Trsta ne damo!

»Problematiko tržaškega vprašanja, ki se je odvijalo med majem 1945 in oktobrom 1954, torej med koncem druge svetovne vojne in sklenitvijo Londonskega memoranduma, so raziskovali številni strokovnjaki, od Bogdana Novaka, Jeana Baptista Durosella in Diega De Castra, če naštejem samo najpomembnejše med njimi. Razlogi za tolikšno pozornost so številni in zgovorni. V omenjenem desetletju je bil Trst z okolico jabolko spora ne le med Italijo in Jugoslavijo, temveč tudi med nasprotujočima si blokoma – Vzhodom in Zahodom –, na katera je po zmagi nad nacistično Nemčijo razpadla protihitlerjevska koalicija. Trst je še pred Berlinom postal simbol hladne vojne, ki se je razvnela med Moskvo na eni strani ter Washingtonom in Londonom na drugi. Maja 1945 je nekaj časa celo grozilo, da bi nesoglasje lahko povzročilo izbruh tretje svetovne vojne. K sreči je prevladala zdrava pamet, to pa predvsem zaradi previdnosti Stalina, ki se je zavedal strateškega in ideološkega pomena tržaškega ozemlja za zahodnjake, pa tudi dejstva, da nima atomske bombe in da je njegova država zaradi posledic nacistične agresije izčrpana. Zato ni podprl jugoslovanskih zahtev po Trstu in Gorici. Za zahodni sili Trst ni bil pomemben zaradi simpatij do Italije in njenih ozemeljskih zahtev, ampak zaradi strahu pred komunistično ekspanzijo v srednji in sredozemski Evropi. Kot je izjavil Winston Churchill, je bil edini način, da preprečijo vzpon Komunistične partije Italije, ta, da stavijo na nacionalizem italijanskih ljudskih množic in jih tako odtegnejo od prosovjetskih simpatij. Rezultat tega dvojnega strahu – Stalinovega pred Zahodom in najvišjih zahodnih voditeljev pred komunizmom – je bil kompromis glede Trsta, dosežen po težkih pogajanjih med 'veliko četverico' v času priprav na pariško mirovno konferenco. V prid Slovencev je predvideval premik rapalske meje med Italijo in Jugoslavijo na Sočo, a obenem ohranitev Gorice Italiji in na obalnem območju med Devinom in Novigradom ustanovitev majhne tamponske države s Trstom kot glavnim mestom. Šlo je za rešitev, ki ni bila nikoli v celoti uveljavljena …« (str. 13)

Gornji odlomek je iz predgovora, ki ga je v to knjigo napisal zgodovinar Jože Pirjevec. Avtor knjige pa je italijanski zgodovinar Federico Tenca Montini iz Vidma, ki preučuje zgodovino mejnega območja med Italijo in Slovenijo. Vsebina knjige je natančneje opredeljena v podnaslovu: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945–1954. Montinijeva knjiga je morda najbolj celovit in zgodovinsko objektivni prikaz dogajanja v tistih napetih letih.