Kitajska študija dr. Collina Campbella in druge študije ugotavljajo, da ima podoben učinek tudi uživanje drugega mesa ter živalskih beljakovin iz jajc, mleka in mlečnih izdelkov. Alternativa je lahko veganstvo, s katerim pa tvegamo neoptimalno beljakovinsko prehranjenost. Kot navajam v knjigi Beljakovine za življenje in smrt bi namreč za optimalno beljakovinsko prehranjenost bi morala 75 kg težka oseba užiti dnevno kar 940 g sveže soje ali dober kilogram tofuja ali dobra dva kilograma mešane zelenjave in žit, česar večina ne zmore. Vegani si k boljši beljakovinski prehranjenosti lahko pomagajo z uživanjem beljakovinskih dopolnil rastlinskega izvora. Na spletni strani www.iztokostan.com je predstavljenih več deset pričevanj vegetarijancev, ki so si na tak način uspešno pomagali izpopolniti beljakovinsko prehrano.
Varovanje pred rakom pri mešani prehrani
Strokovnjaki so ugotovili, da so celo biološko pridelane živalske beljakovine problematične predvsem zato, ker vsebujejo preveč metionina, ki ga naše telo predela v zdravju zelo nevaren homocistein. S poskusi na miših, ki so jih hranili z živalskimi beljakovinami, so ugotovili, da se presežek metionina lahko nevtralizira z . Ob dodatku glicina je uživanje živalskih beljakovin postalo za miši nenevarno, tako kot če bi uživale rastlinske beljakovine.
Metionina je veliko zlasti v mišicah. V sodobni mešani prehrani je prav mesa iz mišic največ. Aminokisline glicin pa je veliko v kosteh, vezivnem tkivu in koži. Jedi iz njih, kot so juhe in omake, so torej bogat prehranski vir glicina. Količina potrebnega glicina pa je za nevtralizacijo metionina iz različnih živalskih beljakovin različna, zato bo za praktične rešitve z glicinom potrebno počakati na natančnejše strokovne napotke.
Problem vsake beljakovinske hrane pa je, da ima – glede na naše potrebe – nekaterih esencialnih aminokislin preveč in drugih premalo. V inštitutu INRC (ZDA) so z dodajanjem sedmih manjkajočih aminokislin živilom dosegli, da se je izkoristek aminokislin iz mleka povečal za 73%, izkoristek soje pa za 131 %. S tem so zmanjšali nastanek vseh dušičnih odpadkov iz beljakovinske hrane - tudi zelo problematičnih razkrojkov metionina. A takih dopolnil zaenkrat še ni na trgu.
Tako je za sedaj varen način prehranjevanja zmanjšanje uživanja živalskih beljakovin in povečanje deleža rastlinskih, morebitni primanjkljaj pa zapolnimo z beljakovinskimi dopolnili rastlinskega izvora.
Koliko živalskih beljakovin pa še lahko dnevno užijemo, da smo varni pred rakom? Na osnovi študij na živalih lahko domnevamo, da je do 5% energijskega vnosa iz živalskih beljakovin še varno. Za povprečnega človeka bi bile varne dnevne količine živalskih živil: 80 g trdega sira ali 80 g pršuta ali 90 g kuhane govedine ali 103 – 140 g perutnine, svinskega ali govejega mesa ali 105 g kuhane postrvi ali 3 srednje velika jajca.
Oboleli za rakom: od rdečega mesa k Švicarskemu protokolu
Ustrezno prehranjevanje z beljakovinami je zelo pomembno tudi pri osebah, ki zbolijo za rakom. Raziskave namreč kažejo, da je do 80% rakavih bolnikov beljakovinsko podhranjenih. Posebno pomembno je uživanje beljakovinsko bogate hrane v času kemoterapije, saj je ob slabokrvnosti manj možnosti za uspešno zdravljenje. Do sedaj so onkologi večinoma svetovali pacientom, naj ob kemoterapiji uživajo veliko rdečega mesa. Po objavi uradnega stališča Svetovne zdravstvene organizacije o tem, da rdeče meso spodbuja razvoj raka, bo tudi uradna medicina morala svetovati uživanje drugih beljakovinskih živil. Ker se samo z rastlinskimi viri beljakovin še zdrav človek težko ustrezno nahrani, se zdijo beljakovinski dodatki rastlinskega izvora primerna alternativa beljakovinski hrani živalskega izvora.
Pri tem lahko uradni medicini zelo koristijo izkušnje znanstvenikov, zdravnikov in terapevtov, ki razvijajo holistične pristope k zdravljenju raka. Prof. Marco Ruggiero z univerze v Firencah je leta 2013 opravil pomemben preizkus na kliniki v Lozani v Švici. Rakavim bolnikom, pri katerih je bil rak že v četrti fazi razvoja, je nudil poseben tretma, ki so ga kasneje poimenovali Švicarski protokol (Swiss Protocol®). Bistvo tega postopka je uživanje ketonske diete (80% energijskega vnosa z maščobami in skoraj nič ogljikovih hidratov), nadomestitev skoraj vseh beljakovin z dopolnili tipa OKA in uživanje probiotika, ki zelo spodbuja ustvarjanje GcMAP – snovi, ki učinkovito zmanjšujejo maso tumorjev. Rezultati so bili izjemni. V novembru 2014 je bil v Frankfurtu svetovni kongres o biološkem zdravljenju raka posvečen prav Švicarskemu protokolu. Danes ga uporabljajo v številnih centrih in klinikah, kjer obravnavajo rakave bolnike na celovit način. Na bližnjem Bavarskem je klinika v Neukirchenu, kjer deluje dr. John Ionescu, v Münchenu pa zdravstveni center, kjer deluje naturopat Florian Schilling.
Ketonska dieta in optimalna kombinacija aminokislin (OKA) pri rakavih bolnikih
Uradna in sodobna alternativna medicina sta si pri zdravljenju raka vse bliže. Obe praviloma uporabljata prooksidativne pristope za uničevanje rakavih celic: uradna medicina kemoterapijo in obsevanje, alternativna pa široko paleto drugih prooksidativnih prijemov. Posebnost alternativne medicine pa je, da pred uničevalnim napadom na rakave celice poskuša ošibiti njihovo moč. Prav to je naloga ketonske diete in optimalne kombinacije aminokislin (OKA) v Švicarskem protokolu.
Rakave celice so namreč invalidne z vidka proizvodnje lastne energije. Njihovi mitohondriji so okvarjeni, zato ne morejo ustvarjati energije iz maščob, pač pa le iz glukoze, pa še to lahko le s pomočjo anaerobnih procesov. Potrebujejo veliko glukoze, da ustvarijo malo energije (ATP). Zato so »požrešne« na glukozo.
Naloga ketonske diete je izstradanje rakavih celic. Če namreč skoraj vso energijo (80%) pridobimo iz maščob, iz ogljikovih hidratov pa skoraj nič, se bodo naše zdrave celice energetsko lahko nahranile, rakave pa bodo hirale.
A rakave celice so trdožive in v takem primeru uporabljajo glukozo, ki nastaja ob presnovi beljakovin. Večine aminokislin in beljakovinskih živil celice ne uspejo uporabiti, pač pa jih zavržejo in razgradijo. Nastanejo dušični odpadki in glukoza – iz enega grama odpadnih aminokislin nastane kar 49 gramov glukoze. Tako z uživanjem beljakovin, četudi so rastlinskega izvora, ustvarjamo hrano tudi za rakave celice. Če je te glukoze premalo, začne telo trošiti skeletne mišice. Beljakovinsko zahteven je tudi imunski sistem, ki se bori proti raku. Zato je zelo nevarno, da bolnika rak »poje« in postane le še »kost in koža«.
Da bi preprečili izčrpanost bolnika in hranjenje raka iz beljakovinskih živil, Švicarski protokol predvideva, da bolnik nadomesti vse beljakovine z aminokislinami tipa OKA, kar pomeni vsaj 20 tablet OKA na dan. Običajni beljakovinski dodatki rastlinskega izvora, npr. iz soje, niso optimalni, saj se pri njih več kot 80% vsebovanih aminokislin pretvori v glukozo in dušične odpadke. Aminokisline tipa OKA pa se izkoristijo skoraj v celoti (99%). Ker ne ustvarjajo ne glukoze ne presežnega metionina, so torej idealne za rakave bolnike.
Dr. Iztok Ostan
