Na pet dni trajajoči projekciji so/bodo prikazani Dolina miru (1956, režija France Štiglic), Rezervni deli (2003, Damjan Kozole), Drevo (2014, Sonja Prosenc), Jezdeca (2022, Dominik Mencej), Orkester (2021, Matevž Luzar), Rudar (2017, Hanna Slak), Posledice (2018, Darko Štante) in Vzornik (2023, Nejc Gazvoda).

Festival Not a retrospective: Slovenian Cinema v organizaciji SKICA Berlin, Slovenskega filmskega centra (SFC) in Kina Arsenal se je začel z Dolino miru in občinstvu so se po projekciji porajala vprašanja, povezana z zanimivimi podrobnostmi. Saša Šavel Burkart, vodja Slovenskega kulturnega centra v Berlinu (SKICA), je z organizacijo dogodka začela pred tremi leti. "Zelo sem vesela, da je bil kino Arsenal pripravljen v svoj program uvrstiti slovenski film, saj gre za izjemno referenčno institucijo v Berlinu, v isti stavbi je muzej za film in televizijo. Tako je slovenski film postavljen v središče Berlina na Potsdamer Platz, ki je magnet za občinstvo. Letos smo s Slovenskim filmskim centrom intenzivno promovirali domači film. Bili smo v fokusu na festivalu GoEast v Wiesbadnu, pa na festivalu DOK Leipzig, zdaj smo v fokusu v Berlinu z ne-retrospektivo Not a retrospective s sodobnim slovenskim filmom in skokom v preteklost. Ob otvoritvi smo prikazali Dolino miru režiserja Franceta Štiglica. Film se je v 50. letih uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu ob bok nekaterim velikim imenom, kot sta Bergman in Fellini. Glavni igralec John Kitzmiller je prejel zlato palmo za najboljšega igralca kot prvi Afroameričan v zgodovini tega festivala. Zato smo na projekcijo povabili profesorja dr. Petra Stankovića, da pojasni politični in socialni kontekst tega filma v navezavi na žanr partizanskega filma."

Vodja promocije in distribucije pri Slovenskem filmskem centru Nerina T. Kocjančič je za izbor programa v kinu Arsenal predlagala dobrega znanca in sodelavca Bernda Buderja, ki po njenih besedah "spremlja slovenski film skoraj 30 let. Obenem je direktor festivala v Cottbusu. Težava v takšni instituciji, kot je Arsenal, je, da dobiš čim več 'slotov'. Da dobiš prostor za osem filmov, ni kar tako. Bernd si je lahko izboril prostor, ki smo ga pridobili. Nemško občinstvo rado gleda dobre filme in izbral je takšne, za katere je vedel, da bodo po okusu občinstva v Arsenalu."

Kurator Bernd Buder Slovenijo obiskuje od osamosvojitve. Prvič je bil v državi leta 1986, spomni se Mladine, Roške, političnega vrenja, Laibachov. Z izborom je hotel opozoriti na raznolikost slovenskega filma, ki obravnava teme od zgodovine do homoseksualnosti. Všeč mu je svežina filmov "z različnimi zornimi koti, ki so zelo osebni in včasih tudi presenetljivi. Tako lahko sočustvuješ s storilcem. Vse se vrti okrog toliko različnih slogov. Še vedno zelo univerzalno temo nagovarja celovečerec iz 2003 Rezervni deli Damjana Kozoleta, ki je – žal je treba reči – še vedno aktualen film." Dotakne se ga tudi Dolina miru. Spet drugi filmi so zelo "analitični in razpravljajo o politični kulturi, o družbeni interakciji, medosebnih odnosih, zato je zelo težko reči, kateri film je najboljši, ker so si vsi tako različni."

Projekcij in pogovorov se med drugimi udeležuje režiserka Sonja Prosenc: "Kadar se slovenski filmi prikazujejo po svetu, je to običajno na festivalih, kjer so umeščeni med ogromno ostalih filmov z vsega sveta. Je pa zelo zanimivo, ko se zgodi poseben dogodek, osredotočen samo na slovenski film. V Berlinu je to zanimiva izkušnja, ker je na teh dogodkih tudi precej Slovencev, ki živijo v Nemčiji in zdaj prihajajo v stik s sodobnejšo slovensko filmsko produkcijo v zgoščeni obliki. Projekcije so pospremljene tudi s pogovori." Sonja Prosenc za prihodnje leto napoveduje nov film.

V Nemčiji si vsak teden sledijo predstavitve slovenske kulture, izbrani čas pa ni naključje. Letos je bila Slovenija namreč častna gostja na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu.