Na levi košček starodavnega lesa, ki se je posušil in klavrno propadel, in na desni konserviran košček z melaminsko metodo, ki je ohranil svojo prvotno obliko in strukturo. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Na levi košček starodavnega lesa, ki se je posušil in klavrno propadel, in na desni konserviran košček z melaminsko metodo, ki je ohranil svojo prvotno obliko in strukturo. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Kdo so bili naši predniki, ki so pluli s starodavnimi deblaki? Kako je živel tisti, ki je nazadnje iz lesene sklede na srednjeveškem Ptuju zobal češnje? Da se nam takšna vprašanja sploh porajajo, je kriva kulturna dediščina, v tem primeru iz mokrega lesa, ki je v blatu pod vodo uspešno kljuboval zobu časa tudi več tisoč let.

Prispevek je bil sprva objavljen v tematskem sklopu, posvečenem predstavitvi izbranih konservatorsko-restavratorskih projektov:
V restavratorski delavnici: vračanje sijaja predmetom preteklosti

Kaj je treba storiti, ko iz rečnega blata pokuka kos lesa, ki je več kot očitno proizvod dela človeških rok in ki je videti zelo, zelo star? "Poklicati arheologe vendar! Vse arheološke najdbe so last države. Sicer pa, če je les pokukal na zrak, je začel hitro propadati, zato ga moramo čim prej vrniti v vodo," je, da je eden od kritičnih trenutkov ob sami najdbi, za MMC pojasnila Katja Kavkler iz centra za konservatorstvo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Nikakor ne smemo dovoliti, da se najdeni predmet začne sušiti in propadati, zato je delavnica, v kateri izvaja konservatorske postopke, polna manjših in večjih posod, korit in sodov vode, v katerih so shranjeni tudi več tisoč let stari kosi lesa.

Konservatorka Katja Kavkler v delavnici. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Konservatorka Katja Kavkler v delavnici. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Predmet se pred transportom v delavnico podpre in zaščiti, kasneje pa obleče v oklep iz epoksismole ali poliestrske smole oz. v kapsulo, kot ji pravijo konservatorji, saj je med premikanjem stabilizacija nujna. Melaminska metoda, po kateri največ delajo, bo zagotovo lesen predmet ohranila za približno 50 let. "Za toliko časa vemo, da se s predmetom nič ne dogaja, kaj bo čez 100 ali 1000 let, pa težko rečem," je navedla, koliko časa bo po konserviranju predmet lahko varno razstavljen v muzeju. Ker po melaminskem postopku pore lesa ostajajo proste, bi lahko postopek, če bi bilo treba, ponovili, zagotovo pa takšnega že konserviranega kosa po njenih besedah ni več smiselno za namene hrambe vrniti v vodo.

Deblak v delavnico pripeljejo v zaščitnem oklepu. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Deblak v delavnico pripeljejo v zaščitnem oklepu. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Poleg melaminskega konservatorskega postopka za ohranjanje tisočletja starega lesa obstaja tudi nekaj drugih. "Po svetu se je do zdaj razvilo približno 15 različnih postopkov, sproti razvijamo vedno nove, ker iz prakse sproti ugotavljamo, kaj so slabosti starejših postopkov. Včasih mine 10 let, včasih 100 let in predmet začne propadati, postopki se nato nadgrajujejo ali pa opuščajo in razvijajo se novi. Trenutno najbolj znan postopek je s polietilenglikolom, ki ga lahko izvajamo na dva načina, bodisi napolnimo celoten les bodisi zgolj delno in sušimo v zamrznjenem stanju oz. liofiliziramo. Potem imamo saharozo, les lahko utrjujemo z različnimi sladkorji. Za manjše kose lahko uporabimo tudi naravno smolo, pri tem se uporabljajo za zdravje škodljiva topila, postopek je drag, v Švici to pogosto uporabljajo. Potem je pa tu še postopek liofilizacije, pri katerem predmet zamrznemo, lahko ga pred tem tudi rahlo utrdimo, nato pa pod pritiskom sublimiramo led neposredno v paro in tako ohranimo obliko lesa," je naštela.

Katera metoda je v katerem primeru najboljša? "Ko se udeležujem mednarodnih konferenc o konserviranju arheološkega lesa, se razvijejo razgrete debate, saj vsak zagovarja 'svojo' metodo kot najustreznejšo. Skandinavci so razvili metodo s polietilenglikoli, ostajajo pri njej, čeprav poznajo že veliko njenih slabosti. Melaminska metoda se najhitreje širi v države, ki nimajo tradicije ohranjanja mokrega lesa. Japonci na veliko uporabljajo sladkorje in njihove derivate npr. trehalozo in lactitol, razvijajo metodo naprej in zelo hvalijo svojo tehniko," je odgovorila.

"Melamin doda strukturo lesa, kot bi dodali železo v beton! Vsak od nas poudarja prednosti svoje metode in rad pozablja na slabosti. Ena od kritik melaminske metode je, da les med postopkom postane presvetel," je poudarila eno izmed banalnejših kritik in ob tem dodala, da se venomer veliko govori o mokrem lesu, ker gre za velike, impozantne predmete, ki pritegnejo pozornost javnosti, a tematika je širša. Gre za konserviranje vseh mokrih organskih materialov, tudi tekstila, usnja itd.

Zakaj se v Sloveniji uporablja melaminska metoda?

Rimski jambor. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Rimski jambor. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

"Melaminsko metodo sem izbrala, ker ne potrebuješ veliko denarja, da lahko delaš. Melamin ne potrebuje drage opreme, ne potrebuje liofilizatorja, je metoda, pri kateri z veliko manj stroški dosežemo podoben učinek," je poudarila Kavkler in dodala, da je potencialna slabost melaminske metode ta, da so prisotne strupene snovi in da se smola v lesu trajno zamreži. "Ko molekule pridejo v les, jih na koncu segrejemo in se med sabo povežejo v mrežasto strukturo, to je sicer velika prednost, ker imamo čvrsto ogrodje, hkrati pa te smole ne moremo nikoli več odstraniti. Medtem ko pri polietilenglikolu, ki je najbolj razširjena metoda, če bi predmet vrnili v vodo, bi se raztopil in bi v teoriji les načeloma lahko povrnili prvotno stanje," je nadaljevala.

Slabost polietilenglikola je, da v nasprotju s 'poceni' melaminsko metodo, ki se uporablja pri nas, nima čvrste strukture. "Ta smola, ki ni smola, bolj je podobna vosku, je dokaj mehka. Nekaj ladij je konserviranih s to tehniko, zelo znana je švedska Vasa, pa Mary Rose v Združenem kraljestvu, kjer že opažajo, da – medtem ko je razstavljen – les že spreminja obliko, sila teže dela svoje, čvrstega ogrodja ni," je pojasnila in dodala, da tudi metoda s sladkorji, ni najboljša, saj so težava mikroorganizmi, ki radi zadevo pojedo, poleg tega nase vežejo vlago in je potencialna težava tudi plesen.

Švedom bi bilo všeč, pri nas bi raje Mary Rose obdelali z melaminsko metodo, Japonci pa s saharozo? "Da, tako nekako! Odvisno, kaj imamo na voljo, če so pri roki grelne kadi, se lahko lotiš polietilenglikola. Ladjo Mary Rose so škropili, ne predstavljam si, da bi pri nas zgradili velik hangar v ta namen," je sklenila.

Konservatorska orodja so pogosto zelo improvizirana, zobne ščetke odlično opravljajo svoje delo. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Konservatorska orodja so pogosto zelo improvizirana, zobne ščetke odlično opravljajo svoje delo. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Postopek je za vse vrste lesa identičen

Za postopek konservacije je popolnoma vseeno, za katero vrsto lesa gre, koliko je star in kako dobro ohranjen. "Struktura lesa je pri vsem lesu enaka, ohranjenost predmetov pa je različna, trenutno daleč najslabše ohranjen predmet, ki ga imam v obdelavi, je srednjeveška skleda. Tako mehka je, da bi se prst pogreznil vanjo že, če bi narahlo pritisnili!" je nadaljevala. Gre za skledo, iz katere je nazadnje nekdo na srednjeveškem Ptuju jedel češnje, saj so v skledi še vedno prisotne koščice.

Za konservatorsko delo z lesom so ključne manjše in večje posode z vodo, za velike predmete, kot so večmetrski deblaki, pa tudi velika podolgovata korita. Najprej je treba odstraniti blato in druge sedimente ter predmete dobro očistiti, kar iznajdljivi konservatorji počnejo kar s ščetkami za zobe, krtačami za čevlje, čopiči, pa tudi kirurškimi skalpeli. "Včasih so na površino predmeta pritrjeni večji organizmi, recimo školjke, ki jih je treba odrezati," je navedla.

Ostanki lesene sklede, iz katere je nazadnje nekdo na srednjeveškem Ptuju zobal češnje. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Ostanki lesene sklede, iz katere je nazadnje nekdo na srednjeveškem Ptuju zobal češnje. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Gledaš in čakaš, da "fizika naredi svoje"

Ko je faza čiščenja končana, se predmeti vrnejo na obdelavo v vodo. "Voda je mehka, destilirana, demineralizirana, ne sme biti iz pipe. Med namakanjem iz predmeta izhajajo vodotopne snovi, soli in kisline, ki bi motile poznejši postopek. Vodo moramo torej vsak mesec ali dva menjati z novo, če je predmet iz morja, pa vse skupaj traja veliko dlje," je nadaljevala in pokazala na rimski jambor sredi delavnice, ki se je namakal v podolgovati kadi.

Po uspešnem večmesečnem čiščenju v destilirani vodi pride čas za mešanje melaminske smole, predmet pa gre zdaj iz bazena z destilirano vodo v bazen z raztopino melaminske smole, ki počasi prodira v les in ga utrjuje. "Kolegi se večkrat pošalijo, da imam najboljšo službo, ker se vse dogaja samo od sebe. Edina težava je, ker ne morem ničesar storiti, da bi postopek pospešila. Pri kakšnem starem kipu ali sliki gre, če imaš dvakrat več rok, praviloma lahko dvakrat hitreje, jaz pa ne morem narediti ničesar, vezana sem na fizikalne procese osmoze," je poudarila, da je konserviranje lesa veliko večino časa eno samo čakanje, da "fizika naredi svoje".

Melaminska metoda, ki se uporablja pri nas, vsebuje strupene snovi kot je formaldehid, zato morajo konservatorji nositi zaščitne maske. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Melaminska metoda, ki se uporablja pri nas, vsebuje strupene snovi kot je formaldehid, zato morajo konservatorji nositi zaščitne maske. Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije

Ko je melaminska kopel uspešno končana, sledi le še sušenje predmeta in takrat je najbolj napeto, saj se pojavljajo napetosti v samem lesu, zgodi se posamezno ukrivljanje, lom ali pok. "Sušenje je najbolj kritična faza, pomembno je, da ne hitimo! Predmete damo v paroprepustne vreče, da voda izhlapeva veliko počasneje, kot bi sicer," je pojasnila, da je treba biti pri končnem sušenju previden. Pri večjih predmetih pa se za sušenje, podobno kot za prevoz, uporablja zaščitna kapsula, ki preprečuje, da bi nastale večje spremembe oblike.

Trenutno se konservirata dva deblaka

Prvi je srednjeveški deblak, ki so ga po naključju našli domači potapljači na Bledu. Oktobra lani so ga dvignili iz Blejskega jezera, ohranjenega je okoli tri metre v dolžino, bil pa je veliko daljši. "Izdelan je bil iz macesna, kar je nenavadno, ker je večina deblakov narejena iz hrasta. Ohranjena je krma in en vmesni del, tako da ne vemo, kakšna je bila dolžina," je poudarila posebnost blejskega deblaka, ki je star približno 1200 let, saj je bil macesen glede na analize vzorcev posekan nekje konec 8. oz. na začetku 9. stoletja, ko so območje že poselili prvi Slovani.

Eno leto se je čistil v demineralizirani vodi, oktobra letos pa se je začel postopek namakanja v smolni raztopini. "Ocenjujemo, da se bo moral v smoli namakati približno pol leta, nato se bo začel proces sušenja in utrjevanja smole, ki bo trajal več let. Težko je vnaprej napovedati, odvisno je od vlage v zraku, debeline paroprepustne folije, debeline lesa. Sušiti je treba čim bolj počasi, čez palec rečeno, se posuši približno en centimeter na leto," je pojasnila, da se bo blejski približno 10 centimetrov debel deblak sušil približno pet let. Z obeh strani, notranje in zunanje, se bo vsako leto les namreč posušil za centimeter v globino. Teoretično bi se po njenih besedah deblak lahko sušil tudi v muzeju, postavljen na ogled obiskovalcem, če bi bili za to tam zainteresirani.

Vrhniški zgodnjerimski deblak, datiran na konec 2. stoletja pred našim štetjem, je v postopku veliko naprej, saj se suši že štiri leta. "Gre za precej večji deblak! Širina je približno en meter, globine je slab meter, dolžine pa približno 15 metrov, kako dolg je bil, pa tudi za njega ne moremo natančno ugotoviti, ker je bil polomljen in nimamo vseh delov. Gre za enega največjih deblakov v Evropi, sodi med 10 ali 15 največjih," je opisala drugi deblak, ki je trenutno v konservatorskem postopku. Ta deblak je, tako kot se zanj pričakuje, narejen iz hrasta. Odkrili so ga že leta 2001, a so ga dvignili šele leta 2015, ko je bilo to nujno, saj se je urejala struga Ljubljanice, pri čemer bi bil uničen, če ga ne bi rešili. Deblak je bil zelo dolgo v uporabi, saj so na njem sledovi številnih popravil. "Našli smo v razpoke zatlačeno tkanino, prepojeno s smolo dreves, da ni puščalo, veliko je naknadno dodajanih železnih spojk," je še dodala. Zanimivo je tudi, da so ga očitno čez zimo potapljali, da ni zmrzoval in pokal, o čemer priča čep na dnu deblaka.

S smolo prepojena tkanina, s katero so ustavili puščanje deblaka. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
S smolo prepojena tkanina, s katero so ustavili puščanje deblaka. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Prazgodovinski preplet in rimski sod

Ostanki rimskega soda z Vrhnike, ki je datiran okoli našega štetja. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
Ostanki rimskega soda z Vrhnike, ki je datiran okoli našega štetja. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

V delu imajo trenutno tudi lesen preplet iz halštatskega obdobja, datiran v 8. stoletje pred našim štetjem. Na podlagi sorodnih najdb v preteklosti raziskovalci sklepajo, da gre za konstrukcijo za namen utrditve poti na blatnem območju, tako da se noge niso pogrezale v blato. "Gre za nepričakovano najdbo na območju, kjer ni vlage, a je podzemni potoček tekel ravno čez in ohranil preplet iz lesenih palic, ki so prepletene z leskovimi vejami," je navedla trenutno enega najzanimivejših predmetov, ki se konservirajo.

Na koncu konservatorskega postopka, v fazi sušenja, pa imajo tudi velik rimski sod z območja Vrhnike, datiran okoli našega štetja. V sod sta bili vžgani dve črki in rimske številke, lahko bi šlo na primer za začetnice lastnika in datum. "Originalno je verjetno šlo za vinski sod, pozneje pa so ga uporabljali kot vodnjak ob hiši," je pojasnila in dodala, da bo sod v primerjavi z deblaki hitro suh, ker so stene precej tanke.

Kaj bo z nedavno najdenim deblakom na obrežju Mure?

Čeprav na obrežju reke Mure pred kratkim odkriti deblak, ki so ga že potopili na varno v Soboško jezero, ni prazgodovinski, kot so sprva domnevali, pač pa je datacija pokazala, da gre za čas druge polovice 16. stoletja, ko je Krištof Kolumb že odkril Ameriko, gre vseeno za zanimivo najdbo. Kar 11 metrov dolg hrastov deblak je, kot je ocenil podvodni arheolog Andrej Gaspari, najverjetneje služil kot zunanji plovec plavajočega mlina na Muri.

Kdaj, kje in kako bodo deblak potegnili iz jezera in konservirali, je odločitev, ki bo padla enkrat v prihodnosti. "Najboljše je, da smo ga čim prej vrnili v mirno vodo, kar reka Mura ni, ovit je v zaščitni ovoj, ta preprečuje rast organizmov in delno dostop kisika, pomembno je tudi, da ni svetlobe. Glede konservacije je 11 metrov ogromna dolžina! Če se bo konservatorski poseg zgodil, bo zelo, zelo zahteven z vidika logistike!" je komentirala najdbo na Muri in dodala, da bi potrebovali 11-metrsko kopalno kad z 11 tonami vode, projekt pa bi zahteval "ogromno finančnih sredstev".

Obstaja pa tudi veliko lažji način. "Bom kar naravnost povedala, v tujini tudi žagajo predmete na manjše kose in si delo tako močno olajšajo. Ne vem, ali se bomo za to odločili, lahko pa bi se. Res pa je, da kos potem nikoli več ne bo cel, pomislek, da ga tako na neki način uničimo, je zagotovo legitimen. Lažje je z ladjami, ki so sestavljene iz več delov in jih lahko razstaviš ter potem sestaviš nazaj," je namignila na mogočo pragmatično rešitev. Stanje deblaka bodo spremljali, če se bo izkazalo, da je začel propadati, bo treba nekaj narediti, drugače pa lahko na dnu Soboškega jezera z lahkoto čaka na boljše čase še 100 let in več.

Kje se skriva čar konservatorskega poklica?

"Adrenalin mi dvigne vsakokrat znova, ko dobim nov predmet, v čast mi je, da se lahko dotikam tako starih predmetov. Občudujem, kaj vse so že znali v tistih časih! Predvsem s tehnološkega vidika," je sklenila pogovor.

Kako poteka konservacija prazgodovinskih deblakov?