Potem ko ste se leta 2011 upokojili, ste vse do začetka pandemije kovida-19 kot dopisnik poročali za Radio Slovenija s Kitajskega. Kaj vas je po upokojitvi vodilo tja?
Na Kitajsko sem odšel po naključju, ko je moja partnerka Metka leta 2013 postala predavateljica slovenskega jezika na univerzi za tuje študije v Pekingu. Pred tem sem bil več let svetovalec na misiji Združenih narodov na Kosovu. V letih 2000 do 2002 sem bil odgovorni urednik informativnega programa TV Slovenija. Po mojem odstopu s tega mesta je bil problem, nekaj časa nisem imel niti mize niti stola, prav tako ni bilo jasno, kaj naj delam. Visel sem med nebom in zemljo. Ugotovil sem, da moram nekam usmeriti svojo energijo, tako ni šlo v nedogled. Tudi plačo so mi znižali na skoraj začetniško raven. Kot dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz ZDA sem med drugim spoznal sistem dela Združenih narodov s sedežem v New Yorku. Tako sem se po odstopu prijavil na razpis Združenih narodov in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za delo na Kosovu. Izbran sem bil v hudi konkurenci. Na Kosovu sem preživel šest let.
Kakšno je bilo tam vaše delo?
Bilo je nekaj let po tamkajšnji vojni s Srbijo. Prišel sem leta 2004 v času nemirov, ko je v demonstracijah izgubilo življenje več ljudi. Bil sem svetovalec v misiji UNMIK (mirovna misija Združenih narodov) pa tudi misije Ovseja (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi). Moje delo je bilo predvsem svetovanje pri ureditvi javne radiotelevizije na Kosovu, ki so jo tedaj obtožili, da je z izkrivljenim poročanjem zanetila nemire. Dajal sem ocene politične situacije, predvsem sem se ukvarjal z ertevejem. Ugotovil sem, da so novinarji sicer delali resne napake, vendar niso bili edini. Glavno napako so naredili odgovorni v misiji UNMIK, ker niso ustrezno komunicirali z lokalno javnostjo in novinarji ter jih pravočasno obveščali o dogajanju. Prišel sem za pol leta, a so mi na UNMIK ves čas podaljševali pogodbo. Nato sem bil še dve leti rektor največje zasebne univerze AAB v Prištini, na kateri je študiralo okoli devet tisoč študentov.
Leta 2013 je vaša partnerka, slovenistka ga. Metka Lokar na Pekinški univerzi za tuje študije kitajske študente začela poučevati slovenščino.
Tako je, dobila je zaposlitev v Pekingu, ravno letos je deset njenih prvih študentov diplomiralo iz slovenskega jezika. Pred nekaj leti so namreč na tej univerzi slovenščino uvedli tudi kot redni študijski program, pred tem je bila izbirni predmet. Nekateri njeni študenti govorijo res odlično slovensko. Sicer pa je zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Preden sva odšla na Kitajsko, so na Radiu Slovenija pokazali interes, da bi postal njihov dopisnik s Kitajskega. Pred dvema letoma ob začetku pandemije kovid-19 sva prišla za kitajsko novo leto na dvotedenski dopust v Slovenijo, kjer sva obtičala vse do danes, saj so Kitajci zaprli državo za tujce. Izjema so le redki, za katere je posebej zainteresirana njihova vlada.
Če se bo to sprostilo, bi se vrnili?
Metka bo vsekakor šla, ko bo mogoče, saj je tam redno zaposlena. Položaj je zaradi stroge politike ničelne tolerance do virusa, ki jo izvajajo kitajske oblasti, zelo negotov. Ob teh strogih množičnih ukrepih, ki so v veljavi, je težko delati in normalno živeti.
Kje svojo poklicno pot vidijo Kitajci, ki študirajo slovenščino?
Pekinška univerza za tuje študije je elitna ustanova, od tam so prišli nekateri vodilni kitajski diplomati pa tudi politiki. Velik poudarek je seveda na učenju tujih jezikov. Vpis je omejen. Kitajska si je kot velesila zadala, da bodo imeli po svetu, tako kot Američani, številne znanstvene ustanove in inštitute. V njih bodo zaposlili ljudi, ki bodo razumeli dogajanje v skoraj vseh državah na svetu, tudi v Sloveniji. Ti študentje bodo postali diplomati, gospodarstveniki, znanstveniki, profesorji. Več njenih študentov bo nadaljevalo s študijem. Čeprav je Slovenija majhna država, ne pomeni, da bodo na stranskem tiru. Konec koncev smo del EU, ki je največji kitajski gospodarski partner. Stiki med Slovenijo in Kitajsko se morajo po mojem mnenju izboljšati oziroma normalizirati ne glede na to, da pripadamo različnim političnim in ideološkim sistemom. Kitajska drugim državam ne vsiljuje svojih vrednot, postaja pa poleg ZDA daleč najpomembnejša država na svetu.
Že pred Kitajsko ste prepotovali veliko držav pri svojem novinarskem delu. Kaj vas je ravno pri tej državi ob prvem stiku najbolj prevzelo?
Citiral bom Edgarja Snowa, ameriškega novinarja, ki je prišel na Kitajsko takoj po njihovi državljanski vojni, ko so zmagali komunisti. Napisal je knjigo Rdeča zvezda nad Kitajsko, eno od prvih knjig, ki je to državo približala zahodnemu svetu. Dejal je: »Ko sem prišel na Kitajsko, sem o njej vedel vse. Po dveh letih sem začel dvomiti, po petih letih pa so mi ostala samo še vprašanja.« Meni se je zgodilo enako. Tudi sam sem, preden sem šel v to državo, precej preštudiral o njej, vendar sem po več letih ugotovil, da gre za zelo izvirno civilizacijo, neizmerno veliko, kompleksno. Tradicija, jezik, filozofija, način življenja, vse je drugačno. Gre za svojevrsten zgodovinski fenomen. Tudi če vse življenje preživiš tam, jo težko obvladaš in razumeš. Problem nas Evropejcev je, da razmišljamo preveč evropocentristično. Kitajska je država sui generis. Po mojem mnenju nikoli ne bo sledila zahodnemu parlamentarnemu, ameriškemu, britanskemu, nemškemu ali podobnemu sistemu. To bi prineslo njen konec, razletela bi se in razpadla. Gre namreč za zelo raznoliko državo, je nekakšen imperij.
Demokracija v zahodnem smislu bi prinesla težnje po samoodločbi 52 narodov, ki živijo na Kitajskem. To bi bil pravi kaos. Poleg tega v celotni Aziji razumejo človekove pravice povsem drugače kot v Evropi. Slednja je na podlagi kapitala in zasebne lastnine individualistična, na Kitajskem in še velikem delu Azije pa gre za kolektivistične družbe. Dajejo prednost kolektivu, ne pa posamezniku. V zgodovini ne bi obstali kot država in civilizacija, če bi delovali predvsem individualno. Recimo ob nenehnih poplavah ali sušah je nujno kolektivno sodelovanje. Od tu izhaja precejšnje nerazumevanje med evropsko civilizacijo (pod kar sodi tudi ameriška) in azijsko. Določenih predsodkov, da je zahodni sistem vrhunec zgodovinskega razvoja v smislu Fukujamovega reka o koncu zgodovine, se bomo morali v Evropi in ZDA znebiti.
Kaj pa predsodki Kitajcev do Zahoda?
Povprečni Kitajec, kolikor sem lahko opazil, občuduje zahodno blaginjo. Mislim, da ne gojijo nobenih posebnih predsodkov do Zahoda. Mlade kitajske generacije so odprte za spremembe. Okoli 500 tisoč kitajskih študentov se šola v tujini, od tega več kot 300 tisoč v ZDA. Sedaj je na Kitajskem na oblasti verjetno zadnja generacija politikov, ki so odraščali v času Mao Cetunga in njegove kulturne revolucije. Ko bodo mladi prevzeli oblast, se bo Kitajska brez dvoma bistveno spremenila, vendar po mojem mnenju ne bo slepo sledila zahodnim zgledom. Konec koncev je še naprej v silnem vzponu, Zahod pa je začel zaostajati. Že nemški filozof Spengler je pred več kot sto leti napovedal zaton Zahoda. Dejansko Kitajska že zdaj ni več čista socialistična država. Govorijo namreč o socializmu s kitajskimi značilnostmi, v bistvu gre za državni kapitalizem pod vodstvom komunistične partije. To je eden od paradoksov zgodovine.
Ste eden od slovenskih novinarjev z največ izkušnjami dela po svetu. Že v sedemdesetih letih ste kot mlad novinar RTV Slovenija spremljali tedanjega predsednika Jugoslavije Tita na poteh po številnih neuvrščenih državah. Kako ste prišli v to novinarsko ekipo?
V okviru jugoslovanske radiotelevizije je obstajal dogovor o tem, da bodo obiske najvišjih jugoslovanskih politikov v tujini spremljale televizije posameznih republik po vnaprej začrtanem redu. V bistvu je po ustavnih spremembah 1974. leta beograjska televizija izgubila monopol na tem področju. V Ljubljani nas je bilo v zunanjepolitični redakciji, ki je bila takrat še v povojih, zelo malo. Jure Pengov, Boris Bergant, Luka Škoberne, kasneje Tone Hočevar, Blanka Doberšek. Ker so bili moje področje nerazviti in neuvrščeni, sem bil med novinarje, ki so spremljali obiske jugoslovanskih funkcionarjev, uvrščen tudi jaz. Bergant je bil bolj za zahodne države, Doberškova za Azijo (predvsem Kitajsko), Hočevar za Južno Ameriko … Ni šlo za kakšen privilegij. Iz teh držav smo, ko smo potovali tja, pošiljali prispevke za celotno jugoslovansko radiotelevizijo. Tedaj ni bilo satelitov in sedanje moderne tehnologije. Posnel si prispevek in dal film na določeno letalo za v Evropo. V Jugoslavijo je prispel čez nekaj dni, morda teden, včasih je trajalo tudi mesec dni, včasih pa se je sploh izgubil.
Kako se je Tito vedel do novinarjev?
Imel je ožji krog novinarjev, ki so imeli dostop do njega. Sam in drugi mlajši novinarji nismo sodili v ta posvečeni krog, bili smo predvsem poročevalci. Z nami je komuniciral predvsem šef za informiranje v njegovem kabinetu Mandić.
Ste ob teh potovanjih tudi novinarji bivali v luksuznih namestitvah?
Da, spomnim se, da smo bili v New Delhiju v hotelu Ašoka, ki je sodil med vrhunske hotele. Sobo smo si delili po dva ali trije novinarji. Ko spremljaš neko najvišjo državno delegacijo, ne moreš bivati na drugi lokaciji. V tem primeru bi zgrešil vse pomembne dogodke.
V katerih deželah so bili domačini najbolj gostoljubni?
Večinoma so bili zelo gostoljubni in prijateljski že zaradi Tita, ki je veljal za zglednega državnika. Ljudje na Šrilanki so bili izredno gostoljubni in pozorni, enako velja za Indijo, kjer so dobro poznali Tita zaradi politike neuvrščenih, saj je to gibanje ustanovil skupaj z njihovim premierjem Nehrujem in egiptovskim predsednikom Naserjem. Podobno so bili gostoljubni v Afriki. Tudi v arabskem svetu je bilo podobno. V Siriji v Damasku nas je službeni šofer povabil k sebi domov, zbral je vso družino na kosilu in razlagal sorodnikom, da smo mi Jugoslovani njihovi prijatelji. Po tej plati nisem imel nikjer težav, obratno.
Zelo dobre izkušnje sem imel pred leti tudi na Kosovu. Kot pripadnik UNMIK sem imel težko nalogo, saj sem moral vzdrževati kar se da dobre odnose tako s Srbi kot z Albanci, ki so bili med seboj na smrt sprti. Bil sem eden redkih, ki sem lahko z obojimi dobro sodeloval, do mene so bili prijazni. Na srbski strani sem imel recimo tudi zaradi imena Uroš (pogosto tudi v Srbiji) povsod odprta vrata, kot Slovenca pa so me zelo cenili tudi Albanci. Slednji posebej zato, ker slovenski miličniki med demonstracijami na Kosovu pred razpadom Jugoslavije niso proti njim nastopili s pendreki, tako kot so miličniki iz drugih republik.
Precej reportaž ste delali iz Irana. Če tam ne bi prišlo do islamske revolucije in vzpostavitve teokracije, bi bil Iran danes cvetoča država?
Mislim, da bi bil. Iran je izredno stara in kompleksna država, pravzaprav civilizacija. Zelo drugačni so od sunitskih Arabcev. Njihova veja islama šiitizem je zelo različna od bolj konservativne sunitske veje islama, ki je dominantna v arabskem svetu. Tudi njihova zgodovina je različna. Velike sile, predvsem Velika Britanija, so že v začetku prejšnjega stoletja zaradi bogatih nahajališč nafte Iran spremenile v napol britansko kolonijo in jim vsilila šaha Mohameda Rezo Pahlavija. ZDA in Velika Britanija sta na primer strmoglavili demokratično izvoljenega predsednika vlade, to je bil Mohamed Mosadek, in Irancem vsilili Pahlavijev režim. Slednji je s trdo diktaturo razbijal tradicionalne strukture iranske družbe, kar je v bistvu sprožilo tako imenovano islamsko revolucijo.
Ko sem sem bil dopisnik v ZDA, sem se v Washingtonu večkrat srečal z Zbigniewom Brzezinskim, ki je bil svetovalec za nacionalno varnost v administraciji ameriškega predsednika Carterja v času, ko je prišlo do islamske revolucije v Iranu. Enkrat sem ga vprašal, kaj je bila njegova največja napaka v življenju? Dejal je, da to, da niso m ogli oceniti vseh razlogov za morebitno revolucijo v Iranu. Če bi jo preprečili, bi bila zgodovina tega dela sveta verjetno bistveno drugačna. Ameriški diplomati, politologi in obveščevalne službe so namreč tam spremljali zgolj ilegalno delovanje komunistične partije in drugih levičarskih skupin ter liberalnih intelektualcev, revnim muslimanskim množicam, ki so bile pod vplivom verskih voditeljev, pa niso pripisovale nobenega revolucionarnega potenciala.
Brzezinski je dejal, da so naredili strateško napako, ker so povsem zanemarili največjo skupino ljudi, čeprav so imeli pomoč najboljših ameriških sociologov in politologov. Niso si predstavljali, da bi lahko kleriki izvedli tak prevrat. Očitno je, da niso poznali duše iranskih množic. Po revoluciji sem bil eden redkih novinarjev, ki je naredil intervju z ajatolo Homeinijem. Poleg tega sem imel intervjuje z večino od njihovih voditeljev. Spoprijateljil sem se tudi z iranskimi Kurdi. Za reportažo Alijeva revolucija sem dobil več mednarodnih nagrad. Iz tega je nastala knjiga Iran proti Iranu.
Sploh z iranskimi Kurdi ste stkali zelo tesne stike.
Po islamski revoluciji leta 1979 je prišlo tudi do upora iranskih Kurdov, ki so se zavzemali za neodvisnost. Iranski kurdski voditelj je bil Ghassemlou, ki so ga umorili leta 1989 na Dunaju skupaj s celotno kurdsko delegacijo, ki je prišla na pogajanja s predstavniki Irana. Domnevno so bili storilci agenti iranske tajne službe. Ko je eden od kurdskih voditeljev Barzani v sosednjem Iraku ugrabil tri Jugoslovane, jih obsodil na smrt in zahteval, naj Jugoslavija takoj prekine odnose s Sadamom Huseinom, so me iz Beograda poklicali, ali lahko pomagam rešiti ugrabljene jugoslovanske delavce. V Beogradu so očitno vedeli, da imam s Kurdi dobre zveze, še posebej zaradi moje oddaje o iranskih Kurdih, ki so jo predvajali na več zahodnih televizijah. Prepričali so me, da sem odpotoval v Iran v mesto Sanandadž, kjer je bil center tamkajšnjih Kurdov. Srečal sem se z njihovim voditeljem Ghassemloujem , ki je pregovoril šefa iraških Kurdov Barzanija, da je izpustil tri ugrabljene inženirje iz Energoinvesta (gradbena firma iz BiH). Te skrajno nevarne izkušnje ne bom nikoli pozabil. Na koncu mi je dal Ghassemlou potrdilo, da sem prijatelj Kurdov in naj me na vseh kurdskih vojaških nadzornih točkah spustijo naprej brez težav.
Je potrdilo imelo tak učinek?
Povsod sem pokazal potrdilo z rdečim žigom. Še danes ga hranim za spomin. Ko smo prišli do mesta Tabriza na severu Irana, sem prijatelju Irancu pokazal potrdilo. Prijel se je za glavo in mi rekel, da sem srečen, da sem še živ. Med iranskimi Kurdi sta namreč delovali dve na smrt sprti in sovražni stranki. Rekel mi je: če bi to potrdilo pokazal napačni strani, bi me ubili. Gotovo sem pokazal potrdilo tudi »napačni« frakciji, saj nismo vedeli, kdo nas ustavlja, vendar sem imel očitno srečo, da vsi pešmerge (pripadniki kurdskih oboroženih sil) niso znali brati. Sicer bi me razglasili za vohuna, in to bi bil moj konec.
Od leta 1985 do 2000 ste bili s kratkim presledkom dopisnik iz ZDA iz New Yorka. Kakšne spremembe ste opazili v ameriški družbi v teh petnajstih letih?
Ko sem prišel v ZDA, je bil na oblasti predsednik Reagan. Njegov moto je bil, da so ZDA dežela številnih priložnosti. Ugotovil sem, da so ZDA povsem drug svet, začel sem ga analizirati. Amerika je bila takrat v velikem vzponu. Reagan je bil bivši filmski igralec, ki je svojo predsedniško vlogo res odlično odigral. Okoli sebe je zbral dobre sodelavce. Dejal jim je, da se ne bo vtikal v podrobnosti, želi pa, da ZDA obdržijo vodilno mesto v svetu in da uničijo komunizem.
Zagnali so oboroževalno tekmo in tako izčrpali Sovjetsko zvezo, ki temu ni mogla ekonomsko slediti. Takrat se je začel sicer grmaditi tudi astronomski ameriški državni dolg. Z Gorbačovom je prišlo v Sovjetski zvezi do začetka demokratizacije. Z Reaganom sta na veliko začudenje najbolj konservativnih ameriških krogov navezala odlične stike in na sestanku na vrhu v Rejkjaviku začela razmišljati celo o odpovedi jedrskemu orožju. Perestrojka, ki jo je poosebljal Gorbačev, ni mogla preprečiti zloma Sovjetske zveze in razpada socialističnega tabora.
ZDA so ostale edina svetovna supersila, vendar ne za dolgo. V svetu se je namreč začela vzpostavljati nova globalna strateška arhitektura. Prišlo je do hitrega napredka Kitajske, začetka njenega ekonomskega razcveta. Američani so mislili, da bo sledila zahodnemu sistemu, kar se ni zgodilo. Kitajska je s svojo vsestransko močjo začela ogrožati ameriški globalni monopol. Upajmo, da njuna tekma za prevlado ne bo prerasla v vojaški spopad, ki bi bil usoden za ves svet. V zgodovini namreč poznamo kar precej primerov, ko je naraščajoča sila ogrozila vodilno silo, na primer v času stare Grčije, ko je Šparta s silo zatrla vzpon Aten, ki so ogrožale njeno hegemonijo. Upam, da smo se iz zgodovine tudi kaj naučili.
Vaša hčerka Tina ima tudi ameriško državljanstvo.
Da, rodila se je v New Yorku, s čimer je dobila avtomatično tudi ameriško državljanstvo.
Ste zadovoljni, da je ostala v Sloveniji?
Mislil sem, da bo morda odšla v ZDA tako kot mnogi mladi ljudje, vendar je na moje presenečenje ostala v Sloveniji.
Po ameriški izkušnji ste postali odgovorni urednik informativnega programa na TV Slovenija, vendar na ta čas menda nimate lepih spominov.
Res je. V ZDA sem bil več kot deset let. V tem obdobju sem se bistveno spremenil, dobil sem drug pogled na svet, nekoliko širši. Navzameš se drugih vrednot. Vrnil sem se v slovensko okolje, ki se ni po mentaliteti takrat dosti spremenilo. Kmalu sem ugotovil, da sem s prijavo za mesto odgovornega urednika informativnega programa naredil napako. Vedno, kadar sem skušal nekaj vsaj malo reformirati, sem naletel na hud odpor. Skušali so me tudi politično predalčkati, nekateri so celo menili, da sem skrajni levičar. Okoli RTV je bil po razglasitvi neodvisnosti vedno boj za oblast med levimi in desnimi. Oboji so poskušali ukazovati, kaj naj delamo.
Tedaj je bila na oblasti LDS. Ste doživljali pritiske?
Nekateri najvišji funkcionarji so mi, običajno je bilo to zvečer, telefonirali z zahtevami, kdo mora po njihovem mnenju nastopiti v Odmevih. Rekel sem ne. Ko bodo uredniki glede na programske potrebe tako odločili, potem pa ja.
Je bil med tistimi, ki so klicali, tudi nekdanji kadrovik LDS in »človek za kontrolo medijev« Gregor Golobič?
Tudi. Ker se nisem uklonil, so mi govorili, da sem izgubil njihovo zaupanje in so zoper mene sprožili kampanjo v Delu, Mladini … Bilo je nemogoče, pisali so vsemogoče laži. Najbolj sem se bal, ali bo moja priletna mama v Idriji, ki je vse to pozorno spremljala, preživela. Pritiski so šli namreč do te mere, da so nekateri najbolj agresivni novinarji našim sosedom tudi v Idriji telefonirali, naj jim povedo kakršnekoli obremenilne informacije o meni. To velja tudi za desno stran. Tudi najvišji politiki z desne strani so zahtevali podobne »usluge«, največkrat je šlo za zahteve, kdo naj nastopi v Odmevih. Prav tako sem bil tarča tudi v reviji Mag. Očitno so hoteli oboji imeti svojega človeka na mestu odgovornega urednika. Da bi me » zmehčali«, me je na primer generalna sekretarka vlade tožila zaradi nekega prispevka novinarke Tepinove, ki je razkrila, da so v vladnih kleteh številni neuporabljeni računalniki. V tožbi so zahtevali odškodnino, ki je znašala skoraj ves moj letni osebni dohodek. Sojenje se je končalo s sodbo vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo zahteve vlade in nam dalo prav.
Z Juretom Pengovom, ki je bil takrat urednik dnevnoinformativnih oddaj, te so bile pod najhujšim pritiskom, sva ugotovila, da na ta način ne moreva več delati. Znotraj informativnega programa je namreč nastala radikalna skupina, ki nama je očitala, da nisva zagotovila dovolj montaž za pripravo prispevkov, boljših materialnih razmer za novinarsko delo, čeprav nisva bila tista, ki bi lahko po mili volji določala višino plač in nagrad. Med drugim so mi očitali, da nimamo reportažnega avta. S Pengovom sva pojasnila tedanjemu predsedniku programskega sveta Janezu Kocijančiču, da bova odstopila, a naju je prepričeval, naj ne, saj naju bo programski svet podprl. To se seveda ni zgodilo.
Potem je prišlo do afere v zvezi z vladnim letalom falcon, katerega nakup je naročil premier Janez Drnovšek. Novinarji na TVS so vam očitali, češ da ste skušali v interesu LDS ustaviti kritično poročanje o nakupu tega dragega letala.
Kot odgovorni urednik nisem niti vedel, da imajo v pripravi prispevek o nakupu falcona. Že to veliko pove o odnosih. Čisto po naključju sem videl, da pripravljajo prispevek o letalu, ki naj bi stalo skoraj toliko, kot stane veliko potniško letalo. Vedel sem, da to ne more biti res, kar sem jim tudi povedal. Novica o falconu naj bi bila prva vest v večernem Dnevniku. Po mojem opozorilu so znesek kupnine v prispevku znižali in prispevek objavili na koncu. Zaradi tega so me obdolžili za cenzuro. Od novinarja Geriča, ki je pripravljal ta prispevek, sem zahteval, naj pojasni, kako so prišli do izračunov cene in stroškov nakupa. Ni mi hotel pojasniti. Čez nekaj let mi je donedavni direktor Fursa Ivan Simič povedal, da jim je on naredil izračun. Afera s falconom je bila zgolj povod za obračun. Ker so se tudi nekateri kolegi, ki sem jih najbolj podpiral, oportunistično obrnili zoper mene, sem odstopil z mesta odgovornega urednika. Bil je pravi linč.
Po odstopu ste na FDV doktorirali z vprašanjem slovenske državnosti v luči zunanje politike ZDA v letih od 1914 do 1920.
V času dopisništva iz ZDA sem v New Yorku stanoval zelo blizu ugledne javne knjižnice (New York Public Library), ki je ena izmed najboljših na svetu. Ko sem bil na obisku v Idriji, sem v domači knjižnici našel knjigo Pripombe k naši prevratni dobi, v kateri je avtor Albin Prepeluh govoril o vplivu ameriškega predsednika Wilsona na usodo Slovencev po prvi svetovni vojni. Zadeva me je pritegnila. V ZDA sem več kot deset let hodil v omenjeno knjižnico v New Yorku, v kongresno knjižnico v Washingtonu ter v druge knjižnice in centralni državni arhiv v Marylandu. Zbral sem veliko gradiva in literature na to temo, česar še do danes nisem v celoti uporabil. Doktorat je bil moj življenjski načrt B.
V doktoratu oziroma knjigi Ave Wilson ste opisali velik vpliv ZDA na dogajanje pri nas od prve svetovne vojne naprej.
ZDA so imele odločilno vlogo pri določanju naše narodne usode od prve svetovne vojne naprej. Na pariški konferenci o miru leta 1919 je predsednik Wilson odločal o naših mejah, po drugi svetovni vojni so imele ZDA podobno besedo, tretjič pa po razglasitvi neodvisnosti Slovenije. V OZN smo bili sprejeti šele, ko so na to pristale ZDA. Velja omeniti, da ideja o neodvisni Sloveniji ni bila spočeta pri nas, ampak v Washingtonu. Leta 1917 je skupina ameriških profesorjev, ki so za Wilsona pripravljali dokumente za mirovno konferenco, predlagala, naj Slovenija dobi neodvisnost, saj bo moteča v novi južnoslovanski državi. Od te ideje so kasneje odstopili.
Ste optimist glede razvoja Evropske unije? Zdaj je enotnost njenih držav spet na preizkušnji po napadu Rusije na Ukrajino.
Upam, da EU ne bo razpadla, toda vojna v Ukrajini bo imela zelo velike posledice za Evropo pa tudi za ves svet. Ruske agresije ni mogoče z ničemer opravičevati, dejstvo pa je, da je k njej veliko prispeval tudi Zahod. Ukrajina je v podobnem položaju, kot je na primer Mehika v odnosu do ZDA. Kako bi reagirale ZDA, če bi na primer Mehika sklenila vojaško zvezo s Kitajsko in Rusijo? Verjetno v Washingtonu ne bi pomišljali z uporabo sile. Skoraj prezrto je dejstvo, da je nemški kancler Scholz po poročanju Wall Street Journala 14. februarja, pet dni pred rusko agresijo, pozval ukrajinskega predsednika Zelenskega, naj razglasi nevtralnost in se v zameno za varnostne garancije odpove članstvu v Natu. Odgovor je bil ne, posledice pa so, kot vidimo, strašne.
Komu ustreza vojna v Ukrajini?
Če odmislimo velikoruske ambicije predsednika Putina, mislim, da vojna ustreza predvsem ameriškemu vojaško-industrijskemu kompleksu, ki kuje mastne dobičke. EU je postala, kot kaže potek vojne, v bistvu strateški privesek in vazal ZDA. Macronova napoved o strateški neodvisnosti Evrope je postala gola fikcija. Evropa bo namreč plačala najvišjo možno ceno ruske agresije oziroma vojne v Ukrajini. Evropski politiki po tekočem traku glasujejo za vse bolj obsežne sankcije zoper Rusijo. Če bo šlo tako naprej, od Rusije čez nekaj mesecev ne bomo dobili več ne nafte ne plina. Na trgu po drugi strani ni niti dovolj tankerjev niti terminalov, da bi prek njih lahko nemoteno oskrbovali Evropo z ameriškim oziroma arabskim plinom. Ne pozabimo, da bo ameriški plin lahko tudi do sedemkrat dražji od ruskega.
Soočamo se še z visoko inflacijo. EU je pred najhujšim izzivom po ustanovitvi. Izkazalo se je, da interesi ZDA in Evrope niso več nujno identični. Evropa živi od tujega povpraševanja. V strateškem interesu je, da obdržimo ruski trg, od njih pa dobivamo poceni nafto in plin. Enako pomembno je zadržati kitajski trg. Volkswagen dobro tretjino proizvodnje proda na Kitajsko. Interes ZDA pa je predvsem zaustaviti vzpon Kitajske. Če oslabijo Rusijo, bodo oslabili tudi Kitajsko. Namesto orožja morajo stopiti v akcijo diplomati.
Novinarstvo se je od časa, ko ste vi začeli, z vidika tehnologije izjemno spremenilo. Informacije se nenehno pretakajo po vsem svetu, vendar jih je veliko tudi lažnih. Ali klasično novinarstvo izumira?
Žal se zdi, da je res tako. Problem so lažne novice. Vsak lahko nemoteno in pod izmišljenimi imeni na spletu objavlja karkoli. Ne ve se več, kaj drži in kaj ne. Večina ljudi nima niti znanja, niti časa, niti volje, da bi preverjali, kaj se v resnici dogaja.
INTERVJU JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN V POLETNI IZDAJI REPORTER MAGAZINA