Ob začetku sojenja za pokol v uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo (pokol je bil posledica objavljanja karikatur o preroku Mohamedu, zgodil pa se je v Parizu, v januarju 2015) je notranji minister Darmanin objavil uradni podatek, da je v deželi s 65 milijoni prebivalcev kar 8132 potencialnih islamskih teroristov.
To pomeni, da na približno osem tisoč Francozov pride en terorist. Dovolj, da je vsa država v šahu. Naprej: po zadnjih raziskavah kar 40 odstotkov muslimanov daje prednost islamu pred Republiko: med mladimi je ta odstotek še bolj zastrašujoč – 78 odstotkov. Mladi verjamejo islamu, ne Franciji. Naprej: zgolj 18 odstotkov muslimanov obsoja atentat na Charlie Hebdo.
Francija kot del »jedrne Evrope« obstaja tako rekoč zgolj pogojno. Znotraj nje rastejo sile, ki nimajo ne z Evropo ne z njenim jedrom ničesar. Prej ko slej bodo – zaradi demografskih pospeškov – zahtevale islamsko republiko in izstop iz Zveze. O tem mnogi že pišejo, celo romane.
Velikokrat smo ugotavljali, da je kriza »jedrne Evrope« kriza vodenja. Vsak voditelj, ki pride, je slabši od prejšnjega. Juncker je bil notorični pijanec (z javnimi škandali tipa Jelcin), Ursula von der Leyen pa ima madež v biografiji, ki ga mediji danes skrbno zamolčujejo.
Evropska politika od leta 1968 namreč pospešeno integrira elemente kulturnega marksizma, ki jo razkrajajo in jo bodo tudi razkrojili. Eden od njih je nov tip politične »retorike«, pri katerem je potrebno predvsem paziti, da se ne izreče nobena bistvena beseda. Če politika ne izreka bistvenih stvari, tudi ne more bistveno delovati oziroma sploh delovati. Namesto nje delujejo institucije iz ozadja, Sorosevo bratstvo v Evropi in ZDA, Moonove legije (Sun Myung Moon) na Daljnem vzhodu. Politika pa po kulturnem opustošenju, ki ga za sabo pušča tako dimenzioniran »globalizem«, nežno sprehaja svoje nič povedne fraze.
S programi, ki odkrivajo poneverjanje besedil, je bilo nesporno ugotovljeno, da je doktorska disertacije Ursule von der Leyen plagiat. Ugotovili so, da je je kar 43,5 odstotka prepisane od drugod, v 23 primerih pa so bili celo uporabljeni citati, ki niso potrjevali trditev, na katere so se nanašali.
V srčiko problema nas popelje prav diskurz predsednice Evropske komisije, 16. julija 2019 v Strassburgu. Gre za nastopni govor pred njeno izvolitvijo na najvišje mesto. Vse, kar si katera od parlamentarnih frakcij (državljani EU, ki jih le-te predstavljajo) zaželi, je uresničeno. Takšnega optimizma v svoji zgodovini Evropa ni poznala.
Die Zeit je njeno »predstavo« komentiral takole: »Veliko več ni mogoče. Težko obljubite še kaj: to je največja pomanjkljivost, ki se oklepa njenega nastopa. Gre za trik: zaželi si nekaj: kar tvoji poslušalci želijo, to tudi dobijo. Težko si je predstavljati, da bi bilo dolgovezje, kot ga je napletla Leynova, mogoče konkretno prenesti v prakso. In vendar. V retoričnem smislu je zato poslanec Zelenih Sven Giegold njen nastop ocenil z besedami: 'Bil je skoraj popoln govor.'«
Von der Leynova predstavlja najvišji nivo evropskih mandarinov. Njihovo razpoznavno znamenje bi bilo mogoče povzeti v tole parabolo: vse, kar počnemo, počnemo z natančnim premislekom, kako bomo še bolje, bolj demokratično in na bolj evropski način ljudem ponujali »več Evrope«.
Več »Evrope« je več in več »jezika«: tega se da vrteti, kot avtomat. V jedru gre za fenomen, ki se mu z manj zapleteno besedo reče kič. »Več Evrope« je namreč formulacija, ki je po svojem bistvu ponaredek, star tri desetletja. O tem smo v zvezi s krizo pred razpadom SFRJ za Reporter pisali, in to obširno.
Ideja o »več Evrope« pa je kljub temu všečna, kot je bila všečna ideja o »več Jugoslavije«. V mestu ob sotočju Save in Donave je kdaj mobilizirala celo milijon ljudi, da so prišli skandirat njej v čast. Ta melodrama se danes odvija vnovič. Vzbuja površne in trenutne občutke, ki so prijetni, a plitvi.
Verbalna produkcija plastičnega ugodja je hkrati orkestrirana z novimi in novimi grimasami iz neizčrpnega herbarija smehljajev von der Leynove in njenih lakajev. Takšen larpurlatizem, govorjenje zaradi govorjenja, sladkost zaradi sladkosti, ki ga (jo) vladarji (vladarice) uradništva raztresajo med državljane, katerim naj bi določali pot in smer, je samo po sebi v očeh kritičnih avtorjev duhovno-kulturni izziv.
Če smo rekli, da je to kič, moramo dodati, da le-ta predstavlja apriorno soglasje z bivanjem, v smislu abstraktne kategorije, ki pa je hkrati njegov ponaredek. Kič je tako potvorba avtentičnega življenja, zato ga je možno uporabiti kjerkoli za kogarkoli, kajti ne predstavlja vsebine, temveč njen nadomestek. Milan Kundera, eden najbolj pretanjenih premišljevalcev stranpoti evropske družbe 20. stoletja, je postavil nekaj definicij te kategorije, vse so zelo uporabne za razumevanje sodobne panevropske retorike, predvsem pa sporočevalne lagodnosti prve od birokratskih princes.
Vsakemu dajati prav, kar tako, počez, je snovati fiktivno »bratstvo« vseh Evropejcev, katerega resničnost je zgolj ta – da nikoli in nikjer ne obstaja. Tako: »Čustva, ki jih drami kič, morajo biti kajpak takšne narave, da jih lahko deli velikanska množica ljudi. Kič zatorej ne more črpati iz posebnih, nenavadnih položajev, ampak se napaja pri občih obrazcih, k so globoko zasidrani v človekovem spominu. Bratstvo vseh ljudi bo mogoče zasnovati zgolj na kiču« (Milan Kundera, Neznosna lahkost bivanja, str. 303).
Še bolj se stvar zaplete, če pri izvedeni primeri vztrajamo. Kot rečeno, je kič falzifikat originala. V tej perspektivi se moramo potem spet ozreti k predsednici Evropske komisije. Leta 2015 so namreč raziskovalci (tako imenovani lovci na plagiate) pregledali njeno doktorsko disertacijo iz leta 1991. Ugotovili so, da je je kar 43,5 odstotka prepisane od drugod, v 23 primerih pa so bili celo uporabljeni citati, ki niso potrjevali trditev, na katere so se nanašali. Delo so zato označili kot nedvoumen plagiat. Kič prav tako ni drugega kot ponaredek izvirnika.
V zvezi z njeno disertacijo je bilo nadalje ugotovljeno, da vsekakor ne gre za mejni primer, ki bi ga lahko interpretirali tako ali drugače, temveč je ponarejanje integralna tendenca celotnega dela. Zaradi tega so bile obtožbe zoper tedanjo obrambno ministrico ZRN kar najresnejše. Berlinski profesor prava Gerhard Dannemann je tako za Süddeutsche Zeitung dejal, da so pomanjkljivosti dosti hujše kot v primeru nekdanje zvezne ministrice za šolstvo Annette Schavan, ki je iz tega razloga odstopila. Gerhard Dannemann pripada (je pripadal) ekipi internetne platforme Vroniplag Wiki, katere naloga je odkrivati ponaredke v akademski sferi.
A to še ni bilo vse: Gerhard Dannemann je hkrati odkril toliko vsebinskih napak, da ni mogel zaključiti drugače, kot da je površnost integralni del »metode« von der Leynove. Neposredno ji je očital, da je srž njene naloge plagiatorstvo in »šlamparija«. Tudi drugi strokovnjak za detektiranje plagiatov, Volker Rieble je potrdil predhodne ugotovitve.
Spomniti je tudi potrebno, da se je zaradi poneverjanja moralo v ZRN posloviti kar precej politikov, najbolj znan je bil Karl-Georg zu Guttenberg, zaradi katerega je tudi nastal antiplagiatorski program, ki smo ga omenili.
A zgodba je imela prav kičasti konec (happy end) za ponarejevalko. Visoka medicinska šola v Hannovru je leto kasneje (2016) preko svojih izpostavljencev sklenila glave in problem razvozlala tako, da je razsodila: disertacija je sicer plagiat, a to ni bil namen avtorice (tako!). Kritiki so podvomili, koliko je ta rešitev res »salomonska«. Obstajata potemtakem dve Ursuli von der Leyen?
Ena, ki plagiira, in druga, ki se tega ne zaveda? In sta obe skupaj v isti osebi nedolžni kot device na Uršlji gori? Močan dvom presojevalcev dosjeja je spričo takšne »dialektike« tako veljal najprej »neodvisnosti« komisije same, kajti von der Leynova je bila osebna prijateljica predsednika taistega kolegija, ki je njeno disertacijo ocenjeval. Stroka je bila pri tem enotnega mnenja, namreč, da razsojanje o primeru ni bilo transparentno, odločitev pa ne v skladu z akademskimi standardi, ki na tem področju veljajo.
Argumentacija v prid »integriteti« njene disertacije je »vzporedno vesolje«: zdi se, kot bi prihajala iz gledališkega dela, katerega navdih sta burka na eni in absurd na drugi strani. Taisti direktor Visoke medicinske šole v Hannovru (in predsednik komisije) Christopher Baum je namreč najprej dognal, da ima disertacija očitne pomanjkljivosti, ki izhajajo iz poneverbe tujih virov. Za to je odgovorna izključno von der Leynova, je poudaril.
Presodil je tudi, da ima delo veliko napak. In potem je sledil salto mortale: Baum je sklenil, da za doktorsko delo ni potrebno odkriti novih znanstvenih spoznanj (tako!), da pa jih je tedanja ministrica za obrambo našla. In to kakšne! Baum je bil impresioniran nad tem, da je Ursula von der Leyen v kliniki opazovala ženske in ugotovila, da kopanje pozitivno vpliva na nosečnice s prezgodnjo rupturo porodnega mehurja. »Gre za napake in ne za neprimerno vedenje,« zato sme Von der Leynova obdržati doktorat.
Ursula von der Leyen ima tako le eno »pomembnost«. A ta ni »strateška«, gospodarska ali politična. Ne, pričujoča tehtnost je v tem, da je njena figura utelešenje urnega mehanizma v peklenskem stroju. Je Nemezis, antična boginja pozabe, ki neusmiljeno odšteva čas do tragičnega finala.
Potem jo je v bran vzela – politika. Podpredsednik stranke CDU Thomas Strobl je za Rheinische Post povedal nekaj praznih fraz, da bi pač prikril dejanski problem: »Ljudi zanima, kako rešujemo trenutne težave, in kako se spopadamo z izzivi. Trenutno je poudarek na drugih stvareh kot na kakršnihkoli očitkih o plagiatorstvu.« Christian von Stetten pa se je v istem časopisu zavzemal za to, da bi tudi za ministrico veljala domneva nedolžnosti. Za slovenske bralce povemo, da zgodba skoraj do zadnje podrobnosti spominja na sago o magisteriju Alenke Bratušek, le da je ta prepisala manj gradiva kot prva od bruseljskih princes.
Von der Leynovo je rešila – partija (in simonija, beri prijateljske zveze, kar je oboje istovetno korupciji). Politika, ki jo je napravila nepogrešljivo najprej na nivoju Nemčije, potem pa še celotne EU. Da v njej najvišje mesto zaseda nekdo, ki je poneveril 43,5 odstotka svoje disertacije, preostalo pa spisal tako, da so visoke avtoritete ocenile kot »šlamparijo«, je preprosto škandalozno.
Da je opazovanje porodnic v kopeli – glede na medicino 21. stoletja – blizu absurda, je naslednje poglavje groteske. Sodilo bi v medicinske učbenike 18. stoletja. Od Pasteurja in Kocha naprej pa so takšna »opazovanja« zgolj zastarelo lunatična. A vse to odpira nize bolj bistvenih vprašanj, predvsem onih o aktualnem trenutku Zveze in o njenih splošnih kompetencah glede na takšno personalno in kadrovsko »politiko«.
Pobujeni z analizo Milana Kundere – in prepojeni s sentimentom delovnega pesimizma, ki pa je ob takšni nalogi nujen (!) – si zato postavljamo vprašanja o smislu in obstojnosti evropske federacije. To je še toliko bolj upravičeno, kajti prav po mnenju odmevnega peresa je kič sopotnik razpada, uničenja in smrti: še več: služi njihovemu prikrivanju, pač v očeh tistega, ki se mu pusti zavesti: v tem smislu moremo konec Neznosne lahkosti bivanja premišljevati še in še: »Kič služi kot zaslon za prikrivanje smrti« (Neznosna lahkost bivanja, 306). V finalu knjige beremo: »In tako dalje in tako naprej. Preden utonemo v pozabo, se bomo spremenili v kič. Kič je prestopna postaja med bivanjem in pozabljenjem« (338). To je tudi jedrno sporočilo tega zapisa: pred koncem – ta pa je na obzorju – se bo (Zahodna) Evropa vse bolj spreminjala v šaro in kič.
Ursula von der Leyen ima tako le eno »pomembnost«. A ta ni »strateška«, gospodarska ali politična. Ne, pričujoča tehtnost je v tem, da je njena figura utelešenje urnega mehanizma v peklenskem stroju. Je Nemezis, antična boginja pozabe, ki neusmiljeno odšteva čas do tragičnega finala.