Kovid je le še pospešil razpad vrednot in družbe
Bolezen covid-19 ostaja z nami, se je pa virus sars-cov-2 s svojimi preobrazbami toliko ublažil, da je WHO ukinila izredne razmere. Pandemija je do temeljev pretresla in opustošila ta planet, posegla v srž posamične in kolektivne biti, življenja, razvoja, dela, navad. Posamezniki in družbe so na to reagirali svojstveno in presenetljivo - glavnina se ni znašla, izbranci še predobro. Kovid je pospešil razpad vrednot in družbe, hkrati je zdaj prikladen izgovor za vse, kar je narobe, nedopustno, neodgovorno, neprimerno, malomarno, pogoltno, agresivno ... Do kdaj in do kod še?
Virus še ostaja tu in zdaj. Še vedno zaradi njega ljudje tudi umirajo. Je pa interpretacija podatkov o štetju žrtev sporna že od izbruha pandemije dalje. Ob ukinitvi izrednih razmer je tudi WHO priznala, da je pandemija terjala vsaj 20 milijonov življenj po svetu. Trikrat več kot dosedanje uradne navedbe.
Timskega duha in empatije, dobrosrčnosti, prostovoljstva, skrbi za druge in za skupno dobro zmanjkuje v vseh okoljih. Kaj je to razumeti druge, jim biti v oporo in jim pomagati, postajajo vse bolj dragocene in redke vrline. Dobrih osebnih zgledov je vse manj.
Do pojava virusa sars-cov-2 o tem, kako so virusi nevarni, večina ni razmišljala, čeprav je tudi gripa visoko nalezljiva kužna virusna bolezen in vsako zimo zaradi nje ljudje prav tako tudi umirajo. A mnogi še naprej podcenjujejo kužne virusne bolezni in nekateri starši še vedno iščejo vse mogoče izgovore in obvode za to, da otrok ne bi cepili, četudi je cepljenje proti nevarnim otroškim boleznim še vedno obvezno. Gre pri tem za starševski egoizem ali za nerazsodnost?
Tudi med pandemijo so nekateri ostro nasprotovali nošenju zaščitne maske, kršili priporočila o medsebojni razdalji v zaprtih prostorih, tudi rok si niso razkuževali. To so bili najprej edini možni ukrepi po priporočilu stroke za preprečevanje širjenja virusa. Tudi še po treh letih se nekateri požvižgajo na nasvet, naj v primeru potrjene okužbe ostanejo doma vsaj nekaj dni in ne hodijo v službo, lekarno, na obiske.
Ali in koliko nas je v treh letih kovid koristnega naučil, bo pokazal čas. Čez čas. Že zdaj pa več ljudi zgroženo ugotavlja, kako sprevržena družba postajamo. Pandemija je povzročila gospodarsko opustošenje, poglobila je neenakosti med državami in v družbi ter v posameznih okoljih. Namesto da bi globalna kriza v vsakomur vzbudila in okrepila potrebo po sodelovanju, medsebojni pomoči, sočutnost in dobroto, se je pri veliko posameznikih v povsem nasprotno smer obrnil način dojemanja sveta, okolja in soljudi. Družboslovci in strokovnjaki za dušo in zdravje že prižigajo alarme. Opozarjajo, da je kovidna pandemija v večini ljudi aktivirala tisto najslabše in vse slabe lastnosti, doslej potlačene v podzavest.
Uvod v to je bilo ukazano zapiranje med štiri stene, ko so se ljudje, prežeti s strahom pred neznanim, zatekali pred TV in računalniške ekrane in bili deležni neprimernega komuniciranja vlade in dela zdravništva. Dolgo sta bila za večino računalnik in telefon domala edini stik s svetom, druženje pa prepovedano. Stiske in občutek nemoči so stopnjevali vedno novi, pogosto nepotrebni restriktivni ukrepi tedanje vlade, ki ljudi ni znala primerno nagovoriti niti za cepljenje.
V javnosti so začele odmevati vesti o namernem okoriščanju nekaterih struktur in posameznikov na račun kovida in borbe z njim. Medtem ko so nekateri zaradi kovida izgubili službo, položaj, zdravje in bližnje, ki jih, ko so umirali, niso smeli niti obiskati v bolnišnici ali domu ostarelih, so izbranci bogateli, prejemali bajne honorarje za delo, ki je bilo ali tudi ni bilo opravljeno, za posle, ki naj bi pripomogli k oskrbi prebivalstva in ga zaščitili pred okužbo.
Kljub opozorilom stroke, da kovid otrokom in mladim ni toliko nevaren, da bi morali vztrajati pri zaprtju šol in učenju na daljavo, so se izolirani otroci ob pomanjkanju druženja in osnovnih socialnih stikov utapljali v stiskah, soočali z depresivnostjo, drseli v odvisnost od ekranov in nenadzorovano dostopali do neprimernih ter za duševni razvoj škodljivih vsebin. Kar vse je v njih krepilo nagnjenost k nasilništvu, teptalo dotlej razvijajoči se čut za etične in moralne vrednote. Nemalo mladih je bilo izpostavljenih tudi nadlegovanju, vrstniškemu spletnemu nasilju in tudi tako imenovanim spletnim plenilcem. Nekateri otroci in nemočni odrasli pa so doživljali zaprti doma tudi družinsko nasilje in bili zlorabljeni.
Je torej zdaj res tako zelo presenetljivo, da so se med ljudmi, ne glede na starost, izobrazbo in ideološko prepričanje, v treh letih uspeli do skrajnosti razpasti egoizem, nestrpnost, agresivnost, maščevalnost, sla po verbalnem in fizičnem obračunavanju na vsakem koraku, sla po okoriščanju, pridobitništvu, grabežljivost, želja po nadvladi, še posebej nad šibkejšimi in nemočnimi?
Kot družba se soočamo z večplastno krizo vseh vrst vrednot. Postajamo otopeli, vase zazrti in vase zaverovani osebki, združba egoističnih posameznikov, ki se borijo za ugodnosti, materialne dobrine, bonitete in premoč. Timskega duha in empatije, dobrosrčnosti, prostovoljstva, skrbi za druge in za skupno dobro zmanjkuje v vseh okoljih. Kaj je to razumeti druge, jim biti v oporo in jim pomagati, postajajo vse bolj dragocene redke vrline. Dobrih osebnih zgledov je vse manj. Še tisti, ki še obstajajo, so vse manj zaželeni, saj štrlijo iz povprečja. Zaradi opazne drugačnosti in posebnosti okolje vse pogosteje niti ne ve več, kaj z njimi početi, kako jih dojemati in kako se odzvati na njihove pobude.
Recepta, kako negativne pojave zaustaviti in obrniti v pozitivno smer, žal ni. Človeška psiha ni stroj z umetno inteligenco, ki bi imel tipko za izbris, izklop in ponovni zagon.