Pri 40 letih prvič na tek: od štoraste lenobe do ženske, ki teče v vsakem vremenu

Ne bom leporečila ... Vse življenje sem bila, kar se telovadbe tiče, ena velika lenoba. Pa ne samo lenoba, ampak - milo rečeno - en velik štorasti kramp. Hovdra, bi rekli Korošci. Med plesom v sobi sem si na učbeniku izvila gleženj, po rokometu v četrtem razredu so mi morali ravnati kost na roki, pri teku na 600 metrov sem padla tik pred ciljem in si strgala trenirko, da mi je morala učiteljica telovadbe posoditi svojo, za zimski športni dan sem med vsemi aktivnostmi izbrala najbolj varno, hojo, pri kateri pa mi je spodrsnilo, da sem si zlomila roko, in še bi lahko naštevala.

Ni torej čudno, da telovadba nikoli ni bila ravno med mojimi najljubšimi predmeti, zato sem jo, kadar je le bilo možno, prešpricala. Za vsak slučaj. Da si ne bi izvila ušesa med prevalom ali izpahnila trtice med skokom v višino. Tako sem morala v srednji šoli tik pred zaključkom konference v enem dnevu preteči Cooperjev test, skakati v višino, spraviti odbojkarsko žogo čez mrežo, spraviti sebe čez kozo in še en kup čisto preveč napornih aktivnosti, ki sem jih na koncu celo precej dobro opravila, saj sem jih tudi morala, če nisem želela popravca iz telovadbe.

Čisto brez talenta najbrž res nisem bila, saj sem pri disciplinah, kjer ni bilo potrebne pretirano velike koordinacije, načeloma pobirala same ZU-je (ocena zelo uspešno, op. a.). A kaj ko ni bilo med mano in gibanjem prav nobene ljubezni. "Pa saj mi ni treba migati, ko pa sem suha!" Sem neprestano iskala izgovore sama zase.

Ko me je lena ščitnica prisilila, da sem začela malo migati, sem z jezo in največjo ihto mučila orbitrek na fitnesu, medtem pa ves čas buljila v eno od nanizank in gledala, koliko časa še moram goniti, da bom pokurila pregrehe, ki sem jih in jih še bom zaužila. Skratka, ni bilo videti, da bo ljubezen do športa v meni kadarkoli vzplamtela. Kdor me pozna, je tako naravnost šokiran, da si zadnje čase budilko nastavljam ob 5.00 in grem ob vsakem vremenu na tek. In to ne do prve slaščičarne. 

Ko tečem,  iz mene odteka stres 

Za svoj prvi tek sem se neslavno pripravljala pred približno 15 leti. S Klemnom Bunderlo sva takrat vodila program na radijski postaji, ki je bila medijski sponzor Ljubljanskega maratona, in šefi so si skupaj z organizatorjem zamislili, da bi tekmovala, kdo bo boljši na 10 kilometrov. Takrat sem res računala na to, da me bo usoda prisilila k športni aktivnosti. Imela sva celo profesionalnega trenerja, natisnili so mi tekaško majico z imenom in priimkov. A kaj, ko sem si jaz že na prvem treningu zvila gleženj. Klasika. Baje se to pri štorastih ljudeh, ki so imeli že oba gležnja vsaj trikrat zvita, rado ponavlja.

Na dan dogodka sem tako na maratonu zgolj držala Klemnove stvari, navijala zanj in občudovala izjemen napredek, ki ga je v le nekaj tednih naredil. In se počutila bedno, ker sem sama obstala na mestu kot nešportna hovdra z deformiranimi gležnji. Od takrat dalje nisem več tekla.

Do novembra 2023, ko sta si prijateljici Tina in Anita zamislili, da bi šle na Božičkov tek po centru Maribora, ki mu sledi zabava. "Kaj pa, če bi šle samo na zabavo, brez teka," je bila moja prva misel. A ker ljudem, ki so ti pri srcu in jih ceniš, težko rečeš ne, zlasti ko te spodbujajo k čemu dobremu, sem se na koncu vdala. Nekajkrat sem obula tekaške superge, nato pa se je začela serija viroz in prehladov za vse tri in na koncu nismo šle niti na zabavo brez teka.

"Spomladi pa res gremo," je odločno vztrajala Anita. Prijavile smo se na Ormoški polmaraton. Na petko, seveda. Nekaj tednov prej sem se ponovno spravila v pogon. Prvič sem več hodila kot tekla. Drugič je bilo hoje manj. Tretjič sem v enem kosu pretekla 3 kilometre, nato sem jih brez težav ob počasnem tempu zmogla tudi pet. Začelo mi je postajati všeč.

Tekla sem vsak drugi dan, čedalje hitreje. Enkrat sem celo tekla na stadionu svoje osnovne šole. Na tisti presneti tekaški stezi, kjer sem v srednji šoli z največjim naporom pretekla tri kroge, sem več kot 20 let pozneje brez težav zmogla 20 krogov. Počasi sem se prestavila še na asfaltno podlago in začela tekmovati sama s sabo. Ko sem tekla, se mi je zdelo, da vse težave, jeza in frustracije odtekajo iz mene. Morda ne tečem, ampak bežim, sem večkrat pomislila. Počasi sem začela razumeti, zakaj na stotine Slovencev vsak dan in ob vsakem vremenu obsedeno teče. Morda tudi oni bežijo? Možno. Verjetno pa tečejo, ker je fajn. Ker se prepoten, zariplega obraza in divjega pulza počutiš res živo. Ni me bilo več strah. Vedela sem, da bom brez težav zmogla pet kilometrov. Brez hoje, da Tini in Aniti v moji družbi ne bo nerodno.

Na dan dogodka ponovno poškodovana

Dan pred dogodkom sem se počutila v najboljši življenjski formi. Tako redno in intenzivno se nisem rekreirala nikoli v življenju. A ker kramp ostane kramp, sem si na rojstnodnevni zabavi nečakinje poškodovala peto, ko sem po stopnicah lovila od sladkorja podivjanega petletnika. Najraje bi se zjokala. V dežurni lekarni sem se opremila z vsemi najdražjimi preparati za celjenje in obliži. Šla bom. Čas je, da prekinem svoje štorasto prekletstvo.

Na tekaški dan smo bile super razpoložene, čeprav je Tina zaspala in smo zamujale, Anito so mučili krči, jaz pa sem bila nenaspana z bolečo desno peto. A ko smo videle traso, nas je rahlo stisnilo. Malo je vzpona. Jaz sem vedno tekla po ravnem. Asfalt, vročih aprilskih 27 stopinj, neraven teren, poškodovana peta. Takrat sem prvič rahlo podvomila. Ko sem zagledala preostale tekmovalce, me je še malo bolj stisnilo. Mišičasti in fit člani atletskih klubov ter pripadniki Slovenske vojske in policije. Oni in jaz, ki sem še pred nekaj tedni pet kilometrov bolj ali manj prehodila.

A ker je bilo vzdušje na tekaški prireditvi tako dobro, človek hitro pozabi na svoje dvome. Začeli so s slovensko himno, nato pa se nas je na desetine dobro razpoloženih tekačev podalo proti cilju. Kakšno vzdušje je bilo. Ko so navijači ob cesti na najbolj zoprnem vzponu navijali, bobnali in vrteli ragljo, sem dobila solzne oči. Oni navijajo zame. Prav zame. Ker vejo, da je to moj prvi tek. Ker vejo, da nikoli ne tečem, da sem štor s poškodovano peto, ampak danes sem tu. Z vsemi mišičastimi vojaki, natreniranimi policistkami in atleti.

Pametna ura mi je nagajala, zato nisem vedela, kako hitro tečem in kako dolgo bom še trpela v klanec ob tej vročini. Na začetku me je vrglo s tira, nato pa sem samo tekla, kolikor sem lahko. Vmes je malo manjkalo, pa bi hodila, kar se mi med treningi ni nikoli zgodilo. A nisem se smela ustaviti.

Upokojenci, otroci in njihovi starši ob trasi navijajo zame. Ne smem jih razočarati. Poleg tega so ob cesti fotografi, ki dokumentirajo tek. Si predstavljate, kako bi bilo, da na fotki hodim? Kaj bi rekli Anita in Tina? Čeprav so me prehitevali otroci in gospe v šestdesetih, sem ponosno tekla naprej. Počutila sem se, kot da ves Ormož vzklika "Run, Petra, Run." Tik pred ciljem sem še malo pojačala in prehitela dva moška (kakšno zmagoslavje), nato pa z zadnjimi atomi močmi vprašala gospoda v cilju: "A je zdaj končno konec petke?" "Konec je, gospodična, v cilju ste," je rekel.

Pogledala sem na zaslon in zagledala svoj čas. Najbrž so se zmotili. Tako hitro ne tečem. Pogledala sem ponovno in se razveselila najboljšega rezultata v svoji dvomesečni karieri. Tudi Tina in Anita že dolgo nista tekli tako hitro. Kako sem bila ponosna na nas.

Morda mislite, da pretiravam. Kaj pa je takega en petkilometrski tek? A to ni bil zgolj petkilometrski tek. To je bil tek treh mam, ki so našle čas za trening. Treh prijateljic, ki vlečejo druga drugo iz cone udobja. Mama mi je po teku s poškodovano peto napisala: "Ponosna sem nate. Ti si prava Petra Majdič!" In veste kaj, za trenutek sem se res počutila kot olimpijska šampionka.

  

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol