5 kil sladkorja je dokumentarna komedija izraelskega igralca, pisatelja in režiserja Gura Korena. Foto: SNG Nova Gorica
5 kil sladkorja je dokumentarna komedija izraelskega igralca, pisatelja in režiserja Gura Korena. Foto: SNG Nova Gorica

Po spletni premieri, 18. februarja, se na malem odru Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Nova Gorica drevi ob 20. uri obeta tudi dejanska uprizoritev črne komedije 5 kil sladkorja (Hamiša kilo sukar) izraelskega avtorja Gura Korena, ki je črpal navdih za zgodbo iz sodobnega vsakdanjega življenja in pestre zgodovine njegovih prednikov, zlasti od svojega dedka.

Besedilo je prevedel Klemen Jelinčič Boeta, za sceno je poskrbel Aleksander Blažica, kostume pa je oblikoval Matic Hrovat. V predstavi igrajo Peter Harl, Matija Rupel, Saša Pavlin Stošić, Jure Kopušar in Nika Korenjak.

"Gre za precej revolucionaren pristop, saj predstava ne poveličuje žrtev holokavsta in grdi agresorja, ampak je zelo intimen spomin na holokavst," je dejal umetniški vodja novogoriškega gledališča Marko Bratuš.

Hamletovska ideja obiska pokojne moške figure, ki se vrača, da bi popravila krivico na Zemlji, se prepleta z humorjem, kot ga poznamo v filmskem ustvarjanju Woodyja Allena ali Larryja Davida.

Predstava je koprodukcija SNG Nova Gorica, Mini teatra Ljubljana in Judovskega kulturnega centra Ljubljana.

Zgodba, prirejena za slovenski prostor

Dramaturginja Nika Korenjak in izraelski režiser Esterkin sta zgodbo za slovenski prostor nekoliko priredila.

Premiera 5 kil sladkorja v Novi Gorici

V izvirniku preminulega gospoda Šloma Korena sta preimenovala v Simona. Protagonist, ki je med drugo svetovno vojno s svojim najboljšim prijateljem Jozefom Rivo prekupčeval s sladkorjem na severovzhodu Poljske, v slovenski različici pobegne iz rodnega Maribora v varnejšo Ljubljano, po njeni okupaciji pa v Trst, kjer prodaja sladkor. V priredbi se počasi razkrivajo večkrat pozabljene, krute in žalostne, pa tudi prisrčne zgodbe judovske skupnosti na Slovenskem.

"Gre za izjemno zanimivo predstavo, zato ker govori o holokavstu na drugačen način. Ne govori o taboriščih, ampak o spominu na holokavst. Ukvarja se z našimi interpretacijami, s politično korektnostjo. Vesel sem, da sem lahko naredil to predstavo, saj je to drama, ki prinaša nek nov pristop k pripovedovanju zgodovine," pravi režiser Yonatan Esterkin.