Nevaren poklic?
Včasih fante, ki dostavljajo hrano, opozorijo na nevarnost njihovega poklica kar stranke same. Tako je neki gospod vprašal dostavljavca: »Pa se nič ne bojiš dostavljati hrane v naš okoliš? Tukaj imajo ljudje pištole!«
Mesto še ne spi
Alen Cupevski nam je najprej predstavil obrat Halo podnevi in ponoči, v katerem se delo začne šele ob zgodnjih večernih urah, ob osemnajstih. No, palačinke so bile že spečene in pripravljene na velikem kupu, pa druge sladice tudi, vso drugo hrano pripravljajo sproti, po naročilu. Najeti prostor imata Alen, vodja obrata, in direktorica Branka Bujič na Vodmatski ulici, tu pripravljajo hrano, ki jo trije vozniki potem razvozijo po Ljubljani, pa seveda tudi po bližnji okolici, če je naročilo večje vrednosti, vsaj 50 evrov, pa tudi zunaj Ljubljane, na primer do Medvod.
Kdo je lačen ponoči?
Kdaj si hrane zaželi največ ljudi, vprašam Alena. »Od pol enajstih do pol dveh, dveh zjutraj. Takrat so druge pripravljalnice hrane zaprte. Največ naročajo pice, burgerje in naše »kilogramske ponudbe. To pomeni kilogram dunajskih zrezkov, pleskavic, čevapčičev, medaljonov, piščanca na žaru, fingersov ... Veliko je povpraševanja tudi po paketih za zabave – v njih so dunajski zrezki, ocvrt sir, čebulni obročki, pomfrit, razne omake, ali pa perutničke, ocvrti medaljoni ... Največ naročil imamo ob petkih, sobotah in nedeljah, prazniki so tudi čisto nori.«
Vratarji, medicinsko osebje, študenti, žurerji
In kdo vendar naroča hrano tako pozno zvečer? »Veliko je naročajo na primer dežurni v Kliničnem centru, tja dostikrat peljemo. Pa dežurni vratarji, v Ljubljanskih mlekarnah, ti, ki ponoči bedijo ... pa ljudje, ki imajo zabave, in tudi posamezniki, ki ne morejo spati ali postanejo lačni sredi noči. Pa študenti, ki ponoči študirajo. Polovica je takšnih, ki so doma in gledajo televizijo, druga polovica pa so žurerji,« našteje klientelo Alen.
Ko se lačni človek ne oglasi
Med dostavo spoznal ljubezen
Mlajšemu dostavljavcu se je med službo zgodila ljubezen. Dekle, ki ji je pripeljal hrano, se je zaljubilo vanj na prvi pogled. Ker ni vedela, kaj bi mu rekla, da bi ga zadržala, ga je vprašala, ali v njegovi firmi potrebujejo kakšno pomoč. Fant ji je res uredil službo v podjetju in postala sta par.
Že pri prvi dostavi se nama je z voznikom Adnanom zgodilo, da se naročnik ni oglasil na telefon, čeprav sva stala pred njegovim blokom in ga klicala. Dostavljavec je bil malo jezen, vprašala sem ga, kaj se zgodi s hrano, ki jo bova prinesla nazaj, ali morda pripada njemu, saj je bolje, da jo nekdo poje, ko da jo vržejo stran. Povedal je, da mora hrano pač prinesti nazaj, ne ve pa, kaj se z njo zgodi. A vmes, med potjo, ko je sporočil, da hrane ni mogel dostaviti, so ga poklicali nazaj in mu sporočili, da je naročnik na spletu, po katerem je naročil hrano, pripisal še drugo telefonsko številko. Z voznikom sva pogledala listek in opazila drobno napisano številko v rubriki »alergeni«. Voznik je skoraj dobil alergijo na drobne črke, a vseeno sva gotovo že lačnemu naročniku dostavila tako zaželeno pico. »Za kazen«, ker hrane ni dobil takoj, saj sva najprej dostavila drugim naročnikom, tudi ni dal nič napitnine.
Skromne napitnine
Ta večer so bili tudi drugi plačniki hrane dokaj skromni z napitninami. Dostavljavec hrane je moral večkrat »požreti« celo minus na svoj račun, nekaj deset centov, ki se je počasi nabiral v evro. Kakšne druge noči so pa radodarni, se je pohvalil. Povedal je, da je nekega poznega večera oziroma že jutra, ko je nekdo naročil hrano v zadnjih minutah delovnega časa, pa so naročilo vseeno sprejeli, dal vozniku kar 40 evrov napitnine. To se zgodi zelo redko, po navadi dobijo kakšen evro, zelo redko pet ali deset evrov. Če so ljudje zelo dobre volje ali pa že zelo pod vplivom maliganov ...
Vesele stranke
Kaj storiti z »veselimi« strankami? »Od takšnih poskušaš čim hitreje pobegniti,« pravi mladi, a izkušeni voznik nočne hrane. »Da se ne zapleteš z njimi in nimaš kakšnih težav.« Jih ljudje kdaj povabijo na zabavo in se jim vozniki pridružijo, ko je njihova nočna služba končana? »Ne, seveda ne,« pravi eden od njih, »zaključiti moramo delo, prešteti denar, narediti obračun, takrat ni čas za zabavo, pa tudi preveč smo utrujeni, da bi se takrat še zabavali.«
Nočna vožnja
50 evrov napitnine
Noč ima svojo moč. Dostavljavec je prinesel hrano v hotel, kjer so se zabavali fantje in dekleta. Prosili so ga, naj jim prinese še cigarete, povabili so ga na pijačo, dobil je kar 50 evrov napitnine.
Ko se z Adnanom voziva po praznih nočnih ulicah, se začne spominjati, kako je bilo, ko je vozil za kitajsko restavracijo, podnevi. »Gneča na cestah, zastoji, od enega dela mesta do drugega si potreboval tudi uro ali več. Naročniki hrane so bili sitni, njih ne zanimajo cestni zamaški. Tisto delo je bilo zelo stresno. Ponoči pa je mir, ceste so prazne, nobenega pritiska ni. Res je, da nas morda ponoči večkrat ustavijo policisti, ker smo pač eni redkih na cestah, včasih te ustavijo celo dvakrat, na poti tja in nazaj, a to pač vzamemo kot zanimivost in priložnost za nočni klepet,« se smeje Adnan. Ulice in ceste so bile zares skoraj prazne, ko sva z Alešem razvažala tople, dišeče pakete s hrano.
Dostava pred blokom
Večinoma stranke pridejo iskat hrano pred blok, sploh v covidnem času, izjemoma nesejo hrano do stanovanj, če jih naročnik lepo prosi, morda kakšen starejši človek, ki ne more hitro po stopnicah. Adnan je vozil hrano tudi za božič, imeli so kar dosti dela. V »veselem« decembru je šlo na pot do naročnikov tudi kar dosti alkohola.
30 palačink za eno družino
V kuhinji opazim res velik kup palačink, šef Alen mi zagotavlja, da bodo šle vse do zadnje. »Nekatere družine naročijo po trideset palačink, očitno se jim jih doma ne da pripravljati, pri nas jih imamo pa res veliko vrst, z različnimi namazi,« se smeje.
Naročnik zaspal
Z Adnanom sva se vozila vse do dveh ponoči, vozil na cesti je bilo vse manj, naročil pa vse več. Enemu naročniku sva pozabila prinesti poleg druge hrane še palačinke za posladek in je nastala cela panika, šla sva jih iskat nazaj na Vodmatsko in jih dostavila, še preden je naročnik pojedel preostalo hrano, tako je sladico dobil pravočasno, uhhh. Adnan je povedal, da se včasih zgodi, da kakšen naročnik vmes, ko čaka na hrano, od »utrujenosti« ali morda pijanosti kar zaspi in potem ne dvigne telefona, hrana se vrne v dostavljalnico, nezadovoljen dostavljavec pa tudi. A večina naročnikov to noč je bilo zadovoljnih, ko so dobili zaželeni paket. Za napitnine pač ni bil pravi dan. Morda je bila kriva luna, morda december, ki se je bližal koncu in so bili ljudje že izčrpani od njega. Najbolj ravnodušno so hrano sprejemali vratarji, ki čuvajo podjetja. Imeli so pripravljen drobiž, na hitro so vzeli paket in odšli v svoje tople pisarne. V mrzlem decembru ljudje nimajo časa za klepet in prijazno besedo, ponoči pa sploh ne. Na pločnikih so cepetali od mraza in čakali, da jim je Adnan čim prej vrnil drobiž.
Ljudje, ki ponoči ne spijo
Ni lahek poklic, prevažati hrano in pijačo po nočnih ulicah. Saj so prazne, a so tudi samotne. In ledene. Ni lahko voziti ponoči in biti pozoren na osamljene pešce in kolesarje. Ni lahko biti pokonci ponoči, zamenjati noč za dan. Alen je povedal: »Spat gremo velikokrat šele ob šestih zjutraj. A to je pač tak poklic. Srečni smo lahko, da nam je posel stekel, da nam gre. Smo dober kolektiv, razumemo se, radi se smejemo, ko je treba poprijeti za delo, delamo vsi, od prvega do zadnjega. Jaz sem včasih telefonist, potem pečem pice, pa tudi razvažam hrano, če je treba, če kdo zboli. Vesel sem, ker vsak mesec naredimo kaj novega v našem obratu, dodamo kakšen stroj, se spomnimo nove jedi. In zadovoljen sem, ker so se ljudje navadili na nas, vedo, da smo kakovostni in hitri. In to šteje. Še naprej se bomo trudili,« je zadovoljen vodja ljudi, ki delajo, ko mesto spi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
