Prizor iz mladinskega filma Nočni gozd, skozi katerega spremljamo prijatelja Paula in Maxa, ki se podata na nevarno pot v iskanju mistične jame. Foto: LIFFe
Prizor iz mladinskega filma Nočni gozd, skozi katerega spremljamo prijatelja Paula in Maxa, ki se podata na nevarno pot v iskanju mistične jame. Foto: LIFFe

Preverite še insajderske namige,
ki so nam jih za 33. Liffe posredovale:
Ana Jurc
Ana Šturm
Petra Meterc

Programski direktor 33. Liffa Simon Popek je v letošnji program uvrstil 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov, nekaj filmov si bo tudi letos mogoče ogledati v sistemu videa na daljavo. Tokratni festival, ki se je začel včeraj, traja vse do 20. novembra.

Za žanrskemu filmu posvečenim podkastom Obod stoji trojica Aljoša Harlamov, Mito Gegič in Igor Harb. Njihovi predlogi so še zadnji v letošnji seriji insajderskih namigov naših strokovnih komentatorjev. Ti z MMC-jevimi uporabniki že tradicionalno delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. Gre torej za filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa za filme, ki se jih še posebej veselijo.

Preverite predloge, ki jih na 33. Liffu priporoča ekipa podkasta Obod!


Sekcija Kinobalon

Letošnja sekcija Kinobalon je videti kot razširitev Ekstravagance, saj prav vsi filmi vsebujejo neko mero fantastičnih elementov. Medtem ko sta slovenski božični film Kapa in francoska animacija Zmajska princesa dokaj klasična otroška filma in je mladinski Nočni gozd predvsem pustolovščina, pa sta druga dva videti kot mladinski epizodi antologijske serije Črno zrcalo (Black Mirror).

Nizozemski film Kapitanka Nova je postavljen v apokaliptično prihodnost ekološko opustošenega leta 2050, ko se naslovna glavna junakinja odloči vrniti v preteklost, da bi rešila svet pred katastrofo. A pot skoz čas jo pomladi in v sedanjosti opozoril dvanajstletnice nihče ne jemlje resno. To je na srečo ne ustavi in kmalu najde tudi zaveznike.

Tudi danski film Moj brat robot je postavljen v prihodnost, a ta je (sicer seveda zgolj na videz) utopična. Vsak otrok ima robotskega pomočnika, ti pa so podoben statusni simbol kot dandanes pametni telefoni in oblačila dragih znamk – oblikujejo se skupine otrok, ki se družijo zgolj s tistimi, ki imajo najnovejše. In tudi glavna junakinja dobi novega pomočnika, ki pa je videti kot čisto pravi fant, in čeprav ji prinese priljubljenost ter ji pomaga pri vzponu po družbeni lestvici, je videti, da ima robot tudi lastno agendo.

Sin, režija Florian Zeller

Florian Zeller, čislan francoski dramatik in režiser, ki je prejel oskarja za najboljši prirejeni scenarij za dramo Oče iz leta 2020, se vrača z drugim ekraniziranim delom svoje gledališko zasnovane trilogije. Zeller je skupaj s soscenaristom Christopherjem Hamptonom priredil svojo igro Le Fils (fr. Sin) iz leta 2018 – zgodbo o ločenih starših, katerih najstniški sin se spopada z duševno boleznijo. Zeller, ki je scenarij pisal v času pandemije, leta 2020, pravi, da je Sin njegovo daleč najbolj osebno delo.

Zellerjevo delo sicer zna iz občinstva izvabiti neprijetna čustva. V filmu Oče smo spremljali Olivio Colman, nemočno pričo razkroju svojega očeta, ki trpi zaradi demence (z oskarjem nagrajeni Anthony Hopkins). V filmu Sin, ki je 7. septembra debitiral na beneškem filmskem festivalu, pa se starši, ki ju igrata Hugh Jackman in Laura Dern, trudijo razumeti najstnikov (Zen McGrath) vse bolj jezen odnos do sveta, a njuni poskusi, da bi mu pomagala, pogosto vodijo v katastrofo. Ljubitelji gledališča se lahko spomnijo, da je bila pri nas drama na odru Mini teatra že uprizorjena v sezoni 2019/2020 in še vedno jo občasno ponovijo. Upati gre, da se je Zellerjev značilen tekoč in živ jezik, ki ga odlikuje drzno spopadanje s tabuiziranimi temami, prelil v filmsko obliko vsaj tako dobro, kot se je kritiško visoko cenjeni Oče.

Pujsa, režija: Carlota Pereda

Ker smo žanrski podkast, se vsako leto izjemno razveselimo sekcije Ekstravaganca, kjer navadno končajo ne le najbolj žanrska dela, ampak tudi najbolj odpičene neameriške produkcije. Pujsa je po besedah selektorja drzen psihološki triler z izrazitim avtorskim pečatom”. In to je točno tisto, zaradi česar imamo Liffe in zaradi česar obožujemo žanr – četudi se zadnja leta zdi, da obstaja le še žanr stripovskih superjunakov, je to namreč zgolj motnja pozornosti. Zunaj komercialnih studiev, multikorporacij in pretočnikov, žal pa tudi stran od oči večine gledalcev, nastajajo tudi dela, ki nas še vedno lahko presenetijo, bodisi z vnosom novih elementov v žanrsko matrico bodisi s preureditvijo celotne obstoječe matrice. Takšna naj bi bila tudi Pujsa, drugi celovečerec španske filmarke Carlote Pereda, sicer špansko-francoska ruralna grozjivka z družbenim komentarjem, ki od kritikov prejema resnično visoke ocene; zlasti za igro glavne igralke Laure Galán. Ta igra odraščajočo dekle, ki je zaradi svojih kilogramov tarča vrstniškega nasilja, dokler se nenadoma nehote ne znajde v poziciji moči, ko se lahko bodisi maščuje svojim mučiteljem bodisi ravna usmiljeno. Grozljivka o temeljnem moralnem vprašanju, ki ga režiserka povzame v izjavi: "Včasih je težje biti dostojna oseba kot junak."