Foto: EPA
Foto: EPA

Katarina Gomboc Čeh, pesnica in jezikoslovka, bi na svojo novoletno zabavo od literarnih junakov povabila strička Vanjo in njegovo nečakinjo Sonjo. K branju ruskih avtorjev se profesorica slovenščine in ruščine ter mlada raziskovalka na Univerzi v Novi Gorici med drugim vrača zato, "da žaluje za Rusijo, kot jo je poznala v času študija, vedoč, da je ni več."

Vizualna umetnica Tanja Lažetić, katere dela si je bilo letos mogoče ogledati tudi na razstavi Vračanje pogleda v Cukrarni, pravi, da je letos na dah prebrala knjigo Zakaj ni bilo velikih umetnic? (Why Have There Been No Great Women Artists?) avtorice Linde Nochlin.

Filmski režiser in scenarist Matevž Luzar, avtor filma Orkester in letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, se v novem letu najbolj veseli prebrati Še ne povedane zgodbe Rajka Grlića, spomine velikana jugoslovanskega filma.

Staša Pavlović, prevajalka, avtorica in kulturna producentka ter letošnja dobitnica nagrade zlata hruška v kategoriji prevedena mladinska poučna knjiga, bi skozi literarni žanr leto 2022 opisala kot teorijo & poezijo: "Odprtost v novo & neznano, čudenje in poskus oblikovanja nečesa, kar še nima stalne oblike (ali pa ima takšno, ki jo je nujno treba razstaviti in spremeniti)."

Dorijan Šiško, intermedijski umetnik in oblikovalec, ki je letos med drugim razstavljal spekulativno videoigro Kritični udarec, in sicer v projektnem prostoru Aksiome, bi na novoletno zabavo povabil Basila Hallwarda iz romana Slika Doriana Graya.

Agata Tomažič, pisateljica in publicistka, letos je pri založbi Goga izšel njen novi roman Čmrljev žleb, pa je letos na dah prebrala dve knjigi: Očetov sinko Dina Pešuta in Ujemi zajca Lane Baštasić, ki sta "spisani tekoče in sveže ter vlečeta in ponuja vpogled v vznemirljivo mlado generacijo milenijcev."


Več odgovorov o preteklem letu skozi knjige lahko preberete spodaj, v komentarjih pa vabljeni, da delite, katere knjige, avtorice in avtorje ter literarne žanre ste imeli vi najrajši v preteklem letu.


Katarina Gomboc Čeh, pesnica in jezikoslovka

Prijatelj, roman pisateljice Sigrid Nunez, je izšel pri založbi Aktivni mediji. Foto: emka.si
Prijatelj, roman pisateljice Sigrid Nunez, je izšel pri založbi Aktivni mediji. Foto: emka.si

Knjiga, ki sem jo letos prebrala na dah: Sigrid Nunez: Prijatelj, knjiga, ki se je po prvem branju suvereno uvrstila na seznam mojih najljubših literarnih del. Profesorica kreativnega pisanja v New Yorku po smrti najboljšega prijatelja posvoji njegovega psa, roman pa je predvsem pripoved o pisateljevanju, ljubezni in prijateljstvu, tudi tistem, ki ga v naše življenje prinesejo štirinožci.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Tudi v letu 2022 sem vsak dan pisala dnevnik in s tem odkrivala moč avtobiografskega pisanja, ki prehaja v avtofikcijo.

Oseba, od katere sem si letos izposodila največ knjig: Knjige si od ljudi izposojam redko, ker jih tudi sama ne maram posojati, iz izkušenj namreč vem, da redko pridejo nazaj. Najraje si kupim svoj izvod in tej pregrehi se tudi letos nisem odpovedala.

Literarni junak/inja, ki bi ga povabila na svojo novoletno zabavo: Povabila bi strička Vanjo in njegovo nečakinjo Sonjo. Po ogledu filma Drive my car sem v roke vzela drame Čehova in spet se nisem mogla načuditi temu preprostemu upovedovanju osamljenosti in razočaranja. S svetom Čehova sem se tokrat povezala še lažje, saj je to leto zaznamovala selitev iz prestolnice v odročno vas na Goriškem, in Čehov je razkol med mestom in podeželjem razumel zelo dobro. Poleg tega v vračanju k branju ruskih avtorjev tiči razlog, da žalujem za Rusijo, kot sem jo poznala v času študija, vedoč, da je ni več.

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebrala, pa je tudi letos nisem: Še vedno nisem prišla do konca Idiota. Prvi del tega romana obožujem, pri drugem se začnem rahlo dolgočasiti, tretji in četrti del pa vsako leto znova preberem le diagonalno.


Tanja Lažetić, vizualna umetnica

Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta je sestavljeno iz sedmih delov. Letos je cikel izšel pri založbi Beletrina v prevodu Radojke Vrančič. Foto: EPA
Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta je sestavljeno iz sedmih delov. Letos je cikel izšel pri založbi Beletrina v prevodu Radojke Vrančič. Foto: EPA

Knjiga, ki sem jo letos prebrala na dah: Delo Why Have There Been No Great Women Artists? avtorice Linde Nochlin.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Avtofikcija.

Oseba, od katere sem si letos izposodila največ knjig: Najboljši prijatelj, ker zato jih sploh imamo.

Literarni junak/inja, ki bi ga povabila na svojo novoletno zabavo: Vse klovne iz vseh knjig.

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebrala, pa je tudi letos nisem: Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta.


Matevž Luzar, filmski režiser in scenarist

Slovenski prevod Koma je izšel pri Cankarjevi založbi leta 2009. Foto: emka.si
Slovenski prevod Koma je izšel pri Cankarjevi založbi leta 2009. Foto: emka.si

Knjiga, ki sem jo letos prebral na dah: Knjiga, ki sem jo letos prebral na dah, je avtobiografija dolgoletnega direktorja korporacije Disney Roberta Igerja, ki jo je napisal v času svoje kratkotrajne upokojitve. V njej nas popelje ne samo na njegovo življenjsko pot od napovedovalca vremena na televiziji do glavnega moža znotraj Disneyja, ampak predstavi tudi zanimive podrobnosti pomembnih prelomnih trenutkov filma oziroma televizije, pri katerih je bil eden ključnih ljudi - denimo nastanek serije Twin Peaks. Ko sem prebral knjigo do konca, je Iger naznanil, da se vrača iz upokojitve in je zopet direktor Disneyja. Očitno se obeta nova knjiga ali pa vsaj novo poglavje.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Ko slišim žanr, mi glava takoj preklopi iz literarnega v filmski žanr in bi takoj rekel, da je bilo letošnje leto en takšen "film ceste", saj sem bil celo leto na turneji s svojim filmom – naporno, ampak lepo leto je za mano.

Oseba, od katere sem si letos izposodil največ knjig: Ne izposojam si knjig. To je odločitev, ki sem jo že dolgo časa nazaj sprejel, saj nočem biti tisti, ki leta ali nikoli ne vrne knjig. Razlog je pa tudi, da rad kupujem knjige. Tako zase kot tudi za darilo drugim. Moram pa priznati, da sem si pred leti izposodil eno knjigo, ki sem jo ravno te dni vrnil. Gre za knjigo o figurativnih nastopih orkestrov, ki sem si jo sposodil od dirigenta Pihalnega orkestra Svea Zagorje. Trajalo je sedem let, da sem mu jo vrnil. Zato si ne izposojam knjig.

Literarni junak/inja, ki bi ga povabil na svojo novoletno zabavo: Pred kratkim sem spet prebral roman Komo Srđana Valjarevića, ki beleži sodobni srbski duh časa. Ker je njegov roman avtofikcija, bi povabil njega. Mislim, da bi bil prav zabaven novoletni žur.

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebral, pa je tudi letos nisem: Še ne povedane zgodbe Rajka Grlića oziroma v mojem primeru "še ne prebrane zgodbe". Letos je izšel tudi slovenski prevod spominov velikana jugoslovanskega filma in tako je izvirnik dobil družbo na moji polici. Letos ga bom prebral.


Staša Pavlović, prevajalka, avtorica in kulturna producentka

Cruel optimism Lauren Berlant so izdali pri Duke University Press. Foto: Amazon
Cruel optimism Lauren Berlant so izdali pri Duke University Press. Foto: Amazon

Knjiga, ki sem jo letos prebrala na dah: Cruel optimism Lauren Berlant. Večkrat. Knjiga, po kateri je nemogoče misliti enako, kot se je mislilo pred tem.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Teorija & poezija. Odprtost v novo & neznano, čudenje in poskus oblikovanja nečesa, kar še nima stalne oblike (ali pa ima takšno, ki jo je nujno treba razstaviti in spremeniti).

Oseba, od katere sem si letos izposodila največ knjig: Knjig si praktično nikoli ne izposojam. Rada jih kupim in zgodi se, da kakšno knjigo kdaj potrebujem takoj (zdaj!). Potem jih z veliko veselja prelagam z ene na drugo površino, prepogibam vogale, podčrtujem z barvnimi pisali in velikokrat vanje tudi kaj zapišem ob rob ali na notranje strani platnic. (Zdaj mi gotovo nihče nikoli več ne bo hotel posoditi nobene).

Literarni junak/inja, ki bi ga povabila na svojo novoletno zabavo: Literarni junaki me zanimajo veliko manj kot me zanimajo avtorice, ki so prisotne v svojih tekstih (ki so teksti). Z veseljem bi preživela dan z Bernadette Mayer, najbolj običajen dan, poln nepričakovanih podrobnosti. Sprehod po žledi, potem pa hot toddy na kavču in deljenje misli v prostor in na papir. Glasno branje. Počitek. Smeh. (V bistvu sem najbrž opisala dan, ki ga bom preživela s prijateljico Manco).

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebrala, pa je tudi letos nisem: Valovi Virginije Woolf.


Dorijan Šiško, intermedijski umetnik in oblikovalec

Roman Ulikses sledi enemu samemu dnevu v življenju Dublinčana Leopolda Blooma. Foto: AP
Roman Ulikses sledi enemu samemu dnevu v življenju Dublinčana Leopolda Blooma. Foto: AP

Knjiga, ki sem jo letos prebral na dah: Bit Rot Douglasa Couplanda.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Satira in znanstvena fantastika.

Oseba, od katere sem si letos izposodil največ knjig: Moja punca.

Literarni junak/inja, ki bi ga povabil na svojo novoletno zabavo: Basila Hallwarda iz romana Slika Doriana Graya.

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebral, pa je tudi letos nisem: Ulikses.


Agata Tomažič, pisateljica in publicistka

Očetov sinko je izšel pri knjižni zbirki Žepna Beletrina. Foto: Založba Beletrina
Očetov sinko je izšel pri knjižni zbirki Žepna Beletrina. Foto: Založba Beletrina

Knjiga, ki sem jo letos prebrala na dah: To pravzaprav velja za dve knjigi, in sicer
Dino Pešut: Očetov sinko in Lana Baštasić: Ujemi zajca.
Utemeljitev se pri obeh glasi podobno: na dah sem ju prebrala malo zato, ker sta obe kratki, pa vendar tudi zato ker sta spisani tekoče in sveže ter vlečeta in ponujata vpogled v vznemirljivo mlado generacijo milenijcev, na katere povsem po krivici gledamo zviška. Pa še iz naše bližnje soseščine sta oba avtorja – bližnjo knjižno produkcijo pa je vedno dobro spremljati.

Literarni žanr, ki najbolje opiše moje leto: Humoristični strip iz New Yorkerja – lahko tudi tisti, pri katerem so bralci vabljeni, da k zabavni (in po navadi zagonetni sliki) sami prispevajo svoj podpis, ki dogajanje postavi v povsem novo luč, po navadi črnohumorno zasukano.

Oseba, od katere sem si letos izposodila največ knjig: Če prav razumem, povprašujete po človeku, ki nesebično daje v obtok vse novosti slovenskih založb? Hm, takih je v mojem prijateljskem krogu kar nekaj, vključno z mano. Vseeno pa bi dodala, da ogromno knjig kar kupim in pri tem na moje odločitve s svojim bralskim okusom in izčrpnim pregledom nad novimi izidi zelo vpliva Tamara Mateša iz knjigarne Azil.

Literarni junak/-inja, ki bi ga povabila na svojo novoletno zabavo: Na silvestrovo predvsem ne sme manjkati dobre jedače in pijače, zato mislim, da bi bilo še najvarneje staviti na Sebastiana Flyta iz Waughovega romana Vnovič v Bridesheadu, ki ima izbrušen okus in dovolj pod palcem, da bi jedilnik obogatil s kakšno dobro buteljko.

Knjiga, za katero vsako leto rečem, da jo bom prebrala, pa je tudi letos nisem: David Grossman: L kot ljubezen ... In še par je takih, ki jih vsako leto znova nesem na morje, kjer preživijo lep dopust, ne da bi se jim bilo treba enkrat samkrat odpreti.