Posledice tega početja so za nekatere lahko usodne

Glavna sestavina delcev, ki se sproščajo, je ogljik, na katerega so vezane različne škodljive snovi, denimo strupene kovine in organske spojine. Delci so različnih velikosti, od najmanjših ultrafinih nanodelcev, ki jih s prostim očesom ne vidimo, do saj. Od njihove velikosti je odvisno, kako globoko v dihala prodrejo in kakšne posledice povzročajo. 

V telesu povzročajo draženje, poškodbe tkiva in vnetje

Najmanjši delci iz pljuč vstopajo v kri in se s krvjo odplavijo v različne organe, denimo v srce, jetra, ledvice in možgane, in tudi tam povzročajo vnetja in različne škodljive učinke. Povzročajo vnetja dihalnih poti in pospešujejo nastanek astme. Pri dolgotrajnem delovanju povzročajo spremembe v krvi in na žilju, zaradi česar se lahko hitreje razvija ateroskleroza, poveča pa se tudi nevarnost za nastanek krvnih strdkov in infarkta.

Delce povezujejo tudi z nekaterimi kroničnimi degenerativnimi nevrološkimi boleznimi, kot so denimo različne oblike demence, in s sladkorno boleznijo. Škodljivo vplivajo praktično na celo telo, poudarjajo na NIJZ.

Delcem, ki v ozračje pridejo iz kurišč, smo najbolj izpostavljeni v neprevetrenih kotlinah in dolinah, pa tudi v nekaterih ravninskih predelih Slovenije. Temu pogoju ustreza pretežen del površine Slovenije. Onesnaženost je še zlasti izrazita v obdobju temperaturne inverzije. 

Nepravilno izgorevanje v starih pečeh

A povečane koncentracije delcev v zraku niso posledica kurjenja lesa, temveč so posledica nepravilnega kurjenja. Težava torej ni v lesu, temveč v uporabnikih peči na drva. 

Zelo problematične so zastarele peči s slabim izgorevanjem, ki bi jih bilo treba že zdavnaj zamenjati. Večinoma so to stare sobne kurilne naprave, kot so neprimerne krušne peči s slabim izgorevanjem, štedilniki na drva, kaminske peči in kamini na drva ter 20 let in več stari kotli na drva za centralno ogrevanje.

V takšnih napravah se les zaradi nepravilnega oziroma slabega izgorevanja iz okoljsko sprejemljivega, spremeni v enega največjih onesnaževalcev okolja. Problematični so prašni delci PM10, ki se sproščajo pri izgorevanju, in v dimnih plinih prisotni ogljikov monoksid ter dušikovi in žveplovi oksidi.

Veliki napaki: vlažna drva in kurjenje odpadkov

Emisije trdnih delcev in ogljikovega monoksida se še povečajo, če se kuri les s preveliko vlažnostjo. Druga velika napaka, ki jo delajo neosveščeni uporabniki kurilnih naprav na trda goriva, je kurjenje papirja, kartona, tiskovin, z barvami, lahki in olji podelanega pohištva, vezanih plošč, tekstila, kaj šele plastike in drugih gospodinjskih odpadkov.

Če stare kurilne naprave ne moremo zamenjati za sodobno z uplinjevalnikom in nadzorovanim dovodom zraka za izgorevanje, pa je treba poskrbeti vsaj za uporabo primernega, kakovostnega lesa in pravilno kurjenje. 

Drva naj ne bi vsebovala več kot 20 odstotkov vlage, še dovoljena vsebnost vlage, ki je določena z uredbo o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav, pa je 25 odstotkov. Drva se morajo sušiti na zraku, za bukova velja, da bodo primerno suha v dveh letih, enako za les sadnih dreves in jesena. Hrast bo potreboval tri leta, najhitreje, že v enem letu pa se posuši les smreke in topola.

Izbirati je treba drva z višjo kurilno vrednostjo. Največjo kurilno vrednost ima les belega gabra, 2148 kWh na prostorninski meter, sledijo pa bukova drva z 2078 kWh na prostorninski meter, ta so tudi največkrat uporabljana. 

Za prižig lesa vedno uporabljamo lesno volno ali stisnjene lesne kocke, nikoli pa ne podkurimo s papirjem ali kakšnim drugim gorljivim materialom.

Preverimo barvo plamena in dima

Barva plamena pove veliko, če je temno rdeča, je izgorevanje slabo, majhni delci goriva niso zgoreli zaradi pomanjkanja kisika ali pa prenizke temperature. Delci se z dimnimi plini prenašajo v okolje, del pa se jih v obliki saj in katranskih oblog naloži na stenah kurilne naprave in dimnika. Svetel plamen pomeni sprejemljivo in modrikast plamen dobro izgorevanje.

Profimedia

Podkurimo na vrhu in ne spodaj

Večina malih kurilnih naprav na drva ima preprosta kurišča, v katerih običajno kurimo na način tako imenovanega pregorevanja. To pomeni, da drva naložimo kot skladovnico v kurišče in pod njimi podkurimo. Tak način je zelo razširjen, vendar z vidika dobrega izgorevanja in okoljske ustreznosti nesprejemljiv.

Drva namreč gorijo vsa hkrati, zrak in dimni plini pa so vodeni skozi celotno količino naloženih drv. Vse gorivo se segreje hkrati na temperaturo zgorevanja, zato tudi hlapne snovi izhajajo iz vsega goriva. V kurišču v tem času primanjkuje kisika, veliko gorljivih plinov zato ne zgori in gredo z dimnimi plini kot škodljive emisije v obliki plinov in prahu v okolico.

Pravilno kurimo tako, da v kurišče nalagamo manjše količine drv, le toliko, da dosežemo želeno toplotno moč. Zato je treba drva vanje nalagati bolj pogosto. Zložimo jih tako, da med njimi lahko kroži zrak, kar še posebej velja za naprave, ki nimajo sekundarnega dovoda zraka. 

Pomembno je tudi, da jih ne zakurimo pri dnu, temveč da manjše trske naložimo na vrhu polen in jih podkurimo zgoraj. Tako zagotovimo, da bo zgorevanje drv potekalo od zgoraj navzdol in postopoma, zgorevalni zrak, ki bo prehajal od spodaj navzgor, pa bo zagotovil tudi dobro zgorevanje hlapnih snovi v območju plamena. Takšnemu načinu kurjenja pravimo zgornje odgorevanje. 
Druga možnost pa je stransko odgorevanje, pri katerem se podkuri pri strani, kar tudi omogoča, da ne zgorevajo vsa polena hkrati. Ko polena zgorijo in v kurišču ostane žerjavica, lahko naložimo nova, vendar v manjših količinah.

Reguilran dovod zraka 

Pri kurjenju je zelo pomembno, kako v kurišče dovajamo zrak. Pri sodobnih napravah je to urejeno samodejno, saj imajo primarni in sekundarni dovod zraka, pri malih kurilnih napravah, kot so krušne in lončene peči, preproste kaminske peči in štedilniki na drva, pa je treba dovod zraka regulirati ročno z odpiranjem in zapiranjem loput.

Del procesa pravilnega kurjenja in izgorevanja drv je tudi vzdrževanje kurilne naprave. Redno je treba odstranjevati pepel in očistiti kurišče, vse čas morajo biti čiste in dobro prehodne tudi vse dimovodne cevi, brez katranskih oblog in saj, zato mora biti obisk dimnikarja bolj pogost kot pri drugih kurilnih napravah.