KDO BO OTROKOM POVEDAL RESNICO?

Ob gledanju pornografije prihaja do poškodb možganov

Marija Šelek/revija Jana
11. 6. 2022, 17.25
Deli članek:

Otroci danes pridejo v stik s pornografijo na spletu že pred desetim letom, saj večina elektronske naprave uporablja nenadzorovano. Stika s pornografijo jim verjetno ne moremo preprečiti, lahko ga omejimo, predvsem pa se je treba o tem veliko pogovarjati.

Shutterstock
Zorica Potisk: »Strokovnjaki so ugotovili, da so poškodbe v možganih otrok, ki gledajo pornografijo pri neprimernih letih, enake, kot če bi bili zlorabljeni.«

Spolno vzgojo v slovenskih šolah od leta 2015 financira zavod za zdravstveno zavarovanje in izvajajo diplomirane medicinske sestre, vendar je še mnogo prostora za izboljšave, predvsem pa bi je moralo biti več. Tako osnovnošolci kot dijaki so željni pogovora o spolnosti, odraščanju, odnosih. Lakoto po dotiku, ljubezni, sprejetosti in pripadnosti prevečkrat zamenjujejo s spolnimi odnosi.

»Mladi se premalo pogovarjajo o svojih čustvih, pričakovanjih, vse je zbanalizirano na telesnost. Potrebujejo pogovor o tem, da je pri prvih spolnih izkušnjah nekaj normalnega, da bodo sesuti, razočarani, prizadeti. In tudi dijaki potrebujejo spolno vzgojo,« meni Zorica Potisk, tista učiteljica biologije z Gimnazije in srednje šole Kočevje, ki je že pred 15 leti brez zadržkov učencem razlagala, kaj je narobe s pornografskimi filmi. Z zanimanjem so jo na svojih dogodkih poslušali tudi študenti. Njeni najpomembnejši nalogi sta interpretacija in razbijanje mitov o spolnosti, ki jih med odraščanjem mladi posvojijo od vrstnikov, s spleta in iz pornografskih filmov. Že v diplomski nalogi je preučevala spolno vzgojo, kaj zanima mlade, vseskozi se uči od njih, oni pa se ji velikokrat zaupajo, ji celo pridejo predstavit fanta ali punco. O spolnosti govori pri razrednih urah, čim več jo vpleta v biologijo in gostuje tudi na tistih srednjih šolah, ki nimajo biologije. Spolna vzgoja je v učnem načrtu v 3. letniku, kar je po njenem mnenju absolutno prepozno. Po njenih izkušnjah mlade bolj kot anatomija spolnih organov in kontracepcija, čemur dajemo poudarek v osnovni šoli, zanima, kako se lotiti spolnega odnosa, kdaj je primeren čas, kako se približati fantu ali dekletu.

Neznanka tudi anatomija 

»Čeprav tudi anatomija ni vsem jasna. Primer moje dijakinje Žive in njene prijateljice Jane, ki je hodila na neko drugo srednjo šolo, je zelo poveden. Bili sta na nekem dogodku in Živa je Jani dejala, da gre samo še na stranišče. Jana ji ponudi tampon, da si ga bo lahko zamenjala. Živa odkloni, ker si ga je prej in ga ne potrebuje vnovič. Jana jo vsa začudena vpraša: Ja, kako boš pa lulala? Punca, stara 22 let, ki ima že sedem let spolne odnose, ne ve, da ženske ne uriniramo skozi nožnico! To se je zgodilo le nekaj let nazaj! Ko sem to slišala, sem vedela, da je še vedno treba govoriti o tem. Vmes sem se namreč spraševala o smiselnosti svojega početja, češ da imajo mladi danes vse informacije na pladnju, pa tudi sistemske podpore ni.

A mi potem spet kakšen dogodek da zagon, kot je 17-letno dekle, ki se mi je zaupala, da je imela na vaški veselici nezaščiten spolni odnos s starejšim moškim v resni zvezi. Pregovorila sem jo, da je nujno, da govori s starši. Naredila je splav. To isto dekle je po petih mesecih spet prišlo k meni. Spet se je dobila s tem moškim in imela sta spolni odnos. Zdaj sta pa bila zaščitena, sem jo vprašala. In reče ne. Najprej sem ji hotela reči, kje ti je pamet, ampak sem se zadržala. To je bil zame nauk o tem, kako ljudje delujemo, kako delujejo mladi. Dekleta prva izkušnja torej ni izučila. K sreči v drugo ni zanosila.«

Sleci se in uleži na tla

In tako si je Zorica Potisk zopet rekla, da je mlade treba opremljati, jim dati ob poslušanju o spolnosti priložnost za razmislek, razpravo, da se pripravijo. »Kljub takim posameznim zgodbam pa so bili pri nas v zadnjih 20 letih opravljeni veliki koraki na področju zaščite, kontracepcije. Zdaj je med mladimi kontracepcija že tako samoumevna, da se o tem ne pogovarjamo preveč. To priča tudi majhno število splavov in najstniških nosečnosti.

Se pa znižuje meja, ko otroci začno eksperimentirati s spolnostjo – nekateri že pri devetih letih. Menim, da ravno zaradi dostopnosti pornografskih spletnih strani. Otrok nekaj vidi, pa bi poskusil. Spomnim se, da je petletnega fantka, ki ga poznam, sosedova devetletna deklica (njen oče je doma gledal pornografski film) peljala v klet. Ko sem ga vprašala, zakaj, mi je odgovoril: 'Rekla mi je, da se moram sleči in uleči na tla, potem se je pa ona name.' In kako je bilo, sem ga vprašala. Odgovoril je: 'Mrzlo. Potem sva vstala in šla domov.' Deklica je torej nekaj videla in hotela posnemati, ni pa vedela, kaj naj bi se zgodilo. Zdravnik Batellino nam je na enem izmed izobraževanj povedal, da so poškodbe v možganih pri otrocih, ki gledajo pornografijo pri neprimernih letih (9, 10, 11 let), enake, kot če bi bili zlorabljeni.«

Po spletu seks, v živo ignoranca

Vzdihovanje fantov v razredu, posnemanje dogajanja v pornografskih filmih, umazano govorjenje, češ kaj bi delal tvoji mami (to so realni primeri iz ene od slovenskih osnovnih šol), so po mnenju sogovornice spolno nasilje. »Učitelji bi morali takoj ukrepati in se o tem pogovoriti. V šole bi morali uvesti spolno vzgojo bolj sistemsko, ne samo z medicinskega vidika, ampak s poudarkom na čustvenem. Dijakinja mi je dejala: 'Veste, kaj vse bi se mi moralo v teh dveh letih (epidemija, op. a.) zgoditi, pa se mi ni?!' Zaradi te prikrajšanosti so si ustvarili svoj fikcijski digitalni svet, iz katerega ni lahko izstopiti. Tako sploh ne znajo več vzpostaviti stika v živo. Ne vedo, kaj bi počeli ob živi osebi.

Pred petimi leti mi je dijakinja zaupala, kako sta si s fantom iz iste šole vsak dan dopisovala po spletu –  o tem, kaj vse bi ji počel … Zato je pričakovala, da se bosta tudi v živo zbližala, se začela družiti. Nato pa je bila šokirana, ko je šla v šoli mimo njega in je tudi pogledal ni. Pričakovala je nasmeh, naklonjenost, pogovor, zato je bila zelo prizadeta. Še posebej ko jo je fant po prihodu iz šole spet zasipaval s sporočili po spletu. Dobro, da je prekinila dopisovanje z njim – verjetno je rasla v družini, kjer ji je bilo jasno, kaj je prav in kaj narobe – in se ni zadovoljila z drobtinicami, ki ji jih je metal.«

Meni, da se mladi premalo pogovarjajo o svojih čustvih, pričakovanjih, vse je zbanalizirano na telesnost. Zato dijakom govori, da je treba razviti odnos, zaupanje, oni pa ubirajo nasprotno pot. Nagovarja jih, naj s spolnostjo počakajo ali pa naj ne razmišljajo o spolnem odnosu samo kot o penetraciji, češ, brez akcije ni nič. »Razlagam jim anatomsko, fiziološko, kaj se dogaja pri orgazmu, ki ga hočejo doseči – kar je res marketinški trik, nagrada za trud. Vse ali nič.«

Vzgojite feministke

V enem izmed nedavnih intervjujev je ginekologinja, porodničarka in seksologinja dr. Gabrijela Simetinger dejala, da morajo mame vzgajati feministke in da morajo v šoli pri spolni vzgoji poudariti vidik telesne integritete. Tako dekleta in ženske sploh ne bodo vstopale v problematične odnose oziroma bodo ob prvem znaku to prepoznale in nasilnega partnerja zapustile. »Vsaki se lahko zgodi, da se zaljubi v napačno osebo, ker pri zaljubljenosti gre za nezaveden proces, po navadi ne vemo, kaj ga je sprožilo. Ampak če se zavedaš, kaj ne želiš, da se dogaja s tvojim telesom, veš tudi, kje je tvoja meja. Spolna vzgoja mora že v vrtcu in ves čas delati na tem zavedanju, kaj mi je všeč in česa ne maram. Otroke moramo naučiti postavljati meje.«