Brez vinogradov in vina si ne predstavljamo Slovenije. Imamo primerne lege oziroma terroir in odlično podnebje za trto, pa tudi dolgo tradicijo, ki je dala veliko znanja o vinogradništvu in vinarstvu. Bomo to znali izkoristiti in narediti korak naprej pri razvoju? Kaj so glavni izzivi, komu je preboj že uspel?
1. Najpomembnejši izzivi so ljudje. Kako pritegniti mlade, da bodo obdelovali vinograde in pridelovali vino? »Mladi bodo peljali razvoj vinogradništva in vinarstva naprej. Za delo v vinogradu in vinski kleti se bodo odločali, ko bodo videli, da lahko dovolj zaslužijo za solidno življenje svoje družine,« pravi Silvan Peršolja, direktor Kleti Brda.
Mlade lahko pritegnemo tudi s stimulativno zemljiško politiko, torej da jim olajšamo dostop do vinogradov in kmetijske zemlje nasploh. Ponekod se vasi spreminjajo v vikendaška naselja, drugje postaja kmetijska zemlja za mlade kmete predraga, ker cene rastejo, kot tam rastejo nove hiše. Tudi dolgotrajni postopki za urejanje papirjev in soglasij za naložbene projekte niso magnet za mlade. Pri načrtovanju razvoja na podeželju in sprejemanju omejitev ali novih pravil so kmetje zapostavljeni, namesto da bi pri tem sodelovali od začetka, saj na podeželju živijo od nekdaj in bi radi tam tudi ostali.
"Mladi bodo na kmetijah ostali, ko jih pri razvoju in kmetovanju ne bodo ovirali tisti vikendaši in tisti samooklicani varuhi narave, ki jim je vsak komar pomembnejši od kmeta. To ne pomeni, da bi kmete privilegirali ali da jim ne bi bilo treba spoštovati okoljskih zahtev, saj so kmetje, ki živijo sredi vinogradov in travnikov, najbolj motivirani za ohranjanje zdravega okolja in trajnostnega vinogradništva. Tudi kupci po svetu zahtevajo, da je vino oziroma grozdje pridelano trajnostno in da to lahko pridelovalec tudi dokaže," dodajajo vinarji, ki vino uspešno prodajajo na tuje trge.
Ko bo poklic kmeta postal bolj cenjen in spoštovan, bo tudi bolj zanimiv za mlade. Postati mora tudi družbeno in ekonomsko, ne samo okoljsko vzdržen, da se bo v njem videlo več mladih.
2. Drugi izziv je povezan z znanjem in izobrazbo. Kmetje so danes izobraženi ljudje, izobražujejo se doma in v tujini, obiskujejo tudi tuje vinogradnike in vinske kleti, znanje in izkušnje si izmenjujejo, učijo se prek spleta … Uspešni vinogradniki in vinarji svoje otroke pošiljajo tudi na šolanje in delo v tujino, od koder se vračajo z novimi idejami, bolj pogumni in samozavestni.
Kot smo pred dobrim mesecem na 6. Slovenskem vinogradniško-vinarskem kongresu na Ptuju govorili z Aleksom Simčičem iz kleti Edi Simčič v Brdih in predsednikom združenja družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije, je bil njegov sin na trimesečni praksi na vinogradniškem posestvu v Južni Afriki.
Tudi mladi vinar z Dolenjskega Jože Colnar mlajši je po študiju najprej dobro leto delal kot enolog v ekološki vinski kleti Krier-Welves v Luksemburgu, kjer je vodil manjšo ekipo, se sam odločal, imel mentorja in spoznal drugačen način kletarjenja … Lahko bi ostal pri njih, a se je vrnil k družinski zgodbi z zagonom, da naredijo korak naprej v profesionalno vinogradništvo in vinarstvo.
Takšnih primerov je vsako leto več. Spodbudno je, da so nekatere naše vinske kleti tako prepoznavne in cenjene, da prihajajo tuji študenti k njim na prakso. To denimo velja za klet Edi Simčič, Klet Brda in druge.
Izobraženim in v razvoj usmerjenim mladim vinogradnikom in vinarjem bi bilo dobro pomagati, da bi, med drugim, lažje prišli tudi do vinogradov. Država prek Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov odkupuje kmetijska zemljišča, zato bi bilo smiselno, da bi jih mladim kmetom, ki so pripravljeni vlagati v razvoj, ponudila v najem. Če ne bi izpolnili načrtov, na podlagi katerih so najeli vinograde, bi jim jih odvzeli in dali v uporabo drugim. Tak pristop je na papirju zapisan, a žal ne zaživi.
Mladi, ki so dobro opremljeni z znanjem, znajo grozdje trajnostno pridelati in znajo izbrati pravi slog vina, tega pa prodati na pravih trgih in s tako dodano vrednostjo, ki omogoča razvoj. Če pridelujejo vino, ki je primerno za svetovni trg, morajo prodajo razširiti tudi na tuje trge.
3. Tretji izziv se nanaša na izvoz vina, ki ga je treba povečati, kar zahteva veliko vztrajnosti, časa in denarja ter doslednost v kakovosti, količini in dobavi vina. »Po moji oceni mora Slovenija izvoziti vsaj 30 odstotkov vrhunskega vina,« pravi Silvan Peršolja, ki je s svojo ekipo v dobrih 25 letih dosegel, da Klet Brda že skoraj polovico prihodkov od prodaje ustvari na tujih trgih. »V mednarodnem trženju je vrhunska kakovost vina glavni pogoj, da posel sploh lahko steče. Konstantnost v kakovosti pa je drug temeljni pogoj. Obljubljeno vrsto, kakovost in količino vina je treba dostaviti – na velikih trgih ne razumejo, da zaradi občasnih težav ni tistega vina, ki jim ga je vinar ponujal prejšnjikrat. Pričakujejo resnost pri poslu, slogovno izpopolnjena vina in dovolj količin. Nekonsistentne dobave so v tako dolgoročnem poslu, kot je vinarstvo, nepopravljiva napaka,« dodajajo vinarji, ki poznajo tuje trge in vino uspešno izvažajo.
Kdor danes zasadi vinograd, bo prvo vino pil najprej čez pet ali šest let, prvo veliko vino mu bo uspelo šele čez 15 let, vinograd pa bo rodil vsaj 25 let. »Ko vinar načrtuje nov vinograd, mora gledati daleč v prihodnost in delati trajnostno. To je zlato pravilo v svetu vin. Razmišljati je treba o tem, kaj bo ljudi zanimalo čez pet ali deset let,« svetujejo vinarji izvozniki.
Vinarjem pridejo prav tudi finančne podpore za promocijo vina na tujih trgih, pri katerih bi si želeli manj papirologije in enake pogoje za črpanje sredstev, kot jih imajo vinarji v drugih evropskih državah.
Pri trženju vina in gradnji blagovne znamke v tujini ni hitrih uspehov. »Tri leta resni trgovci opazujejo, ali bo vinar izpolnil, kar obljublja – torej konsistentno kakovost vina vsak letnik in napovedane količine. Šele ko se prepričajo, da je vinar zanesljiv, lahko posel steče,« iz izkušenj pravi Silvan Peršolja.
