Sobota, 9. 12. 2023, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju: Andreja Leški
26-letna Primorka je že osvojila vrh Evrope in tudi svet je na dosegu roke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,56
Šestindvajsetletna Koprčanka Andreja Leški je uspešna judoistka, ki je sezono 2023 končala kot evropska prvakinja in svetovna podprvakinja.
Morda vam ime Andreja Leški ni tako domače, a ne dvomimo, da vam v prihodnjih letih ne bo postalo. Gre za vrhunsko športnico iz Kopra na začasnem delu v Ljubljani, judoistko, ki se lahko pohvali z izjemno sezono. Šestindvajsetletna Primorka je naslovu svetovne podprvakinje v začetku novembra dodala še naslov prvakinje Evrope in znova potrdila, da je pot, po kateri stopa že dobrih 20 let, dobro utrjena in stabilna. Kdo sploh je trenutno najboljša slovenska predstavnica v judu, kaj jo zanima in žene poleg športa, zakaj je poiskala pomoč športne psihologinje in kaj velikega jo čaka v prihodnjem letu?
Andreja Leški je 26-letnica iz Kopra, ki zadnjih deset let živi v Ljubljani. V glavno mesto jo je pripeljala želja po napredovanju v judu, selitev pa se je bogato obrestovala. Leškijeva, članica Judo kluba Bežigrad, je v letošnji sezoni ponovila uspeh izpred dveh let (Budimpešta 2021) in v Dohi v Katarju osvojila še svojo drugo srebrno medaljo na svetovnih prvenstvih (obakrat je morala premoč priznati aktualni olimpijski prvakinji Clarisse Agbegnenou), novembra pa je v Montpellierju v Franciji osvojila še evropski naslov. Vse v slovenski paradni kategoriji do 63 kilogramov, v kateri sta blesteli tudi Urška Žolnir Jugovar in Tina Trstenjak.
Leškijeva se z judom ukvarja od 6. leta starosti. Preprosto je sledila zgledu bratranca Tadeja in pri svoji prvi športni ljubezni vztraja tudi 20 let pozneje. A judo ni edino, kar jo zanima. Končala je študij ekonomije, dobro se znajde v glasbenih vodah, svoje znanje poslovne informatike že uporablja v praksi. Z zgovorno Primorko, trenutno 10. na svetovni jakostni lestvici v kategoriji do 63 kilogramov, smo se zaradi krajevne oddaljenosti – trenutno je na Japonskem – pogovarjali preko Zooma.
Leškijeva je trenutno na Japonskem, kjer se poslavlja od izjemno uspešne sezone 2023 in postavlja temelje za olimpijsko sezono.
Za vami je izjemna sezona z dvema vrhuncema, naslovom evropske prvakinje in svetovne podprvakinje. Katero tekmovanje prinaša več lekcij za prihodnost?
Res je, za mano je odlična sezona in dva izjemna rezultata. Vsako tekmovanje zase je neka svoja izkušnja in lep spomin. Svetovno prvenstvo je nekako težje, je pa dejstvo, da je zmaga še enkrat slajša kot drugo mesto, in glede na to, da je evropski naslov trenutno še zelo aktualen, lahko rečem, da je to zame eden največjih uspehov v karieri.
Na svetovnem prvenstvu so se pokazale določene napake, za katere vem, da jih lahko odpravim in se v borbi še izboljšam, medtem ko sem evropsko prvenstvo izpeljala brezhibno. Mislim, da je tudi zmaga lahko lekcija sama po sebi, tako da sem se tudi iz te izkušnje lahko marsičesa naučila.
Judo ni edina stvar, ki vas determinira in definira, ste zelo odprta oseba, ki jo zanima zelo veliko stvari. Kje se še želite realizirati, kaj vas še zanima, kaj vas pritegne?
Sem širok človek, kaj naj rečem (smeh, op. a.). In tudi v vse, česar se lotim, se res poglobim in se temu posvetim. To v praksi na primer pomeni tudi, da sem si našla delo, pri katerem lahko znanje s področja poslovne informatike, ki sem jo študirala, uporabljam v praksi in se izpopolnjujem. Tako da mi tudi po koncu študija možgančki še vedno delajo (smeh, op. a.).
Sem pa z leti ugotovila, da je šport predvsem 'entertainment', zabava za ljudi, ki ga spremljajo, in tako ga poskušam videti tudi sama. Je pa res, da ko enkrat spoznaš take stvari, začneš razmišljati o enakopravnosti med spoloma, rangiranju različnih športov in podobno …
Na sprejemu v Judo klubu Bežigrad, kjer so ji ob vrnitvi z evropskega prvenstva pripravili prisrčno dobrodošlico.
Dokončali ste študij ekonomije. Kje vidite svoje poklicne interese?
Trenutno pri nekem podjetju uporabljam svoje znanje s področja poslovne informatike, sicer pa se navdušujem tudi nad glasbo in večkrat razmišljam o tem, da bi se v prihodnje poskusila tudi v glasbeni industriji. Glasbo imam zelo rada, vendar tega koraka še nikoli nisem naredila.
V kakšni vlogi? Igrate namreč več instrumentov, flavto, kitaro in diatonično harmoniko.
Zanima me marsikaj. Napisala sem že več besedil, a so za zdaj ostala bolj ali manj napisana samo zame … Kaj pa vem, morda bi se lahko preizkusila v vlogi pisanja besedil, mogoče pri produkciji, kaj pa vem, kjerkoli v glasbi, vse me zanima.
Omenili ste rangiranje športov. Vemo, da se zaslužki v judu nikakor ne morejo primerjati z zaslužki v tenisu in podobnih športih. Ko sva se leta 2020 pogovarjali o finančni situaciji v judu, ki je vse prej kot rožnata, ste med drugim namignili, da je vaša jakna prazna, brez sponzorjev. Videti je, da se je za vas tudi na tem področju marsikaj spremenilo. Kateri uspeh je pritegnil sponzorje in s tem našitke na vaših oblačilih?
Če sem čisto iskrena, jih je pritegnil že samo tisti intervju. Že leta 2020 sem dosegala res dobre rezultate, a so ti rezultati očitno potrebovali nek glas, potisk v ospredje, da me je sploh lahko kdo našel, videl in spoznal potencial, ki ga premorem. Sicer pa mi že od leta 2018 ob strani stoji Slovenska vojska, zdaj pa še Tribuna zavarovanja in Avto Moste, ki mi nudi avto.
Dejstvo pa je, da se z judom ne ukvarjam zaradi denarja ali finančne dobrobiti. Zavedam se, da v judu lahko zaslužim toliko kot glede na svojo kakovost pač zaslužim in s tem sem zaenkrat zadovoljna.
Andreja Leški je maja v Dohi svoji zbirki odličij dodala še eno srebrno medaljo s svetovnega prvenstva.
Tudi vaši začetki so bili na nek način povezani s finančnim položajem. Želeli ste si namreč igrati tenis, ki velja za izjemno drag šport, potem pa so vas menda starši nekako prepričali, da je teniški lopar za vas pretežak. Koliko je bila vaša odločitev za judo povezana s tem, da je to šport, ki je finančno dokaj dosegljiv?
Moji starši so seveda za naju s sestro, ki je pozneje vrsto let igrala rokomet, vedno želeli samo najboljše, vseeno pa so naju nekoliko tudi usmerjali. Po eni strani so želeli, da trenirava tisto, kar si želiva, a so vseeno imeli nekaj besede pri najini odločitvi.
In ker je moja mama v mladosti trenirala odbojko in je bil njen trener med drugim tudi Drago Klepač, oče teniške igralke Andreje Klepač, sta moja starša precej dobro poznala finančni položaj v tenisu. In ko sem izjavila, da želim trenirati tenis, je oba zapeklo v denarnici in dala sta mi vedeti, da je tenis šport, za katerega nista prepričana, če si ga lahko privoščimo.
K sreči sem se potem povsem ogrela za judo, ki je bil precej bolj dostopen in ki mi zelo ustreza. Seveda pa je res, da na koncu tisto, kar zaslužiš v judu, nikakor ni primerljivo s tistim, kar lahko potegneš iz tenisa ali nogometa.
Leta 2019 ste bili v Ljubljani gostja na dogodku športnih psihologov z naslovom Vse je glavi. Kdaj ste spoznali, da to drži? Da zgolj fizična natreniranost ni dovolj in da je pomembno, da so stvari tudi v glavi urejene?
Na Japonskem, v meki juda, ki se je razvil konec 19. stoletja
S športno psihologinjo sem začela sodelovati predvsem zaradi prehrane oz. zato, ker sem vse težje vzdrževala težo v svoji kategoriji (do 63 kg, op. a.).
Načeloma pri tem ne gre samo za psihološki vidik, ampak bolj za nutricionističnega, a pri meni je bilo takrat jasno, da sem se znašla skoraj na pragu motenj hranjenja. Ko pred tekmami nisem smela jesti, potem pa sem hotela jesti samo zato, ker lahko, so se meje mojega prehranjevanja nekoliko zameglile.
Takrat sem se po posvetu s trenerji odločila, da si poiščem pomoč, da bom tako lažje razumela, kaj se mi dogaja. To je bil prvi stik s športno psihologijo in prva ugotovitev, da imam svoje misli v svojih rokah.
To zavedanje sem počasi začela prenašati tudi na pripravo na borbo in vse, kar zadeva tekmovanja. Hitro sem ugotovila, da je fizična priprava sicer pomembna in da moraš biti telesno pripravljen, če želiš biti konkurenčen, da pa na vrhunski ravni do največjih razlik lahko prihaja prav zaradi psihološke priprave.
Skozi neke svoje vzorce sem se naučila, da se je takrat, ko sem verjela v to, da so za mano dobri treningi, da sem dobro pripravljena in da sem storila vse, kar lahko, da bom najboljša, ko sem imela pozitivne misli in ko sem verjela vase, najbolje izteklo. Ker sem to ugotovila na svojem primeru, res verjamem, da je velik, ampak res velik, del v glavi.
V intervjuju, objavljenem na spletni strani Obalaplus, ste govorili tudi o hitri izgubi telesne mase, s katero se ubadajo vsi športniki v borilnih športih in opozorili, da bi se, če bi še enkrat vstopili v ta šport, tega lotevali na drugačen način, saj da v letih, ko se telo še razvija, ne smeš začeti z dietami. Se vam zdi, da se to da spremeniti, da se je mogoče kilogramov v borilnih športih, kjer so športniki razdeljeni v težnostne kategorije in kjer je hitra izguba telesne mase stalna predtekmovalna rutina, znebiti na bolj zdrav in sprejemljiv način?
Vsekakor, če ne drugo, je pomembno že to, da se vsaj ozavešča, da se športniki zavedajo, kaj je primerno in kaj ne in kaj je še razmeroma zdravo in ne vpliva na dolgotrajen razvoj mladega športnika. Zdi se mi, kot da smo bili glede tega prepuščeni sami sebi.
Kljub temu da sem tudi v mlajših kategorijah dosegala zelo dobre rezultate, se mi vseeno zdi, da je bolj pomembno, da ne vplivaš na svoje zdravje, morda tudi na mentalno zdravje, in svoj razvoj. Če se danes spomnim na zbijanje teže v mlajših letih, še vedno čutim travme. Mislim, da ni nihče resno jemal, kako me je to dejansko zaznamovalo.
Danes vedno, ko se pogovarjam s trenerji, rečem, naj tekmovalcu raje pustijo, naj prestopi v kategorijo višje, kot pa da se muči z zniževanjem teže. Če je nekdo dober, lahko tudi v višji kategoriji dosega dobre rezultate.
Veselje po osvojenem naslovu evropske prvakinje (Montpellier 2023)
Zasledila sem, da tehtate 68 kilogramov, pred tekmo pa morate težo znižati na 63 kilogramov. O kakšnem časovnem obdobju govorimo in kako se tega lotevate?
Včasih sem res imela med 68 in celo 70 kilogramov, odvečne kilograme pa sem izgubila v petih do sedmih dneh, kar je bilo definitivno preveč in ne najbolj zdravo in primerno. Zdaj vzdržujem med tri do štiri kilograme nad svojo kategorijo, kar je okoli pet odstotkov moje teže, ki jih pred tekmo izgubim z dehidracijo in izločanjem vode.
Sodelujete z nutricionistom?
Da, letos sem začela sodelovati s Simono Fabjan, ki mi pomaga z usmeritvami, svetuje mi, kje lahko še kakšen odstotek teže na preprost način izgubim že s pravilnim vnosom ustrezne hrane. Zdi se mi, da se to kar pozna in mi precej olajša vse skupaj. Malo je treba eksperimentirati, kaj ti ustreza in kaj ne.
S trenerjem Luko Kuraltom po zmagi na evropskem prvenstvu
V Judo klubu Bežigrad, katerega članica ste, vas usmerja Luka Kurat, ki je nasledil uzbekistanskega trenerja Andreja Šturbabina. Kako pomembna je njegova vloga v tej sezoni za vas?
Pri trenerju mi največ pomeni to, da del ključnih obveznosti lahko preložim nanj. S tem mislim na načrtovanje treningov, na birokratske zadeve, kot je načrtovanje potovanj in podobno. Luka ima tukaj zelo veliko vlogo, poskrbi za vse, da lahko jaz nemoteno treniram in tekmujem. Druga stvar, ki je zelo pomembna, pa je ta, da kot zunanji opazovalec opazi detajle, določena gibanja med borbo na blazini, ki jih sama niti ne zaznam. S takimi nasveti je zelo pomemben del uspeha.
Kdo je bil vaš prvi trener, ko ste pri šestih letih prvič zakorakali v dvorano za judo? Kdo vas je učil reda, discipline in spoštovanja, tako do trenerja, nasprotnika, kot tudi do dvorane?
Moj prvi trener, to je bilo v Kopru, je bil Iztok Babič in pred kratkim, ko sem se vrnila z evropskega prvenstva in so mi na Obali pripravili res lušten sprejem, se ga je udeležil tudi Iztok. Po mnogih letih sva se spet fotografirala skupaj. Všeč mi je, da še vedno podrobno spremlja, kaj počnem.
Tudi sicer je videti, da imate doma res izjemno močno podporo.
Da, to je zame zelo pomembno in za to sem neizmerno hvaležna. Morda se bo komu zdelo, da je družina samoumevna, a ni tako in meni njihova podpora pomeni tako veliko, da to težko opišem. Razumejo moje stiske, mojo pot in vejo, da vedno ne moreš zmagati. In ravno takrat je takšna podpora še toliko bolj pomembna, ko vem, da tudi v slabem položaju lahko računam nanje. Vedno bodo tam, vedno me bodo razumeli in me spodbujali tako dolgo, kolikor bom v športu še želela vztrajati.
Sezona se je pravkar končala. Kaj vas čaka zdaj? Si boste privoščili kaj počitnic, preden se povsem posvetite olimpijskim kvalifikacijam?
Najprej naj povem, da na Japonskem zelo trdo treniramo, da me ne bo kdo slučajno obtožil športnega turizma (smeh). Še vedno pa smo na drugi strani sveta, zato bomo čas izkoristili tudi za kakšen turistični ogled, če smo že ravno tukaj. Obdobje na Japonskem dojemam kot priprave na naslednje leto, ki bo dodobra napolnjeno s tekmami in zaključnimi kvalifikacijami za olimpijske igre.
Prihodnja sezona bo olimpijska. Za slovenski judo so bile olimpijske igre vedno zelo pomembne. Kako vi gledate nanje? Je to glavni cilj ali eden od ciljev na vaši poti?
"Vedno dajem vse od sebe, ravno zato, da si nikoli ne bom očitala, da česa nisem naredila ali da se nisem dovolj potrudila."
Olimpijske igre so definitivno eden izmed mojih ciljev. Na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021 sem bila kot sparing partnerica in sem tako že nekoliko občutila, kako stresne in naporne so lahko olimpijske igre za športnike, tudi zaradi velikega medijskega poudarka, ki vlada okoli tega, nisem pa na igrah nastopila kot športnica.
(Na olimpijskih igrah v vsaki kategoriji juda lahko nastopi samo en predstavnik posamezne države. V Tokiu je v kategoriji do 63 kg Slovenijo zastopala Tina Trstenjak, ki je bila na svetovni jakostni lestvici uvrščena višje kot Leškijeva. Trstenjakova je v Tokiu osvojila olimpijsko srebro, op. a.).
Vprašali ste me po ciljih … Glede na mojo dozdajšnjo kariero si želim samo, da uspešno nadaljujem v tem tempu in da se dobro prebijam ter spopadam s sprotnimi ovirami. Zavedam se, kako naporno je konstantno vzdrževati formo in ko mi to uspeva, sem res srečna. Poskusim se usmeriti v to, da je celotna pot zame nek cilj. Verjamem, da če bom dobro opravila svoje delo, bodo temu sledili tudi rezultati. Vedno dajem vse od sebe, ravno zato, da si nikoli ne bom očitala, da česa nisem naredila ali da se nisem dovolj potrudila.
Preberite še:
