Pobude za presojo ustavnosti določb zakona o nepremičninskem posredovanju so na ustavno sodišče vložili državni svet ter družbi Aeon nepremičnine in Stan nepremičnine. Izpodbijana ureditev po mnenju nepremičninskih družb pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, splošno svobodo ravnanja ter lastninsko pravico. Menijo, da zakonodajalec ni izkazal javne koristi za takšno ureditev in tudi ni navedel nobenega razloga za določanje najvišjega dopustnega plačila za posredovanje.

Sorodna novica Začel veljati zakon, ki omejuje provizije nepremičninskih posredovalcev

Omejitev najvišjega dovoljenega plačila za posredovanje pri nakupu ali prodaji je z zakonom določena v vrednosti štirih odstotkov od pogodbene cene, v primeru najemne pogodbe pa ne sme preseči zneska enomesečne najemnine. Ob tem iz gradiva k zakonu ni mogoče razbrati utemeljitve javne koristi za takšno omejitev, je v danes objavljeni delni odločbi in sklepu zapisalo ustavno sodišče.

Poseg v svobodno gospodarsko pobudo

Sodišče se strinja, da je zakonodajalec z omejitvijo plačila, ki so jo upravičene zaračunati nepremičninske družbe, neposredno posegel v bistveni element pogodbenih razmerij med pobudnicami in naročniki storitev posredovanja in torej svobodno gospodarsko pobudo nepremičninskih družb.

Z omejitvijo plačila je zasledoval (cenovno) nedostopnost (primernih) stanovanj (za ranljive skupine) in varstvo potrošnikov, kar sicer lahko pomeni javno korist, a ta je lahko izkazana le v delu, ko gre za potrošnike in v povezavi s stanovanjskimi nepremičninami, je zapisalo. Omejitev višine provizij pri nepremičninskem posredovanju je zato razveljavilo v delu, ko ne gre za pogodbe o posredovanju v prometu z enostanovanjskimi stavbami, stanovanji ali bivalnimi enotami s fizično osebo kot kupcem ali najemnikom.

Pred dokončno odločitvijo glede ustavne spornosti omejitve vrednosti provizij pri posredovanju stanovanjskih nepremičnin fizičnim osebam pa je ustavno sodišče sklenilo počakati na mnenje Sodišča Evropske unije.

Hkrati je razveljavilo še določbo zakona, ki ureja upravičenost za plačilo dodatnih storitev in nepremičninskim družbam dejansko nastale stroške omejuje na 150 evrov.