Nedelja, 23. 1. 2022, 22.17
2 leti, 3 mesece
Slovensko natakarico zaradi piva obsodili na smrt
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
97
Po izbruhu prve svetovne vojne so avstro-ogrski vojski zelo razširili pooblastila. Ena od glavnih tarč vojske so postali tudi Slovenci. Tako so menda neko koroško natakarico obsodili na smrt samo zato, ker se je avstro-ogrskim častnikom obotavljala prinesti pivo.
Slovenci smo bili dolgo časa zvesti habsburški monarhiji, toda vzpon nemškega nacionalizma, ki je nasprotoval slovenskim nacionalnim interesom in preprečeval preobrazbo monarhije v zvezno državo, ki bi bolj ustrezala njenemu večnarodnemu značaju, je to zvestobo usodno zamajal.
Slovenci smo leta 1918 zapustili habsburško monarhijo in se odločili za vstop v južnoslovansko državo. Velikokrat se pojavlja vprašanje, ali je bila to pravilna odločitev. Še zlasti, ker je današnja Avstrija sodobna in gospodarsko razvita država z visoko stopnje blaginje, Jugoslavija pa je krvavo in neslavno propadla.
Avstrijci so bili nekdaj le avstrijski Nemci
A takšen pogled je zmoten, saj današnja razmerja in današnje stanje prestavljajo v preteklost. Današnji Avstrijci so namreč zelo mlada kolektivna identitetna skupnost. Vsaj tja do sredine 20. stoletja se je namreč velika večina Avstrijcev nacionalno opredeljevala za Nemce in se imela za del nemškega naroda. Biti Avstrijec je bila namreč v času habsburške monarhije nadnacionalna oznaka, ki je zajemala tudi etnično nenemško prebivalstvo, med drugim Slovence.
Po razpadu habsburške monarhije leta 1918 so avstrijski Nemci na ozemlju današnje Avstrije razglasili državo Nemško Avstrijo, a so se morali na pritisk zmagovitih antantnih sil odpovedati pridevniku nemška in se sprijazniti samo z imenom Republika Avstrija. Prav tako so se morali avstrijski Nemci odpovedati svoji želji po združitvi z Nemčijo.
Napadalni protislovanski nemški nacionalizem
Omeniti je treba tudi, da je bil za precejšen del nemškega prebivalstva v habsburški monarhiji značilen zelo bojevit in napadalen nemški nacionalizem, bolj bojevit kot na primer v Nemškem cesarstvu oziroma rajhu. Razlog tiči v tem, da so Nemci v rajhu predstavljali veliko večino prebivalstva, Nemci v habsburški monarhiji pa le gospodovalno manjšino, ki se je počutila vse bolj ogrožena od narodnostno prebujajočih se slovanskih narodov.
Eden od najbolj znanih nemških nacionalistov v habsburški monarhiji je bil Georg von Schönerer (tudi vitez Georg von Schönerer). Bil je ognjevit nasprotnik Slovanov, Judov in Katoliške cerkve (zagovarjal je prestop Nemcev iz katolištva v po njegovem mnenju bolj nemški protestantizem) ter goreč občudovalec Bismarckovega nemškega rajha. Menda so ga njegovi privrženci klicali führer (vodja). Njegov velik občudovalec je bil tudi mladi Adolf Hitler.
Tako avstrijski kot ogrski del habsburške monarhije sta bila namreč polslovanski deželi. To demografsko razmerje pa se dolgo časa ni odražalo v političnem razmerju moči. Nemci so tako na primer leta 1861 predstavljali približno 60 odstotkov poslancev državnega zbora na Dunaju. Toda njihova moč je začela počasi pešati.
Nemcem prevlada polzi iz rok
Leta 1907 je bilo nemških poslancev v državnem zboru le še 45,2 odstotka. Poslanci iz vrst slovanskih narodov so v državnem zboru (ta je po uvedbi dualizma leta 1867 predstavljal le avstrijski del monarhije) omenjenega leta predstavljali 50,1 odstotka (Slovenci na primer 4,6 odstotka). Preostali so bili Romuni in Italijani.
Avstrijski Nemci so tako čutili, da jim oblast polzi iz rok, čeprav je teh 45,2 odstotka nemških poslancev še vedno predstavljalo dober izkupiček glede na to, da je leta 1900 po štetju prebivalstva le 35,8 odstotka prebivalcev Cislajtanije (še eno ime za avstrijski del habsburške monarhije) kot svoj pogovorni jezik navedlo nemščino (če bi pri štetju iskreno upoštevali materni jezik, bi bilo razmerje še bolj v škodo nemščine). Po nekaterih ocenah so Slovani v Cislajtaniji predstavljali več kot 60 odstotkov prebivalstva.
Vzpon nemških nacionalističnih strank
Avstrijski Nemci so se na pešanje svoje moči in prebujanje slovanskih narodov (zlasti Čehov in Slovencev) odzvali s krepitvijo nemškega nacionalizma. Tako se je vse bolj krepil tabor nemških nacionalnih oziroma nacionalističnih strank.
Nemški nacionalizem v habsburški monarhiji je bil pred prvo svetovno vojno prežet s sovraštvom do Slovanov in Judov. V strahu pred preobrazbo Avstrije v slovansko državo je bil tudi zelo napadalen in bojevit ter usmerjen k radikalnim rešitvam. Dedič tega nacionalizma je bil tudi Adolf Hitler. Tarča Hitlerjevega protislovanskega radikalnega nacionalizma smo bili tudi Slovenci. V Hitlerjevi Evropi leta 1941 namreč ni bilo prostora za slovenski narod, zato so slovensko narodno ozemlje razkosali na štiri dele. Še zlasti na območju Slovenije, ki so ga okupirali Nemci, so želeli Slovence kot narod čim prej izbrisati z obličja zemlje.
Ta tabor je sestavljalo več nacionalističnih strank, med njimi je bila tudi stranka z imenom Vsenemško združenje (nem. Alldeutsche Vereinigung), ki jo je vodil radikalni antisemit in nemški nacionalist Georg von Schönerer. Ta je bil zelo velik politični zgled za avstrijskega Nemca Adolfa Hitlerja.
Nemški nacionalisti hočejo ponemčiti Čehe in Slovence
V taboru nemških nacionalističnih strank je bila tudi na današnjem Češkem ustanovljena Nemška delavska stranka (DAP). Ta se je pozneje preimenovala v Nemško nacionalsocialistično delavsko stranko (DNSAP). Po njenem zgledu je bila leta 1919 v Münchnu ustanovljena nemška DAP, ki jo je Hitler pozneje preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko (NSDAP).
Nemški nacionalisti, ti so leta 1911 na zadnjih volitvah v dunajski državni zbor pred izbruhom prve svetovne vojne postali najmočnejši blok v parlamentu, so zahtevali centralizacijo avstrijskega dela monarhije, da bi lahko tako lažje izvajali ponemčevalni pritisk na Čehe in na Slovence (tako kot so v ogrskem delu monarhije Madžari izvajali obširno madžarizacijo). Druga zgodba so Poljaki, s katerimi so avstrijski Nemci poskušali doseči dogovor, da bi tako lažje vladali Čehom in Slovencem.
Dogovor nemških Avstrijcev s Poljaki
To taktično nemško-poljsko zavezništvo v habsburški monarhiji, ki je bilo v velikem nasprotju z nemško-poljskimi napetostmi in spori v Nemškem cesarstvu, je avstrijskim Nemcem omogočalo prevlado nad Čehi in Slovenci, avstrijskim Poljakom pa prevlado nad Ukrajinci v Galiciji.
Avstrija je leta 1933 postala avtoritarna država. Diktaturo t. i. avstrofašistov je podpirala fašistična Mussolinijeva Italija. Najprej je bil na čelu avtoritarne stanovske države Engelbert Dollfuss, po njegovi smrti julija 1934 (umorili so ga nacisti) pa je oblast prevzel Kurt Schuschnigg (na fotografiji), ki je imel po očetu slovenske korenine. Avstrofašistični avtoritarni režim je leta 1938 po priključitvi k Nemčiji zamenjala nacistična diktatura.
Avstrijski Nemci so tako pred prvo svetovno vojno še vedno imeli škarje in platno večinoma v svojih rokah. Nemščina je bila jezik vojske (v avstro-ogrski vojski se je na štetju leta 1900 dve tretjini častnikov pri pogovornem jeziku izreklo za nemščino), uradništva (na ministrstvih na Dunaju so na primer Nemci predstavljali kar 76 odstotkov osebja) in poslovnega sveta (vir: Ernst Bruckmüller, Avstrijska zgodovina).
Vojni absolutizem v Avstro-Ogrski
Ko je poleti 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je veliko moči v roke dobila avstro-ogrska vojska oziroma vrhovno vojaško poveljstvo, znano po kratici AOK (nemško: Armeeoberkommando). Kot piše slovenski zgodovinar Andrej Rahten v svoji knjigi Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije, je kratica AOK med Slovenci postala zloglasna.
Vojska, ki je bila že pred vojno nekakšna država v državi, bi morala biti nadnacionalna ustanova, a je bila v resnici prežeta z nemškim nacionalnim duhom. V habsburški monarhiji je tako zavladal nekakšen vojni absolutizem.
Preganjanje narodno zavednih Slovencev
Avstrijske dežele s slovenskim prebivalstvom je zajel val aretacij, s katerimi so vojaške oblasti hotele zatreti domnevno srbofilsko in panslavistično mišljenje pri Slovencih. Od 27. julija do 1. decembra 1914 je bilo tako na Koroškem in Štajerskem aretiranih skupno 910 civilnih oseb, od tega kar 117 duhovnikov.
Marca 1938 je v Avstrijo vkorakal nemški wehrmacht, državo pa so priključili k Nemčiji. Še preden je nemška vojska dosegla Dunaj, se je 11. marca zvečer zgodil pogrom nad Judi. Kot piše britanski zgodovinar Mark Mazower v knjigi Hitlerjev imperij, so tolpe plenile po trgovinah in pisarnah, napadale Jude in izvajale samovoljne aretacije. Fotografije Judov, ki so morali na kolenih drgniti pločnike, so zaokrožile po svetu. Plenilski pogrom na Dunaju je presegel celo razdejanje v kristalni noči čez nekaj mesecev. Zaradi napadov je skoraj 500 Judov naredilo samomor. V Avstriji je bil nacizem zelo priljubljen. Na ozemlju, na katerem je živelo nekaj manj kot sedem milijonov ljudi, je bilo na vrhuncu nacistične vladavine kar 700 tisoč članov NSDAP. Avstrijci oziroma avstrijski Nemci so bili nesorazmerno zastopani tudi v SS in upravah koncentracijskih taborišč.
Kot tudi piše Rahten, so izsledki preiskav, ki sta jih ob koncu leta 1917 in začetku leta 1918 izvedli dve uradni komisiji, vojaška in vladna, pokazali, da je šlo še zlasti na Koroškem za politično motivirane pregone privržencev slovenske narodne stranke, pri katerih so vojaškim oblastem asistirale tudi civilne.
Zapiranje slovenskih narodnih voditeljev
Nemški nacionalisti so na Koroškem in Štajerskem hoteli vojno izrabiti za obračun s Slovenci, pri čemer so bili glavna tarča slovenski duhovniki (ti so bili jedro takratne slovenske politične elite), ovadeni pa so bili tudi slovenski poslanci v državnem zboru.
V začetku septembra 1914 je bil celo aretiran voditelj koroških Slovencev Janko Brejc, ki pa so ga še isti dan izpustili. Na seznamu domnevnih veleizdajalcev se je znašel tudi voditelj štajerskih Slovencev Anton Korošec, poznejši voditelj Slovenske ljudske stranke. Aretacijo je preprečil sam takratni avstrijski kancler, grof Karl Stürgkh.
Na smrt obsojena koroška natakarica
Kratkotrajnemu zaporu (aprila 1915) ni mogel uiti niti voditelj primorskih krščanskih socialcev Jakob Ukmar. Manj sreče je imel Franc Grafenauer, edini koroškoslovenski poslanec v državnem zboru, ki je obtičal v ječi zaradi domnevne rusofilije. V zaporu so mu družbo delali tudi številni koroški duhovniki.
Anton Korošec je bil ena od glavnih tarč nemških nacionalistov v Avstriji. Po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 je bil na seznamu domnevnih veleizdajalcev in se komajda rešil aretacije. Po smrti Janeza Evangelista Kreka leta 1917 je Korošec postal vodja SLS, najmočnejše slovenske stranke, in naslednje leto Slovence popeljal iz habsburške monarhije v novo južnoslovansko državo (dobil je tudi vzdevek oče Jugoslavije). Tik pred razpadom Avstro-Ogrske, 11. oktobra 1918, je Korošec zavrnil povabilo zadnjega avstrijskega cesarja Karla I., da bi Slovenci ostali v preoblikovani habsburški monarhiji, in sicer z besedami: "Majestät, es ist zu spät" (sl. Veličanstvo, prepozno je).
V zaporu so se znašle tudi ženske, med njimi tudi neka koroška natakarica iz Roža. To so menda obsodili na smrt samo zato, ker se je častnikom obotavljala prinesti pivo. Ta drastično-absurdna kazen potem ni bila izvršena.
Slovenci leta 1918 odšli iz Avstrije, leta 1991 pa iz Jugoslavije
Prav te aretacije in zapori so bili po mnenju literarnega zgodovinarja Josipa Puntarja razlog, da so se dotlej monarhiji zvesti Slovenci začeli zaskrbljeno spraševati, kaj bo, če bodo v prvi svetovni vojni zmagali Nemci. Na koncu so Slovenci, ki so se zaradi vzpona nemškega nacionalizma počutili čedalje manj varne, oktobra 1918 pod vodstvom Korošca res zapustili razpadajočo habsburško monarhijo oziroma Avstrijo.
Podobno smo Slovenci leta 1991 zaradi vzpona beograjskega unitarizma in centralizma (ta je hotel odpraviti pravice in pristojnosti, ki jih je na podlagi ustave iz leta 1974 imela Slovenija v okviru jugoslovanske zvezne države) ter vzpona vojne željnega velikosrbskega nacionalizma dali slovo tudi Jugoslaviji.
97