Veličastni in umazani Eli
Bil je eden najbolj znanih obrazov šestdesetih, izjemni karakterni igralec, ki pa nikoli ni dobil Oskarja.
Za Elija Wallacha smo večkrat rekli – ta je še živ? Zakaj, od prvega nastopa na odru na Broadwayu leta 1945 in do zadnje vloge na filmu je minilo kar 65 let in že davno pred svojo smrtjo leta 2014 je bil videti – star. Ampak ne, Eli Herschel Wallach se je poslovil šele dobro desetletje nazaj pri 98 letih.
Rojen je bil 7 decembra 1915v Red Hooku v Brooklynu kot sin poljskih judovskih imigrantov, Abrahama in Berthe, ki sta mimo Kipa svobode v New Yorku iz Przemysla prišla iskat boljše življenje v Novi svet. Eli je imel še enega brata in dve sestri, njegova družina pa je bila ena redkih judovske vere v sicer italijanski soseski. Starša sta imela v lasti slaščičarno Bertha's Candy Store.
Wallach je leta 1936 končal študij zgodovine na Univerzi v Teksasu. Za Teksas je nekoč rekel, da mu je odprl oči za besedo prijateljstvo.
»Lahko si se zanesel na ljudi. Če so ti dali besedo, so jo tudi držali. To je bila zame izobrazba.«
Namesto na oder v vojno
Dve leti pozneje je magistriral iz umetnosti na Mestnem Kolidžu v New Yorku. Prvo metodično igralsko izkušnjo je dobil, ko je študiral pri Sanfordu Meisnerju, avtorju znane Meisnerjeve tehnike. Tam se je, po njegovih besedah, moral »odučiti« vseh fizičnih in glasovnih manir, tradicionalni odrski bonton in prepevanje pa sta bila popolnoma izločena iz učnega programa.
Njegov učni proces je leta 1940 prekinil vpoklic v ameriško vojsko. V vojaški bolnišnici na Havajih je služil kot narednik in bolničar, kasneje pa so ga poslali v oficirsko šolo v Abilene v Teksas, da bi postal bolničarski administrativni uradnik. Dosegel je čin podporočnika, ameriška vojska pa ga je premestila v Casablanco v Maroko. Pozneje je deloval v Franciji, kjer ga je poveljnik, potem ko je izvedel za njegovo igralsko usmeritev, naprosil, da pripravi program za ranjence. Skupaj s še nekaj vojaki je napisal igro Je to vojska?, predelavo To je vojska, Irvinga Berlina. V tej »terenski« komediji se je Wallach skupaj s kolegi norčeval iz diktatorjev centralnih sil – Wallach sam je igral Adolfa Hitlerja. Po koncu vojne je bil s številnimi odlikovanji in pohvalami odpuščen iz vojske in se je lahko vrnil v New York.
Odrske deske
Wallach, ki je bil tudi sam učitelj igre, je obiskoval Dramatic Workshop z vplivnim nemškim režiserjem Erwinom Piscatorjem. Pozneje je bil soustanovitelj Actors Studia pod vodstvom Leeja Strasberga. Tam se je naučil bolj metodičnega igralskega pristopa skupaj z drugimi igralskimi imeni kot so Marlon Brando, Montgomery Clift, Sidney Lumet in Anne Jackson, ki je pozneje postala njegova žena. Bil je prvi prijatelj Marylin Monroe, ki je prišla v Actors Studio in nekoč jo je povabil, da je iz zaodrja spremljala, kako izkušeni igralci odigrajo dvourno predstavo. Marylin se je spoprijateljila tudi z Anne Jackson in pozneje je večkrat pazila njunega prvega otroka.
Leta 1945 je Wallach debitriral na Broadwayu, 1951 pa je dobil nagrado Tony za vlogo v Vrtničnem tatuju Tennesseeja Williamsa. Druga znana dela, ki jih je v naslednjih letih odigral so Gospod Roberts, Čajna hiša avgustovske lune, Camino Real, Major Barbara, LUV, Stopnišče in Antonij in Kleopatra. Američanom je približal tudi dela Eugenea Ionesca s predstavo Stoli.
Wallach je svojo zgodnjo kariero posvetil odru, kjer je pogosto nastopil skupaj z ženo Anne Jackson. Film ga je čakal vse do leta 1956 in pred tem sta z ženo v glavnem živela iz rok v usta. Wallach se je spominjal, da sta dobivala vse vrste socialnih podpor in živela v eni sobi. Vseeno je zavrnil nekaj zgodnjih filmskih vlog z razlogom, da tega ne rabi, saj je oder na višjem nivoju v vseh pogledih in bolj popoln medij. Podobno kot je koledar v primerjavi s stensko sliko.
»V filmih in na televiziji ne moreš nič, oder pa je čudovito anarhističen medij.«
Neglede na to, da je na koncu posnel več kot 90 filmov in vsaj toliko televizijskih dram, se je celo kariero vračal na odrske deske, pogosto z ženo, vse tja do pred 20 let nazaj, ko sta oba presegla 80 let.
Prvi film, prva nagrada
Eli Wallach je na platnu debitiral v filmu Baby Doll (1956), filmski priredbi Williamsovega 27 vagonov, polnih bombaža, režiral pa ga je slavni Ella Kazan. Za vlogo je takoj dobil nagrado BAFTA za najbolj obetavnega novinca. Film je šel v zgodovino kot kontroverzen, z erotičnim nabojem prepojen izdelek, ki se je ves čas gibal kot mačka okrog vrele kaše, zahvaljujoč Wallachovi igri. Sploh prizor s Caroll Baker na gugalnici je ena nepričakovanih mojstrovin Wallacha in filma nasploh.
Wallach je ustvaril veličastno kariero kot eden najboljših karakternih igralcev, tako na filmu kot na odru. Kot otrok divje italijansko ameriške soseske se je lahko prelevil v različne tipe ljudi, čeprav se je vedno trudil, da ne bi ustvaril svoje tipične podobe. Pri 84 letih je rekel: »Zdaj igram starca, bil pa sem vse, od mehiškega bandita do šefa italijanske mafije, zdaj pa igram starega Žida. Kdo bi vedel.«
Ko mu je Akademija 2011 končno podelila častnega Oskarja, so zanj zapisali, da je eden največjih kameleonov s sposobnostjo igranja različnih likov brez pretiranega napora.
Wallach je 1961 skupaj z Marilyin Monroe in Clarkom Gableom zaigral v filmu Neprilagojeni. To je bil tudi zadnji film obeh soigralcev pred njuno smrtjo. Wallach nikoli ni vedel, zakaj je bil izbran za vlogo v filmu, čeprav je sumil, da je za to poskrbela Monroe sama, nenazadnje je scenarij napisal njen mož Arthur Miller, ki je za Elija rekel, da je najbolj srečen odlični igralec, ki ga pozna.
Med drugimi Wallachovi filmi najdemo film noir The Lineup (1958), Lord Jim (1965) s Petrom O'Tooleom, z njim in Audrey Hepburn je posnel tudi komedijo Kako ukrasti milijon (1966). Večina vas se ga bo najbolj spomnila po vlogi Tuca, »umazanega« iz Leonejevega špageti vesterna Dobri, umazani, zli (1966) s Clintom Eastowoodm in Leejem van Cleefom. Sledil je še en špageti vestern Četverica v igri (1968), ki ga je režiral Giuseppe Colizzi, v naslovnih vlogah pa najdemo nikogar drugega kot Buda Spencerja in Terencea Hilla. Nekoč je Wallacha za nasvet, ali naj gre snemat tovrstne filme, vprašal sam Henry Fonda.
»Da, zelo boš užival v tem,« mu je odgovoril Wallach in Fonda je z Leonejem posnel legendarni Bilo je nekoč na divjem zahodu (1968).
Špageti mehiški obračun
Med snemanjem slavnega filma o treh revolveraših sta z Eastwoodom postala velika prijatelja in sta se pogosto družila tudi zasebno. Za Eastwooda je povedal, da je zelo visok, pa tudi zelo tih tip človeka in da pusti, da govorijo ostali, on pa se smehlja in vse shranjuje v čudoviti kalkulator v svoji glavi. 2003 je Wallach zaigral v Eastwoodovem filmu Skrivnostna reka in Eastwood je pozneje povedal, da je sodelovati z Wallachom eno največjih zadovoljstev v njegovem življenju.
Wallach se je spominjal, da je med snemanjem slavnega filma trikrat stal na pragu smrti. Prvič, ko je ponesreči popil kislino iz steklenice, ki je stala zraven njegove s pijačo, drugič je bil skoraj obešen, ko so snemali prizor, ko sedi na konju pod drevesom in z zanko okrog vratu, pa je nekdo sprožil pištolo in konj je oddrvel s polnim plinom, on pa je bingljal z zvezanimi rokami. In tretjič, ko je ležal na tirih, bi ga skoraj obglavile stopnice, ki so visele iz vlaka.
Ne za film, ne za Oskarja
Prelomni trenutek za Wallacha je bila avdicija za film Od tod do večnosti (1953), kjer je skupaj z Sinatro in Lembeckom kandidiral za vlogo Maggia. Sinatra je bil sicer dober, a ni segel niti do kolen Wallachu, ki pa je vlogo zavrnil, ker je dobil še eno odrsko vlogo v Williamsovi igri Camino Real, režiral pa je igro Elia Kazan. Wallach te odločitve nikoli ni obžaloval, saj je igral v igri največjega pisca v Ameriki pod režijsko taktirko največjega režiserja. Film, ki ga je izpustil, je potem dobil osem Oskarjev, med njimi tudi Sinatra za vlogo, ki jo je Wallach pred tem odklonil. Od takrat ga je Sinatra vsakič, ko ga je srečal, pozdravil s »Kako si, nori igralec!«
V 65 letih je posnel tudi celo vrsto televizijskih filmov, med njimi je za Poppy je tudi roža (1967) dobil Emmyja. V šestdesetih je v prvi seriji z Batmanom igral Mr. Freeza, v tej vlogi pa je prejel več pisem oboževalcev kot za vse ostale skupaj.Eden njegovih najbolj slavnih filmov, že v pozni dobi, je bil seveda tretji del Botra (1990), kjer je igral mafijskega šefa Don Altobella.
Dne 13. novembra 2010, ko je bil star 94 let, ga je Akademija nagradila s posebnim častnim Oskarjem za njegov prispevek filmski industriji. Nekaj let pred tem je Kate Winslet, s katero je igral v Počitnicah (2006), zanj povedala, da je zelo karizmatičen možakar in najbolj seksi moški.
Zadnji film, v katerem smo lahko videli Wallacha, je bil Vlak (2015), ki je bil predvajan že po njegovi smrti, avgusta 2015. V tem kratkem filmu igra preživelega taboriščnika, ki mladega svojeglavega mladeniča nauči, da se lahko življenje spremeni v hipu.
Eno življenje, en oder, ena ženska
Wallach, ki je svojo ženo Anne spoznal med študijem igre, se je poročil 5. marca 1948 in z njo preživel naslednjih 66 let vse do njegove smrti. Par je imel tri otroke, Petra, Roberto in Katherine. Roberta je igrala nekaj manjših vlog v nekaterih filmih. Wallach je bil popolni abstinent, ko gre za alkohol, tako da je na snemanju Neprilagojenih moral vprašati režiserja Johna Hustona, kako naj igra pijanca. Vse življenje je bil pozitivec, veseljak in velik šaljivec. 10 let pred smrtjo je po možganski kapi izgubil vid na levo oko, umrl pa je mirno v spanju 24. junija 2014, star kar 98 let. Žena Anne Jackson je umrla manj kot dve leti pozneje, 12. aprila 2016, stara 90 let.
