ŽALOSTNA KOLONIJA

Temna zgodovina rajskega polotoka. Videz vara, tam živijo morda najnesrečnejši ljudje na svetu!

Bolnike s hujšimi oblikami bolezni so z ladjo prisilno pripeljali na polotok, kjer so postali dosmrtni jetniki.
Fotografija: Pogled na Havaje z zraka FOTO: M-kojot Getty Images/istockphoto
Odpri galerijo
Pogled na Havaje z zraka FOTO: M-kojot Getty Images/istockphoto

Na severni strani Molokaija, najmanj obiskanega havajskega otoka, štrli kos zemlje, znan kot polotok Kalaupapa. Na prvi pogled se zdi kot košček raja z idilično vasico na zahodni strani, ob nizu plaž, ki se vijejo v ocean, zelenih površin in zgodovinskega svetilnika. A videz vara, saj je ta del Havajev vstopil v sistem narodnih parkov zaradi temne zgodovine, ne zaradi lepote.

Opisujejo ga kot »kraj, ki kaže najslabše in najboljše človeške reakcije na izzive bolezni«, saj je Kalaupapa najbolj znana kolonija na svetu za ljudi, ki trpijo za Hansenovo boleznijo, bolj znano kot gobavost. Bolezen je na otoke prispela v 19. stoletju in se hitro razširila po skupnostih, ker lokalno prebivalstvo ni imelo imunosti in potrebnih zdravil.

Družbena stigma, povezana z deformacijami, ki jih povzroča gobavost, je povzročila paniko. Ljudje z blažjimi primeri so bili zdravljeni v lokalnih klinikah, napredovali primeri pa so bili dojeti kot grožnja družbi. Havajska monarhija, ki jo je vodil kralj Kamehameha V., se je nato odločila, da morajo v karanteno in za idealno lokacijo je bil izbran polotok Kalaupapa – obdan z oceanom in visokimi pečinami. Vse bolnike s hudimi oblikami bolezni so z ladjo prisilno pripeljali na polotok, kjer so v izolaciji preživeli preostanek življenja.

»Telesne poškodbe in uničujoči učinki na kožo in živce so prinesli predsodke, strah in segregacijo. Bolniki s to boleznijo so bili socialno izolirani in prisiljeni živeti v revščini in osamljenosti,« ugotavlja študija italijanske univerze v Bariju o zgodovini gobavosti.

Postali so ujetniki

Pacienti na polotoku so pravzaprav postali ujetniki – možje so ločili od žena, otroke od mater, družine niso bile nikoli več skupaj, brez pravice zapustiti Kalaupapo. Več kot 8 tisoč ljudi je umrlo v karanteni, daleč od svojih najdražjih. Mnogi so razvili globoke vezi s tujci, ki so svoja življenja posvetili zdravstvenim, duhovniškim in skupnim dolžnostim, potrebnim za oskrbo bolnikov. Eden znanih primerov je duhovnik Damien, pozneje razglašen za svetnika, ki je več kot 15 let služil bolnikom, preden je pri 49 letih zbolel za gobavostjo in umrl zaradi nje. Njegov kip se nahaja pred Kapitolom na otoku Oahu.

Aprila letos je bilo v evidenci bolnikov še osem ljudi, približno polovica pa jih je ostala stalno živeti na polotoku. Najstarejši bo kmalu dopolnil 100 let. Vsi so pravzaprav nekdanji bolniki, ki so že zdavnaj ozdravljeni, saj so zdravila, uvedena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, učinkovito zmanjšala bolezen in potrebo po prisilni izolaciji.

Kljub napredku medicine ostajajo predsodki do obolelih. Zato so se nekateri odločili ostati v Kalaupapi, ki je sčasoma postala njihov dom, drugi pa so se težko prilagodili življenju zunaj izolacije.

Dnevni ogledi

Kalaupapa je leta 1980 postala nacionalni zgodovinski park z namenom »ohranjanja spominov in lekcij preteklosti«. Organizirani so dnevni ogledi za obiskovalce, ki so lahko spoznali zgodovino polotoka, si ogledali več kot 200 zgradb v naselju in srečali nekaj preostalih prebivalcev. Zaradi pandemije Covid-19 v letu 2020 je bil turistični obisk polotoka prepovedan. Čeprav so bile štiri leta kasneje vse omejitve na Havajih odpravljene, je nacionalni park še vedno zaprt.

Zamuda pri ponovnem odprtju je posledica številnih dejavnikov. Prej so oglede vedno sponzorirali stanovalci, nekdanji pacienti v Kalaupapi so bili bodisi neposredno vpleteni bodisi partnerji v podjetju, ki je organiziralo ogled. Čeprav jim je bila ta možnost ponujena po pandemiji, je bil interesent le en, poroča jutarnji.hr.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije