Slovenija ena od držav z najgostejšo mrežo sakralnih objektov

Po podatkih ministrstva za kulturo je v Sloveniji evidentiranih 2368 cerkva in 310 kapel. Od tega je 1630 cerkva in kapel razglašenih tudi za kulturni spomenik. Podatki se sicer nanašajo le na objekte, ki so strokovno ovrednoteni kot kulturna dediščina, medtem ko je vseh cerkva in kapel še nekaj več.

Po podatkih Silvestra Gaberščka, etnologa, dobrega poznavalca sakralne dediščine in nekdanjega vodje sektorja za nepremično kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, je samo cerkva (ali pa objektov, ruševin, iz katerih se da sklepati, da so bile nekoč cerkve) več kot 2900. "Samih cerkva pa se danes uporablja okoli 2400. Večina je katoliških, 19 evangeličanskih, tri pravoslavne, imamo tudi dve sinagogi," je povedal STA.

Tolikšno število cerkva in kapel na tako majhnem območju je za mnoge svojevrsten fenomen, po oceni avtorja več knjig o slovenskih cerkvah Francija Petriča pa predvsem odraz značaja Slovencev in vsaj v preteklosti globoko zakoreninjene želje po izpovedovanju vere. Kot pravi, smo Slovenci cerkve zidali, "da bi imeli vedno in hitro 'dostop' do Boga, velikokrat celo ob nasprotovanju uradne Cerkve oz. domačih župnikov in škofov".

Večina cerkva, ki stojijo še danes, je bila povezana tudi z obrambo pred Turki, služile so tudi kot kraj, kjer so se ljudje povezovali v delu za skupno dobro, za vrednote, ki so imele trajno vrednost, je še pojasnil Gaberšček. Podobno gosto mrežo sakralnih objektov po njegovih besedah najdemo še na Južnem Tirolskem.

Prvi sakralni objekti na območju Slovenije, povezani s krščanstvom, so nastali še v času Rimljanov, saj so bile na območju Slovenije štiri škofije. Konec 6. stoletja so z njihovih postavljanjem nadaljevali Langobardi, ki so že bili kristjani, v večjem obsegu pa so začeli sakralni objekti rasti z začetkom pokristjanjevanja v 8. stoletju ter s prihodom redovnikov v 11. in 12. stoletju. Tako zametki oz. temelji večine cerkva, ki jih poznamo danes, izvirajo iz časa romanike, to je od 9. do 13. stoletja, pri čemer jih je bilo veliko pozneje nadgrajenih ali predelanih v gotski, baročni in klasicistični slog.

Med cerkvami, ki sodijo med najstarejše, Gaberšček omeni rotundo (gre za okroglo ali polkrožno stavbo, pogosto z eno ali več kupolami) Marijinega vnebovzetja v Kopru, samostansko cerkev v Stični in rotundo Janeza Krstnika na Muti.

Za najdaljšo cerkev v Sloveniji velja stolnica v Kopru, ki v dolžino meri 70 metrov, za največjo po prostornini pa cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. "Najdaljša cerkev bi bila sicer danes cerkev Žalostne matere božje v Stični, če je v času baroka ne bi skrajšali za en lok," postreže s podatkom.

Po umetniških stvaritvah po Gaberščkovi osebni oceni izstopajo cerkev na Ptujski gori (gotski slog), ljubljanska stolnica (barok) in cerkev sv. Roka na Šmarju pri Jelšah (rokoko), po dragocenostih oz. notranji opremi na hribovitem podeželju pa cerkev Marijinega vnebovzetja v Čemšeniku, ki jo trenutno obnavljajo.

Po priljubljenosti ima med Slovenci zagotovo posebno mesto cerkev Marije Pomagaj na Brezjah, ki je slovensko narodno svetišče, vse ostalo pa je predvsem stvar subjektivnega doživljanja posameznika. Gaberščku osebno sta blizu cerkev na Svetih Višarjah in cerkev na Sveti Gori. "Mnogi se navdušujejo tudi nad cerkvijo v Žički kartuziji, ki naj bi bila nekaj posebnega," pravi.

Mnogi kot posebnost sakralne dediščine izpostavljajo cerkve znamenitega arhitekta Jožeta Plečnika, med drugim njegovo cerkev sv. Mihaela v Črni vasi pri Ljubljani. "Ta je po ureditvi prostora, načinu gradnje in notranji opremi res pravi biser in unikum," pravi Gaberšček.

Veliko cerkva izpričuje tudi posamezna znamenja časa, predvsem v poslikavah. "V cerkvi sv. Martina na Bledu je na primer v poslikavi, ki ponazarja zadnjo večerjo, umetnik namesto apostola Juda Iškarijota naslikal portret Lenina. Znane osebnosti iz svojega časa je v svojih delih uporabljal tudi Tone Kralj, ki je med Višarjami in Trstom poslikal kar 47 cerkva. V svojih delih je za pozitivne biblične like uporabljal portrete likov s slovensko fizionomijo, za negativne like pa Garmane in Romane z njihovo tipično fizionomijo in oblečenimi z njihovimi nacionalnimi barvami. V mnogih upodobitvah je tako mogoče prepoznati Hitlerja, Mussolinija in druge negativne like," pove Gaberšček.

Kar nekaj cerkva v Sloveniji so po drugi svetovni vojni zaplenile takratne nove oblasti, ki so Cerkev in vero pogosto preganjale. Večina jih je bila Cerkvi vrnjena šele po osamosvojitvi leta 1991. Med njimi so cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, v kateri je bil vse do leta 1995 studio Viba filma, cerkev na Ptujski Gori, ki je bila za nekaj let spremenjena v muzej, cerkev na Blejskem otoku in križevniška cerkev pri Križankah v Ljubljani. Slednja sicer še vedno čaka, da jo Križniški red dobi nazaj. Aprila lani je v ministrstvo za kulturo odločilo, da se jo vrne v naravi, a je pod novo vlado odločbo odpravilo in bo o zadevi odločalo znova, so za STA navedli na ministrstvu.

Cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, zgrajena pred drugo svetovno vojno po načrtih arhitekta Plečnika, je prvotno stala ob cerkvi sv. Krištofa na območju današnjega Gospodarskega razstavišča. Po vojni se je nova oblast odločila, da bo tam stal današnji paviljon Jurček za izvedbo VII. kongresa Komunistične partije Jugoslavije, za kar je načrtovala rušitev obeh cerkva. Temu so se zoperstavili takratni razumniki iz cerkvenih vrst. Na koncu so porušili cerkev sv. Krištofa, medtem ko so cerkev sv. Cirila in Metoda zrušili in nato nedaleč stran na Vodovodni cesti zgradili na novo večinoma iz istega materiala. Da bi bila cerkev čim manj vidna, po besedah Gaberščka ni smela imeti izstopajočega zvonika, zato so ga naredili v obliki manjše stanovanjske stolpnice. Gaberšček v tem vidi primer, "ko se je morala kultura umakniti politiki in ideologiji".

Če številne cerkve predstavljajo posebno zgodovinsko, arhitekturno in kulturno bogastvo države, pa v zadnjih letih del dediščine postopoma propada. Kot je opozoril Gaberšček, mnogi duhovniki, zlasti na podeželju, zaradi vse manjšega števila prebivalcev namreč ne zmorejo vzdrževati vseh cerkva, zato mnoge postopoma propadajo, pojavlja se tudi vandalizem.

Država sicer pomaga, a le objektom, ki so razglašeni za kulturni spomenik, pa še pri tem ne gre za velika sredstva, pravi. "Delež denarja, namenjenega vzdrževanju sakralnih objektov, niha glede na vsakokratno politično oblast, v povprečju pa se za ta namen namenja okoli četrtina sredstev, rezerviranih za objekte spomeniškega varstva," pove.

Po podatkih ministrstva za kulturo je država lani za obnovo sakralnih objektov v lasti verskih skupnosti namenila 1,5 milijona evrov, leto prej pa 1,4 milijona. V letih pred tem so bili zneski precej nižji. Leta 2020 je država za obnovo sakralnih objektov namenila 320.000 evrov, leta 2019 425.000, leta 2018 pa 500.000 evrov.