Blejski strateški Forum govori v prid mnenju, da je zunanja politika Republike Slovenije vendarle dovolj (ne pa povsem) neodvisna od vsakokratne vlade in ideologije. Pa čeprav je kdo dvignil obrvi, ko je na BSF prišel madžarski premier Viktor Orban. Leta 2021 je na forum Janez Janša povabil tudi vzpenjajočo desničarko Giorgio Meloni. Zdaj je, po zmagi njene stranke Bratje Italije, predsednica vlade Italije.
Kot premier Janša je predlani za uvod predvajal promocijski film predsedovanja Slovenije Svetu EU, ki ga je režiral Mitja Okorn, lani je za uvod poskrbel nagovor ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, letos pa je za kuliso poskrbelo kar nebo nad Bledom.
Menda premierja in predsednika Gibanja Svobode zunanja politika ne zanima toliko kot njegovega predhodnika, za katere so analitiki pisali, da je bil Anže Logar prej kot ne izvajalec pri njem zasnovanih temeljnih kontur zunanje politike. Morda tudi zato ni bilo zaznati, da bi Golob in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon tekmovala za prestiž. Ni bilo moč spregledati, da na Goloba ni odpadlo kaj dosti lobiranja za nestalno članstvo v Varnostnem svetu.
Na blejskem forumu je premier Golob pokazal bolj profilirano voditeljsko vlogo. Da so stvari resne, so pokazale njegove besede, da rabimo tako veliko denarja pa tudi časa. (Vemo, kot premierka je Alenka Bratušek v času finančne krize rabila samo čas, če smo verjeli njenim ponavljajočemu stavku za CNN.) Razlog so spremenjene prioritete – ta sprememba se zaradi višje sile zdi dokončna. Kot bi zaznal, da mu bo šlo operativno reševanje Slovenije pred ujmami bolje od rok od političnega vodenja reform – tudi s pomočjo Evropske unije.
Tudi v letošnji izdaja BSF je bil ospredju voditeljski panel namenjen evropski perspektivi oziroma širitvi EU na Zahodni Balkan. Intoniral ga je predsednik Evropskega sveta Charles Michel z besedami, da mora biti Evropska unija do leta 2030 pripravljena na širitev. Na tiste, ki so jim bile namenjene niso naredil posebnega vtisa. Srbskega predsednika Vučića ni bilo, a ga je toliko bolj zavzeto zastopala predsednica vlada Ana Brnabić. »Vučić ima 100-odstotno prav, v Srbiji je izjemno veliko evroskepticizma,« je dejala in protievropsko razpoloženje pripisala predvsem počasnemu napredku v pogajanjih.
Črnogorski predsednik vlade Dritan Abazović je pritegnil pozornost z retoričnim vprašanjem, zakaj so v Uniji dobrodošli črnogorski delavci, ne pa tudi država. Domislica premierja Črne gore je uspela, mediji so jo ne ojačali prek svojih zvočnikov. Seveda pa črnogorski premier gotovo ve, da njegovi državljani odhajajo na delo v eno od držav EU, Črna gora pa bi rada v EU in ne v eno od članic. Bog ne daj, da bi denimo Slovenija »šla« v Avstrijo ali Italijo. Prav zato je Zavezništvo naš prostor. Hrvaški premier Andrej Plenković je imel prav, ko je kolegom z zahodnega Balkana, ki svojo državo pridružujejo EU, svetoval več entuziazma in manj cinizma.
Ne prvič se naši diplomaciji zameri, da nima jasnega zunanjepolitičnega cilja. A bi bila takšna jasnost dvorezni meč. Vemo, kako so nas gledali postrani, ko smo ta cilj (če mu tako rečemo) videli v uveljavitvi oziroma lobiranju za podpora ponesrečene arbitražo s Hrvaško. Da je letošnja »diplomatska izložba« spominjala na solidarnostno donatorsko konferenco, je sprejeto neprimerno bolj naklonjeno.
Sicer pa bo tudi sedmi upokojenski protest naslednji teden pod vodstvom Pavla Ruparja potekal v znamenju humanitarne pomoči. Kot nekakšna donatorska konferenca in kot napoveduje (skladno z »mirovno politiko« voditelja najmočnejše stranke opozicije), se ne bodo drli po Ljubljani: »Vlada dol!«