Da smo med sabo še bolj sprti in se še bolj sovražimo. Mesec, ki je za nami, so zaznamovali prepiri o drugi svetovni vojni, o partizanih in domobrancih, naslednji mesec bomo poslušali razprtije o spomenikih. Kdo je za in kdo je proti odstranitvi ali premestitvi spomenika revolucije ter kje bi moral stati in kakšen naj bi bil nov spomenik osamosvojitvi, katerega pobudnik je nekdanji predsednik države in partije Milan Kučan.
Načeloma velja, da vsa ta prerekanja o zgodovini, kdo je bil in kdo ne na pravi strani v eni ali drugi vojni, komu gre največ zaslug, kdo so bili heroji in kdo izdajalci, običajno bolj koristijo politični levici kot desnici. Ne gre samo za nabiranje političnih točk, s temi kregarijami leva in desna stran poskušata drug drugo prepričati v svojo resnico, a praviloma nikoli ne najdeta niti minimalnega soglasja o nespornih zgodovinskih dejstvih.
Namen teh nikoli zaključenih polemik je tudi v spuščanju megle. Ko se ljudstvo ukvarja s preteklostjo, običajno pozabi na probleme v sedanjosti. Na inflacijo, na podražitve hrane in višje zneske na položnicah.
V prvi ligi slovenske politike najdemo tri glavne zastavonoše, ki med ljudmi načrtno podžigajo ideološko sovraštvo: Milana Kučana, Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Niso edini, v svojih političnih taborih imajo veliko zvestih posnemovalcev, ki po potrebi bruhajo ideološki ogenj in žveplo. Čeprav smo že leta 2023, se po Orlah, na obrobju glavnega mesta še vedno sprehajajo partizani, po Horjulu in v Rovtah na drugem koncu Ljubljanske kotline pa domobranci. Neuradna himna Jankovićeve Ljubljane, »mesta heroja«, pa so Hej, brigade!
Tisti, ki so se rodili leta 1941, bodo v tem letu dopolnili 82 let. Pričevalcev teh krutih časov vojne je iz leta v leta v leto manj, a državljanska vojna še kar traja, saj imata obe veteranski organizaciji ZZB NOB in Nova Slovenska zaveza že svoj podmladek.
Pomiritve, kaj šele sprave med Kučanom in Janšo nikoli ne bo. Ta dva človeka se nista sposobna spremeniti. Sta kot dva alkoholika, za katere velja tisti rek, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne.
Delitev in prisvajanja zaslug še kar ni konec. Na Kučanove in Janševe se delijo tudi veterani osamosvojitvene vojne leta 1991. Sašo Hribar vpije, da vojne za samostojno Slovenijo sploh ni bilo, Lojze Peterle ga zmerja z dezerterjem. Predsednik vlade Robert Golob pa po novem, ko nič več ne obljublja, ampak samo še čaka na rezultate reform in ukrepov, ki jih ni od nikoder, najde čas tudi za obiskovanje partizanskih proslav, ki jih prireja Zoran Janković.
Slednji je tudi zaradi tega prepričan, da mu je v tej državi dovoljeno vse. Tudi gradnja kanalizacijskega voda C0 čez vodovarstveno območje, na spornost katerega je že dvakrat javno opozorila celo predsednica države Nataša Pirc Musar in ljubljanskega župana pozvala, da projekt začasno prekine. A Jankovića tudi to ne ustavi, saj je njegovo »najlepše mesto na svetu« očitno država v državi.
Če ste politično naivni in morda mislite, da se bosta Kučan in Janša strinjala vsaj glede spomenika osamosvojitvi, tega filma gotovo ne bomo videli. Prizora, da bosta družno stala v prvi vrsti na otvoritvi obeležja najpomembnejšega dogodka v slovenski zgodovini. Med sabo se tako globoko prezirata in na smrt sovražita, da med njima nikoli ne bo prišlo do pomiritve. Kučan in Janša se že dolgo ne pogovarjata. Ne na odprti sceni, ne na štiri oči.
Še tiste redke fotografije, ko sta se slučajno srečala na kakem dogodku in se vljudnostno rokovala, slikajo na njunih obrazih veliko nelagodje, negativno energijo in dobesedno škripanje z zobmi. Vsak zase menita, da sta največja demokrata, drug v drugem pa vidita absolutno zlo. Slovenija in njeni državljani pa smo že več kot tri desetletja ujetniki številnih njunih spopadov in političnih obračunavanj. Stvari so šle tako daleč, da pomiritve, kaj šele sprave med Kučanom in Janšo nikoli ne bo. Ta dva človeka se nista sposobna spremeniti. Sta kot dva alkoholika, za katere velja tisti rek, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne.
Konec junija, ko bomo praznovali dan državnosti, bosta verjetno spet dve proslavi. Ko je na oblasti levica, se Janez Janša praviloma ne udeležuje osrednje državne slovesnosti, ampak raje organizira vzporedno proslavo. V nasprotju z njim Kučan ravna državniško in hodi tudi na proslave, ko je na oblasti desnica. Vredna državnika je tudi njegova zadnja pobuda za postavitev osrednjega spomenika osamosvojitvi, ki jo je takoj prevzela vlada Roberta Goloba.
Zdaj se bo najmanj do poletja vsa slovenska politika in posledično vsa država ukvarjala s spomeniki. Zdravstvena, plačna, davčna in še kakšna druga reforma pa bodo v drugem planu. Potem bodo počitnice, in tudi politiki bodo odšli na morje. Še eno leto bo naokrog, ko se v državi na reformnem področju ne bo zgodilo skoraj nič omembe vrednega.
Tistim, ki bodo oblastnikom očitali, da se ukvarjajo samo s preteklostjo, pa bodo cinično odgovarjali, da jih zelo zanima tudi prihodnost. Ne izzivi umetne inteligence, za prihodnost namreč pripravljajo zakon o evtanaziji. To bo njihova končna reforma. Na koncu smo namreč vsi mrtvi: eni prej, drugi kasneje …