Ko po praznikih zazveni pri Sodarju

Zveni po praznikih je ime posebnega doživetja, katerega idejni oče je Andrej Begovič. Pr' Sodarju v Bodeščah smo tokrat doživeli eno od zimskih različic tega doživetja z naslovom Advent in božič. Dogodek Zveni po praznikih temelji na predstavitvi slovenske kulturne dediščine ter povezuje podeželje in kulinariko.

Andrej Begovič in njegova ekipa sta nas na Sodarjevi domačiji v Bodeščah s svojimi zgodbami, pesmijo, plesom in okusi popeljala v preteklost. Spoznali smo obdobje božiča in adventa v Prešernovih časih, čeprav je samo doživetje Zveni po praznikih zamišljeno tako, da lahko obiskovalci šege in navade, povezane z različnimi prazniki, spoznavajo vse leto, ob vseh letnih časih.

Bodešče so vas v neposredni bližini Bleda, Sodarjeva domačija pa stoji praktično sredi vasi. Hiša, ki jo lahko poimenujemo tudi kmečki dvorec, je rasla od obdobja renesanse pa vse do poznega baroka; njeni začetki segajo v davno leto 1664. Preživela je številne vzpone in padce, z domačije pa izhaja tudi znana slovenska dobrotnica Josipina Hočevar. »Res je, da se hiša omenja tudi kot kmečki dvorec. Včasih je bila to zelo premožna kmetija. Imeli so veliko gozdov, okoli hiše je bilo tudi obzidje, katerega del je viden še danes. Ime izhaja iz časov, ko so tu delali sode,« je pojasnil Begovič, ki ni skrival, da mu je hiša ljuba.

Sprehod z laternami

Večer smo začeli z obiskom cerkve sv. Lenarta, potem pa smo se z laternami sprehodili do Sodarjeve domačije. Ker je bila noč jasna, je bilo še prijetneje.

Cerkev sv. Lenarta stoji na strmi skali nad Savo Bohinjko in datira v leto 1440. Bila je tudi pribežališče za prebivalce v času turških vpadov. Znana je po stenskih poslikavah v notranjosti in zunanjosti cerkve. Je zelo dobro ohranjena, ima tri oltarje, na stranskih izstopata Layerjevi sliki. Vsaj petkrat na leto v njej še vedno poteka maša, je povedal Begovič.

Avtentičnost

Odkar se je Andrej Begovič odločil, da domačijo obudi v življenje, je ta dobila tudi njivo, ima vrt, na doživetju pa smo resnično začutili prazničnost pričakovanja božiča v preteklosti. Duh Prešernovega časa smo zaznali tudi s pomočjo oblačilne podobe godcev in plesalcev, ki je nastala po raziskavi dr. Bojana Knifica.

Jaz sem muzikant

Mimogrede smo izvedeli še nekaj malega o slikanici Jaz sem muzikant Petre Benedičič, ki je tudi članica ekipe, ki ustvarja doživetja Zveni po praznikih. Slikanica je izšla v slovenščini in angleščini in z njo želijo projekt in ohranjanje kulturne dediščine približati tudi najmlajšim. Njene ilustracije prikazujejo staro domačijo, v kateri poteka projekt Zveni po praznikih, glasbila, na katera igrajo godci, in kostumsko podobo sodelujočih, ki sega v čas Franceta Prešerna.

Vse kuhano na ognju

Postregli so nam ričet z domačo klobaso in rezine domačega kruha iz krušne peči; sledili so sveži kvašeni flancati, medenjaki in izjemno okusna kraljica božičnih miz: orehova potica. Ta je bila delo tete Andreja Begoviča, Angele Zupan. Meni za vseh deset prstov oblizniti, smo se verjetno strinjali vsi. »Jedi so se kuhale na ognju – na štedilniku na drva; ješprenj in fižol sta se namakala čez noč … Za dobrodošlico postrežena 'taležka' grenčica je domač proizvod, čaj je ravno tako iz rastlin, nabranih v teh krajih …« je pristnost jedi opisal Begovič in dodal, da je hišo sicer sam okrasil, zavese na oknih pa mu je na primer sešila kar njegova mama iz sto let starih kvačkanih rjuh. Spekla je tudi medenjake, s katerimi je okrasil smrečico. Prte na mizah pa je po vzorcih gorenjskega vezenja naredila zdaj že pokoja Špančeva Minka iz Bohinja. Pojasnil je še, da v hiši na začetku ni bilo nič drugega kot krušna peč in križ v bogkovem kotu.

Vedno so ga privlačile zgodbe

Doživetje so začeli pripravljati leta 2018, potem pa ga je prekinil covid-19 in zdaj začenjajo tako rekoč znova. Begovič je še posebno ponosen na to, da sta doživetje prepoznala Slovenska turistična organizacija (STO), ki mu je podelila oznako 5-zvezdičnega doživetja, in Turizem Bled v blejskem lokalnem izboru.

»Domačija me je vedno privlačila. Do nedavnega je v hiši še stanovala ena oseba, spodnji prostori pa so bili zapuščeni. Rodila se je ideja, da bi hišo lahko oživil. Razmišljal sem, da bi tako krajani kot turisti imeli kaj od tega, in ko smo z ekipo naredili osnutek, kako bi bilo vse skupaj videti, smo povabili k sodelovanju še domačine. Tako smo izvedeli kopico zgodb, spoznali kakšna so bila tu tradicionalna opravila ... Včasih so imeli nasade vrb, pletli so košare, polja so bila polna ajde … Obstaja tudi zgodba o dekletu, ki je padlo čez pečino pri cerkvi sv. Lenarta – tistemu delu se na vasi reče Na pečeh, « je z zanosom razlagal Andrej Begovič.

Od kod veselje do preteklosti, kulturne dediščine, nas je še zanimalo. »Vedno so me privlačile zgodbe. Sploh ko sta se stara mama in njen brat, ki se ga večina spominja kot vaškega godca Markotovega Albina, pogovarjala o tem in onem, me je vedno pritegnilo. Izjemno rad prebiram tudi knjige o kulturni dediščini, praznikih. Z veseljem preberem kaj iz vaškega okolja, če mi kaj takega pride pod roke. Zelo uživam v tem, ko vidim, kako lahko nekaj, kar je bilo zapuščeno, spet obudim v življenje,« je odgovoril in zaključil, da je v vsem tem času tudi ugotovil, da se z malo truda in veliko volje lahko res ogromno postori.