Kot ugotavlja član odbora za izkop in pieteten pokop med vojno pobitih Romov dr. Miran Komac z Inštituta za narodnostna vprašanja, je romska manjšina pri nas med drugo svetovno vojno doživela okoli 70-odstotni pomor celotne populacije (vsaj 250) – zagrešila je tako okupatorska stran kot so ga tudi partizanske enote. Omenimo Mačkovec, Iško vas, Sodražico, Horjul in Kanižarico.
Znanstveni svetnik Miran Komac je v daljšem prispevku v Zgodovinskem časopisu (2021, št. 1–2, 163) predstavil žalostno usodo Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji, ljudstva, ki je med nami že od 14. stoletja. Nad njih so se takrat spravili Italijani, Nemci, Madžari pa tudi pripadniki slovenskega odporniškega gibanja. Sodelovanje partizanov v masakru pomeni poseben slovenski dodatek h genocidu. Komac si je zastavil vprašanje, kje bi veljalo iskati vzroke za to, da so se na skupnem imenovalcu pobijalcev Ciganov znašli fašisti, nacisti in pripadniki slovenskega odporniškega gibanja.
Nad Rome so se takrat spravili Italijani, Nemci, Madžari pa tudi pripadniki slovenskega odporniškega gibanja. Sodelovanje partizanov v masakru pomeni poseben slovenski dodatek h genocidu.
Nemški okupator jih je najprej želel kar izgnati iz Kranjske in jih prepustiti Italijanom. Namera se je deloma uresničila, sicer pa so jih v dveh valovih izgnali v Srbijo, a njihova usoda ni znana. V začetku decembra so Nemci poslali v Auschwitz transport Romov iz okolice Novega mesta, a podatki o tem transportu ali denimo o tem, kako so Nemci prišli do teh Ciganov, ni. Italijani so jih deportirali v koncentracijska taborišča, kako so prišli do njih, pa se ne ve, prav tako ne, koliko se jih je po kapitulacije vrnilo v Slovenijo.
Kot piše Komac, italijanska internacija Ciganov na začetku velike italijanske poletne ofenzive (med 16. julijem in 4. novembrom 1942) odpira zanimivo vprašanje v povezavi s partizanskim pobijanjem Ciganov. Partizani so namreč trdili, da so Cigane pobili zato, ker so izdajali Italijanom podatke o gibanju njihovih enot. Oziroma so jih v nekaterih primerih pobili za zalogo, da Italijanom nekoč v prihodnje ne bi izdajali partizanskih položajev. »Partizansko opravičevanje pobojev z izdajstvom Ciganov je (morda) na trhlih nogah. Bilo bi zelo nenavadno, da bi Italijani odgnali v italijanska taborišča dejanske ali potencialne informatorje. Naredili bi si neprecenljivo strateško škodo.«
Vzroke za partizansko pobijanje Ciganov je treba po besedah Komaca iskati drugje. Izvedli so jih v času, ko je komunistična partija že prevzemala (je že prevzela) nadzor nad partizanskim gibanjem in partizanskimi vojaškimi enotami. Slovensko partizansko gibanje (pod nadzorom komunistične partije) se je pri pobijanju Ciganov napajalo iz dveh virov: iz etnoinženiringa stalinističnega tipa in iz slovenske etnoevgenike, znotraj katere je bila odbojnost do Ciganov postavljena na visoko mesto. Slovenci za Cigane nis(m)o našli prijaznih besed – Cigani so potepuško, umazano, tatinsko, delomrzno ljudstvo, skratka, ničvredni rod. Pot Ciganov med izdajalce je bila tako rekoč naravna.
Razlogi za partizansko pobijanje Ciganov bi lahko bili po mnenju Komaca tudi vojaško-strateški. Do njih je prišlo ob pripravah na veliko italijansko vojaško ofenzivo in med njenim potekom v poletnih mesecih leta 1942. Partizani so Rome postrelili zato, »ker se pa ja ve!!!«, da so Romi ovaduhi, ki so za drobiž pripravljeni prodati in v smrt pognati celo lastno mater. Rome so postrelili na podlagi globoko zasidranega stereotipa, da so tatinsko in ovaduško ljudstvo.
Partizani so Rome postrelili zato, »ker se pa ja ve!!!«, da so Romi ovaduhi, ki so za drobiž pripravljeni prodati in v smrt pognati celo lastno mater. Rome so postrelili na podlagi globoko zasidranega stereotipa, da so tatinsko in ovaduško ljudstvo.
Šlo naj bi za tako imenovane preventivne likvidacije v smislu: postrelimo jih vnaprej, za zalogo, da se res ne bi dogodilo kakšno izdajstvo! Verjetno je tudi res, dodaja Komac, da je bilo najlažje marsikatero partizansko poveljniško zmoto, slabo organizacijo, površno logistiko in kilavo varovanje pripisati »izdajalskim« Ciganom, ljudem s »prirojenim občutkom za laž, krajo in izdajstvo«!
Vsi poboji so bili v kratkem obdobju, to je od maja do junija 1942. Glede na takšno časovno osredotočeno pobijanje Romov in glede na to, da se je pobijanje dogajalo na celotnem poselitvenem prostoru Romov, vse od Horjula do Kanižarice, je mogoče sklepati, da je šlo za organizirano in od zgoraj zaukazano morijo. Velja dodati še en razlog – ohranjanje mita o partizanskem gibanju kot o gibanju brez napak, o gibanju brez madeža; grde stvari so se dogajale samo na »drugi strani«.
Tudi na drugih koncih Evrope se je druga svetovna vojna pokazala kot primerno okolje za obračun s tem ljudstvom. Iztrebljanje Ciganov je bilo med drugo svetovno vojno vseevropsko početje, čemur se, ugotavlja Komac, tudi v Sloveniji nismo ognili.