poveže?
Del odraščanja je goreča mladostniška želja, da kljubujemo staršem in nasploh deklariranim in vsiljenim avtoritetam. Če je punt množično udarniški, se zaradi revolucionarjev zgodi revolucija. Ko dozorimo in odrastemo, pa je za resnični duhovni napredek priporočljivo, da se otresemo nenehnega nezadovoljstva, jeze, srda, gneva, nestrpnosti, maščevalnosti, agresije in sovraštva, ki so praviloma gonilna sila vsake revolucije. Zato se marsikateri upornik razvije v evolucionarja, ker lahko v tej modrostni preobrazbi dosežemo več dobrega kot z revolucijo, namreč korenito spremenimo sebe in postopoma, z lastnim zgledom in ljubeznijo, tudi druge ljudi, brez burne ulice, razbijaških vstaj, pučev in podobnih prevratov. Sistem je mogoče preoblikovati, če se mu prilagodimo, ga proučimo, se povežemo z njegovimi deli in ga preusmerimo. Vse to je le še en razlog za medgeneracijsko in vsesplošno spoštovanje, sodelovanje in solidarnost. Družba potrebuje ene in druge in tretje in četrte, revolucionarje in evolucionarje, desne, leve, zgornje, spodnje, srednje, mlajše, starejše in tiste vmes, da vse lepo teče in se razvija, po možnosti na bolje, iz črnine v belino. Polpreteklo zgodovino prepustimo zgodovinarjem, mi pa raje živimo sedanjost in načrtujmo lepšo prihodnost. Namesto prepirov potrebujemo enovit, skupen nastop, da se bomo končno izkopali iz te težke situacije.
Nekateri menijo, da bo prava kriza, kriza družbe, vrednot, duha sveta, nastopila šele, ko bo korona mimo. Se strinjate? So trenutne razmere, nekakšna trenutna »bolečina«, lahko priložnost, da postanemo boljši kot posamezniki in tudi kot družba?
Kriza se je začela že zdavnaj prej, pred pojavom zloveščega virusa, ki jo je le še potenciral. Znanstveniki opozarjajo, da smo na robu šestega izumrtja, ki utegne vrsto homo sapiens izenačiti z dinozavri, pri čemer slednji niso uničili samih sebe, tako kot to brezglavo počenjamo mi. Ampak vsaka kriza ali trpljenje je priložnost, da izgori slabo in iz pepela vstane dobro ter še boljše. To velja za slehernega človeka, narode in človeštvo. Zato se povsem strinjam z vami, da je bolečina nujna za preporod, za novo razsvetljenje.
Knjiga Onkraj materialističnega prepričanja: Duhovna dramila je esejistična zbirka, v kateri združujete vso svetovno duhovno zakladnico. Zanjo ste bili lani nominirani tudi za Rožančevo nagrado. Iskrene čestitke. V knjigi se skozi različne duhovne prakse in nova znanstvena dognanja, ki te prakse potrjujejo, zazirate v človekovo zavest in njen razvoj. Zakaj je pomembno, da se zaziramo onkraj materialističnih paradigem? Zakaj je pomembno, da raziskujemo in širimo potencial svoje zavesti? In kaj to sploh pomeni?
Človek je bitje, ki je sposobno samozavedanja, samorefleksije in samonadzora, vendar nas o tem premalo naučijo med našim odraščanjem. Z duhovnostjo se zmoremo potopiti v temačne globine podzavesti in jih osvetliti, da se znebimo strahov in drugih demonov, ki največkrat izvirajo iz predšolskega obdobja, ko smo silno dovzetni za zunanje vplive. Ko dojamemo, da se ne smemo istovetiti z našimi mislimi, ki nas nenehno zbadajo v budnem stanju, se umirimo in spoznamo, da smo nekaj več, povezani z bogom ali kozmično inteligenco, s celoto, kar potrjuje tudi kvantna fizika, vsi in vse smo energija. Notranji mir je ključen za zunanjega, z razvojem veščin, vrlin, občutka dolžnosti, odgovornosti in vseh vrednot posameznika pa se dviguje tudi družbena zavest.
Ko sva že pri dviganju družbene zavesti; odkar traja korona, poslušamo želje ljudi v stilu: »da bi se čim prej radi vrnili v staro realnost«. Je vračanje v »staro« sploh še smiselno, če želimo napredovati kot družba?
Ljudje smo res posrečeni, ker pogosto nostalgično hrepenimo po starih dobrih časih, četudi so bili slabi. Vračanje v »staro« ni ne smiselno ne mogoče, kajti na bolezenskem pogorišču bo treba postaviti nove družbene tvorbe in paradigme, ki bodo bistveno bolj prepletene s sočutnim sodelovanjem.
Kot raziskovalec zavesti ste bili povabljeni v Galilejevo komisijo v sklopu mednarodnega Znanstvenega in medicinskega omrežja. Ta se ukvarja z znanostjo onkraj materialističnega pogleda na svet s poudarkom na raziskovanju človekove zavesti. Lahko malo bolj pojasnite, kaj to pomeni?
Ukvarjamo se zlasti z raziskovanjem zavesti, glede katere še vedno prevladuje prepričanje, da ni nič drugega kot rezultat elektrokemičnih procesov v možganih. Ta dogma ni dokazana, niti upravičena, kar potrjujejo številna poročila o obsmrtnih izkušnjah s kompleksnimi zaznavami, intuicijami, spoznavami in čustvi brez delovanja možganov. Kakor tudi dokumentirani podatki o nelokalni percepciji, parapsiholoških pojavih in še bi lahko našteval.
Kaj vam osebno pomeni povabilo v to komisijo, kakšne so vaše naloge v njej?
V komisijo bržkone sprejmejo vsakogar, ki s svojim delom dokazuje, da je sposoben razmišljati izven ustaljenih okvirjev. Članstvo mi čisla, ker so med nami tudi Nobelovi nagrajenci in drugi modreci, posebnih nalog pa za zdaj nimam, razen da še bolj interdisciplinarno študiram, pišem in razmišljam o logistiki simpozija, ki naj bi bil prihodnje leto v Sloveniji.
Znanost se očitno in zelo pospešeno odpira v novo, bolj prebujeno smer, kjer skozi epigenetiko, nevroznanost, kvantno fiziko itd. dokazuje pomen in moč človekove zavesti. Vedno več je spoznanj in dokazov o tem, da ko zavestno delujemo, zavestno vplivamo na svojo realnost oz. jo ustvarjamo. Lahko govorimo o nekakšni evoluciji zavesti? In kaj tovrstna spoznanja pomenijo za posameznika in družbo?
Takšna spoznanja krepijo človekoljubnost, planetoljubnost in vesoljnoljubnost. Če smem biti malce poetičen, nas je, hvala bogu, vse več, ki se zavedamo, da Eno bo Vse in Vse bo Eno, ko nikomur več ne bo vseeno, kaj se dogaja v njem in naokoli, ker se bo zavedal Enosti.
Če se vrneva k politiki – nekoč ste bili del tega sveta, zato veste, kako deluje – v katero smer bi morala politika, da bi lahko delovala v izgrajevanju bolj zavestne družbe?
Vse se začne pri vzgoji, od rojstva do popotovanja v onstranstvo, od staršev prek vseh nivojev izobraževanja. Prvenstvena naloga vzgoje je učlovečevanje človeka, in ko bodo že najmlajši deležni pouka o izvirnih vrelcih modrosti, etiki, morali, retoriki, jogi, meditaciji in drugih duhovnih razsežnostih, bodo odrasli v ozaveščene ljudi, ki bodo sposobni drugačne, do narave in človeka prijazne politike.
Ker je letos volilno leto, me zanima, ali imamo v Sloveniji pogoje za tovrstno politiko, smo sploh zreli zanjo? Imamo ljudi, ki bi znali delovati v smeri »bolj zavestne« politike, ki bi delovala izključno v dobrobit ljudi? Morda »vidite« konkretne obraze?
Menim, da je strankokracija pogubna za novodobno demokracijo in se bo morala umakniti drugim modelom, ki jih je verjetno še treba domisliti. Desni in levi politični breg bi morala biti namenjena reki, ki teče med njima, torej ljudstvu in njegovi blaginji. Povezovalne brvi in mostove bi lahko postavila raznovrstna civilna družbena gibanja, zavzeta za naravo in zdravo življenjsko okolje. Naj vrli aktivisti zberejo dovolj podpisov in kandidirajo na naslednjih volitvah brez političnih strank, kar omogoča že obstoječa zakonodaja, čeprav bi kazalo spremeniti volilni sistem, ki favorizira strankarske kandidate in diskriminira druge. Želim si, da bi ekopolitika zamenjala egopolitiko. Nekaj konkretnih obrazov »vidim«, a jih premalo poznam, da bi jih javno izpostavljal. Glede na vsesplošno malodušje in nezadovoljstvo bi bilo logično pričakovati, da bo volilna udeležba plebiscitarna, o čemer žal dvomim, ker je lažje kritizirati kot ukrepati.
Bi vas osebno taka politika mikala? Bi se vrnili vanjo?
Nekoč sem se pošalil, da sem redni profesor na izrednem delu v politiki, v kateri sem preživel pet let, kar je dovolj za nekoga, ki ni rojen politik. Zato bom dobronamernim državnikom po potrebi raje pomagal tako, kot najbolje znam: strokovno, s prijazno izrečeno in zapisano besedo ter dobrim zgledom.
Imam občutek, da se redko zgodi, da nekdo iz togega in izrazito intelektualističnega pravniškega, akademskega in političnega sveta, katerega del ste (bili) tudi vi, zaide v duhovne vode. Kaj vas je povabilo v raziskovanje zavesti in človekovih notranjih potencialov?
Že v rosni mladosti sem rad bral knjige legendarnega profesorja Antona Trstenjaka in domišljijo napajal z mističnimi zgodbami, parapsihologijo in neskončnim kozmosom. Zares pravi impulz pa sem doživel po nekaterih težkih življenjskih preizkušnjah, ki so načele moj ego in zdravje, zato lahko rečem, da je šlo za samopreživetje in nemara tudi za poklicanost, kdo ve …
Kako tovrstno raziskovanje spreminja vaše življenje?
Upam in verjamem, da sem postal boljši človek, saj je zdaj v meni bistveno več miru, ljubezni in sočutja do vseh in vsega.
