Štorje sz škrinje (14): “Luciana, jimaš pero radića za tića?”

V Kopru, se spominja Luciana Babič, je tedaj bilo nekaj zelenjav (trgovinic z zelenjavo), tržnica pa, po njenih besedah, naj še ne bi delovala v taki obliki kot danes. Tako je bila zelenjavna na Vojkovem nabrežju ob avtobusni postaji pred rumenim blokom, pa trgovina Jagoda na koncu Kidričeve ulice, v Bošadragi pri vodnjaku nad Ribiškim trgom, na sredi Cankarjeve in v Župančičevi ulici nasproti čevljarja Huseina Šakoviča; verjetno še kje, a naštetih sva se spomnili v pogovoru.

Po besedah zgodovinarke doc. dr. Neže Čebron Lipovec je bil načrt za koprsko tržnico projektiran že leta 1949. Izdelal ga je mladi arhitekt Jože Kregar, Plečnikov učenec, ki je projektiral tudi načrt znamenite koprske avtobusne postaje na Ukmarjevem trgu.

Tako so najbrž “venderigole” svojo zelenjavo na tržnici začele prodajati kasneje, je pa začela v zgrajenem kompleksu tržnice leta 1951 delovati prodajalna podjetja Fruktus, kot priča objavljen članek v Istrskem tedniku, predhodniku današnjih Primorskih novic, pri katerem je bil zaposlen tudi moj oče.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Zelenjava “od štajona” je bila v Lucianini botegi delno njena, nabavljala pa jo je tudi od kmetov iz Sečovelj, Strunjana, Bertokov in Ankarana. Prodajala je domača jajčka, koruzno moko “na vago”, radič, solato, peteršilj, paradižnik, bučke, čebulo, krompir in drugo zelenjavo in sadje, celo med. Kislo zelje in repo je imela v večjih posodah, iz soda pa je točila oljčno olje.

Poleg rednih strank so k Luciani hodili zaposleni iz Circola, radia, televizije, občine, socialnega in drugih okoliških podjetij. Z delavkami iz Tomosa se je zaradi nepoznavanja jezika sporazumevala s kretnjo rok. “Verduro” so Babičevi vozili tudi v “farovž”.

Kljub temu da ima danes Luciana težave z žilami na nogah, bi si znova izbrala poklic trgovke. Ker je od vedno rada delala z ljudmi.

Botegin je Luciana vsak delovni dan odpirala ob 6. uri, ko so kmetje pripeljali blago v ulico pri Circolu in jo čakali pred vrati. Svežo zelenjavo je sproti naročala vsak dan; ko je bila lepo zložena po policah in v “kašetah”, je ob 7.30 odprla. Ker je rada imela red - niso bila zastonj postavljena ogledala nad policami, v katerih je bilo videti v vrsti zložene limone kot “hiše v Trsti” - in lepo zelenjavo, se je zgodilo, da je radič, ki ni bil dobro prečiščen, vrnila kmetu, da ga je “otrebu” in ga brez plevela prinesel nazaj.

Luciana se je ob obujanju starih časov spomnila na poseben dogodek: “En kmet mi je nosil vrzote. Pa je prišel en dan visok moški, se postavil pred izložbo in strmel v te vrzote. In gleda in gleda, pa stopi v botegin in reče 'Gospa, ke lepe vrzote imaste u vitrini!'. In jaz, brez kativerije, mu rečem 'Mi vozi eden iz Ankarana.' In ta gospod odgovori, da so njegove in da mu jih je tisti, ki jih vozi, ukradel!”

Kmalu se je ugotovilo, da je kmet iz Ankarana očitno kradel sladko zelje temu gospodu in ga prodajal zelenjavam po Kopru. Stvar je prišla do sodišča, kamor so bili klicani vsi trgovci. Sodnik je vsakemu pokazal dve vrzoti in vprašal: “Ali vidite razliko med tema dvema vrzotama?” Odgovori vseh so bili, da razlike ne vidijo. Zato tudi kmeta iz Ankarana najbrž niso obtožili, so se pa trgovci takrat zelo nasmejali (razen visokega gospoda, ki je bil ob zelenjavo).

Rjava vrata ob nekdanjem boteginu v Čevljarski ulici so vodila k Babičevim. Luciana je kakšno jutro šla tudi v copatih v trgovino. Foto: Mirella Baruca

Dvakrat so v Lucianino trgovinico vlomili roparji, ki so v notranjost prišli skozi zgornje okence nad vrati. A razen drobiža večje količine denarja, na srečo, ni bilo v blagajni.

Luciana je dobro poznala svoje stranke in je vsaki ponudila tisto, kar je imela rada. Dokler ni bilo zelenjave na tržnici, jo je nona Vanca redno kupovala pri Luciani. Kolikokrat je morala čakati pred vrati, saj se je vrsta strank vila po ulici, ker je botegin premogel le pet oseb naenkrat, pa še te so bile “štišnjene kur šardele u konšervi”.

“Ben, Luciana, zaj ki sn na vrsti - biš mi dala anih deset deku radića?” je Vanca dočakala postrežbo.

“Kaku da ne, je lep in čist! Kaj boste kuhala danas, Vanca?” je bila Luciana prijazna.

“Ma sin štufa usega. N znan, kur bin riži-biži al cukete na lešo”"

“Uzamte cukete alora, so zdaj utrgane. Ćeste še dva pomidora in kagumarje?”

“Ja, ja, hiti mi u boršo še tu ino ano mrvo peterzena.”

Ne Luciana ne nona nista imeli časa za ćakulat. Prvo so čakale nove stranke, druga pa je morala domov kuhat kosilo. Luciani ga je, na srečo, skuhala tašča, saj je z vmesno nekajurno prekinitvijo delala cel dan. Nekaj časa je v trgovini imela pomočnico Nevo, potem pa je pomagal tudi mož. Ko je leta 1998 Miro umrl, je Luciana z delom zaključila in vrnila občini prostor.

Kljub temu da ima danes Luciana težave z žilami na nogah, bi si znova izbrala poklic trgovke. Ker je od vedno rada delala z ljudmi. Niti ob nedeljah ji ni bilo težko iti v trgovino, da bi pozabljivi sosedi, ki je šla na obisk v bolnico, dala pomaranče.

Članek o odprtju koprske tržnice, objavljen 6. julija 1951 v predhodniku Primorskih novic, Istrskem tedniku, kjer je bil zaposlen tudi moj oče Gildo skupaj s pokojnim sovaščanom in pesnikom Bertom Pribcem. Foto: Mirella Baruca

“Luciana, jimaš eno pero radića za mojega tića?” je večkrat v trgovino pritekla majhna sosedina punčka. Mladi Suzani, ki je imela doma “kanarinčića”, je Luciana vedno stisnila v roke nekaj listov solate ali radiča. Takrat še ni vedela, da bo dekletova mama Milka čez čas Nedjanova nevesta, Suzana pa njena “unukica”.

“A bon, danas sin bla pr Lučane ino sm pozabla uzet jejčka. Daj mi les kašno sz frižiderja, kur jimaš. Bon tornala zejtra, ki bom šla ih kepit,” se je nona spomnila pozno popoldan.

In tako je šel še en dan in z njim še ena zgodba.

Naj vam za zaključek povem še, da je Lucianina najljubša zelenjava radič in “cukete na lešo” (bučke, skuhane v slani vodi, z oljčnim oljem, peteršiljem in česnom). In ko sem se pred leti pogovarjala s priznanim pisateljem, danes 108-letnim Borisom Pahorjem, o tem, kaj ima najraje za kosilo, mi je odgovoril: “Mineštrino iz cuket.” Ne pozabite na to, ko bo sezona bučk!

Naslednjič pa bomo pokukali v svet sladkega greha.

---