Izjemni Gasparijev umetniški opus

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 1. maj 2023 / 18:20  

Ob 140. obletnici rojstva slikarja Maksima Gasparija je v založništvu Studia Zibka izšla monografija o njegovem življenju in delu z naslovom Maksim Gaspari: Iz naroda za narod. O obsežnem knjižnem delu je spregovoril avtor Robert Kužnik iz Cerknice.

K raziskovanju umetniške dediščine Maksima Gasparija in ob tem tudi njegove življenjske poti vas je spodbudilo nekaj zelo »praktičnih« razlogov …

Domoljubje, kot ga je slovenski slikar Maksim Gaspari upodobil v svojih delih, da bi v slovenske domove prinesel vrednote in življenje slovenskega naroda, počasi, a vidno zamira. Njegova dela so znana le še starejšim generacijam. Te se spominjajo njegovih znanih in vedno dobrodošlih razglednic, ki so prihajale v njihove domove.

Do sedaj so izšle tri knjige o našem slikarju, objavljeni so bili številni članki, pripravljene številne razstave in drugo. Pa vendar sem med obiskovanjem naših muzejev le tu pa tam naletel na delo našega narodnega umetnika. Kje so vsa dela, ki so v velikem številu opisana po člankih, predstavljena po razstavah in katalogih? Ali je res to vse, kar nam je Gaspari v svojem dolgem življenjskem ustvarjanju zapustil? Prav ob tem večletnem raziskovanju sem prišel do spoznanja, da je pomembno v večini zbrano gradivo predstaviti v knjigi.

Če ste se sprva raziskovanja lotili povsem ljubiteljsko, pa je vaša zgodba s slikarjem z vsakim novim razkritjem postajala vedno bolj poglobljena in celovitejša. Dobili ste pravice za izdelavo replike njegovih znamenitih papirnatih jaslic, našli ste lastnike nekaterih njegovih del, zbiralce razglednic, poiskali ste slikarjeve sorodnike ...

Pred desetimi leti, ko so v Gasparijevi rojstni vasi Selšček postavili njegov doprsni kip in na pročelja hiš v vasi postavili posebne steklene table z Gasparijevimi razglednicami, hišnim imenom in hišno številko, sem začel spoznavati širino umetniškega opusa našega umetnika. Pri teh dogodkih v Selščku sem aktivno sodeloval.

Leta 2015 sem imel priložnost videti izredno redke iz papirja izrezane Gasparijeve narodne jaslice. Ko sem jih želel kupiti svojemu prijatelju Martinu Koširju, tudi velikemu oboževalcu Gasparijevih del, jih ni bilo moč nikjer dobiti. Odločil sem se, da naredim repliko. Seveda pa sem po današnjih zakonih o avtorskih pravicah potreboval privolitev Gasparijevih dedičev, ki so nosilci avtorskih pravic. Dve leti kasneje sem začel izdelovati in tržiti Gasparijeve narodne jaslice, sledile so pravice za izdelavo reprodukcij umetniških del in kasneje še razglednic. Skozi vsa leta pa sem raziskoval tudi znana in neznana Gasparijeva dela in jih dokumentiral.

Omenjate, da ste se povezali tudi z Gasparijevimi dediči, ki živijo tudi na Gorenjskem ...

Med večletnim raziskovanjem in pripravo gradiva za monografijo sem srečal in spoznal veliko ljudi, ki so mi omogočili vpogled v Gasparijeva dela in dokumentacijo. Z nekaterimi smo postali prijatelji in stkali pristne vezi. Med njimi so vsekakor Gasparijevi dediči. Prav prijetne so Gasparijeve vnukinje Breda, Dunja in Katarina, ki žive v Ljubljani. Pravnukinje in pravnuki pa so razkropljeni od našega glavnega mesta pa do Bleda.

Z družino Marinšek iz Velenja sem tudi dobro povezan, saj so imeli z Maksimom Gasparijem osebno povezavo prek očeta Marjana Marinška, strastnega zbiratelja in ambasadorja Gasparijevih del. V Kamniku pa v družini Sadnikar verno hranijo zapuščino Gasparijevega življenjskega prijatelja in mecena Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je Gaspariju omogočil študij in kasneje poklic slikarja.

Kakšne so bile vaše izkušnje ob tem, so ljudje radi pokazali slikarjeva dela?

Najbolj je bil prisoten strah, da bi me ob raziskovanju ljudje zavrnili in mi ne bi pustili vpogleda v svoje zbirke. Vendar je bil ta strah odveč. Da ne bo slišati samovšečno ... Vsa vrata so mi bila vedno odprta, tako pri zasebnikih kot ustanovah. Kot bi čakali, da se ti umetnikovi biseri razkažejo ljudem. Lahko rečem, da me je vodila neka dobra energija in mi tlakovala smer na poti raziskovanja.

Kako ste zasnovali knjigo, kakšen koncept ste ubrali? Poleg podatkov o njegovih razstavah opisujete tudi slikarjeve različne življenjske situacije, besedilo črpate iz njegovih pisem ...

Tako obsežne monografije ni bilo lahko urediti in je moja prva izkušnja. Želel sem predstaviti čim več, pa hkrati dovolj, da knjiga ne bo preobsežna in nezanimiva. Na koncu je nastalo tristo strani in skoraj tisoč raznih slik. Knjiga kronološko prikazuje umetnikovo življenje in delo – vse od otroških dni v Selščku do življenja v Kamniku, študija na Dunaju in kasneje kot že uveljavljenega umetnika v Ljubljani. Gradivo za knjigo je črpano iz Gasparijevih pisem, beležk, njegovih člankov in intervjujev. Opisane so vse razstave v času življenja, razne kritike o njem in druga razmišljanja njegovih stanovskih kolegov, umetnostnih zgodovinarjev in narodopiscev. Knjiga je natisnjena z napredno tiskarsko tehniko in na zelo kakovosten papir. Monografija je večjega formata in v trdi vezavi. Je vrhunski izdelek.

Zanimivo in nekoliko posebno je poglavje o osebah, ki so bile slikarju še posebno drage. Tu beremo zelo zanimive zgodbe, ki so zagotovo še en biser monografije.

Prvič je predstavljeno sodelovanje Gasparija in pomembnih osebnosti v slovenski zgodovini. Naj omenim samo nekaj oseb, s katerimi se je Gaspari družil in prijateljeval: že omenjeni mecen Josip N. Sadnikar, pisatelj Ivan Cankar, general Rudolf Maister, slikar Rihard Jakopič, slikar Božidar Jakac, slikar Gvido Birolla, ilustrator Hinko Smrekar, umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, slikar Lojze Perko, brat Anton Gaspari, pesnik Oton Župančič in še bi lahko našteval.

V poglavju Katalog Gasparijevih umetniških del ste zbrali in s fotografijo objavili kar 420 njegovih umetniških del, menda pa je vaš seznam še enkrat daljši?

Drži, predstavljenih je 420 del (olja, pasteli, akvareli, kombinirane tehnike), v arhivu pa imam skupaj okoli 750 del. Po izidu knjige decembra lani pa do danes sem zbral več kot petdeset novih umetniških del, za katera nisem vedel in niso bila nikoli predstavljena na razstavah. Gasparijev umetniški opus je obsežen, saj je v obdobju, odkar je nastal Slanik, pa do slike Kamniška Veronika, ki jo je mojster naslikal med zadnjimi, minilo 75 let. Razmišljam, da se moje raziskovanje ne bo nikoli končalo. Ob tej priložnosti prosim tudi vaše bralce, da se obrnejo name, če imajo kakšno Gasparijevo delo.

Vas pri pisanju knjige nikoli ni prešinilo, da ste kot ljubiteljski raziskovalec in ljubitelj Gasparijevih del, morda stroki, umetnostnim zgodovinarjem »prevzeli« vrhunsko temo?

To, kaj bo rekla stroka, me je spremljalo med nastajanjem knjige. Ne toliko to, da sem »prevzel« njihovo delo, ampak ali bom zadostil kriterijem, da bo tudi stroka sprejela moje delo. Ob nastajanju knjige sem imel priložnost spoznati Bojano Rogelj Škafar, kustosinjo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, in Ferdinanda Šerbelja, umetnostnega zgodovinarja. Oba sta mi pri knjigi nesebično pomagala s strokovnimi nasveti in predlogi. Njun prispevek daje monografiji posebno težo.

Monografijo namenjate ljubiteljem slovenske starožitnosti …

V uvodu knjige sem napisal misel: »Domovino in njene vrednote so naši predniki gradili skozi stoletja. Nam, ki živimo danes, so vse predali v hrambo in zavezo, da to dediščino prenesemo na rodove, ki prihajajo.« Geslo vesnanov, katerih vidni član je bil Maksim Gaspari, je bilo: Iz naroda za narod. Temu geslu je Gaspari posvetil svoje življenje in delo. Vse to se čuti na vsaki strani monografije. Da se ne pozabi.

Gre za popolnoma vaše delo, knjigo ste sami napisali, jo oblikovali in izdali v samozaložbi. Kakšna bo pot monografije v prihodnje?

Tako obsežno delo je bilo zame poseben izziv. Po duši sem grafični oblikovalec in sem knjigo sam uredil in oblikoval. Sam sem najbolje vedel, kaj kam sodi. Samozaložba je bila samoumevna, velik finančni zalogaj, a se je kmalu povrnil. In kot vsak avtor si tudi sam želim ponatisa knjige. Monografija Maksima Gasparija je lepo darilo nekomu, ki ga cenite. Knjigo lahko naročite na www.zibka.si. Po Sloveniji prirejam predavanja ter razstave in tako promoviram knjigo. Na mojo pobudo je Občina Cerknica letošnje leto proglasila za Gasparijevo leto, saj beležimo 140. obletnico rojstva našega slikarja. Naslednje leto pa – prav tako na mojo pobudo – skupaj s Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani pripravljamo najobsežnejšo in posebno razstavo o Maksimu Gaspariju doslej.