Samo zato, ker si mama, še ne pomeni, da moraš biti zgolj to!

Materinski dan nas mame vedno znova spomni, kako blagoslovljene smo, zato v trenutku, ko prejmemo v roke voščilnico podmladka, za hip pozabimo, da se je še zjutraj, ko smo ga oblačile za vrtec, metal po tleh, da nas včasih, ko mu ugasnemo televizijo, iz jeze mahne, da nam kdaj reče, da smo grda čarovnica, ko mu ne želimo kupiti še enega kinder jajčka, da nam iz čistega veselja naredi v hiši "cel raztur", in to le tri minute po tem, ko smo generalno počistile.

Zdrav je in naš je, čeprav kdaj za kakšno sekundo pomislimo, da bi bilo bolje, če ne bi bil (tako kot si tudi on kdaj, besen, ker mu recimo ne dovolimo, da gre spat s kosilnico, želi, da bi imel drugo mamo). 

Materinstvo je polno izzivov, dvomov, ali delaš prav, in situacij, ko si na robu živčnega zloma, a se moraš zadrževati, ker zdaj nisi samo navadna oseba. Si vzor. Najpomembnejša neplačana influencerka na Zemlji, ki je skoraj 24/7 na očeh svojemu najpomembnejšemu sledilcu ali več njim. Zdaj nisi samo ženska z imenom, osebnostjo, željami, sanjami in strastmi. Nekomu si mama. Nekdo je popolnoma odvisen od tebe, zato se moraš spraviti v red. Zdaj si vzor, dežurna zdravnica, učiteljica, profesionalna animatorka, pripovedovalka pravljic, kuharica za najbolj zahtevnega gosta, sodnica, blazina, najljubša igrača. In najpogosteje izrečena beseda pri hiši (mami, mami, mami, mami …). In včasih pozabiš, kaj si bila, preden si na svet spravila novo življenje.  

Resnica o materinstvu

Spomnim se, kako sem bila presenečena, ko sem pred leti srečala kolegico, odštekano rokerico divjih rdečih las s pirsingi. Rada je hodila na koncerte, v družbi je igrala kitaro in pela najbolj na glas. Ko je postala mama, se ji je zdelo, da usnjene jakne, raztrgan džins in divja barva las niso več primerni. Sama si je postavila to omejitev in postala druga ženska. Ne samo na zunaj, tudi osebnostno se je spremenila. Že res, da se z rojstvom otroka rodi tudi nova ženska – mama, a vseeno se sprašujem … Koliko sebe je v resnici treba izgubiti, ko daš življenje drugemu? 

Večinoma ljudje postanemo s starševstvom boljši. Poskušamo se umiriti. Postanemo bolj odgovorni. Vidimo, katere stvari v življenju so dejansko pomembne, kaj so v resnici problemi in kaj zgolj vsakodnevne banalnosti. To, da je nekdo odvisen od nas in nas ves čas opazuje, nas sili, da se lepše obnašamo, vozimo bolj previdno, cesto prečkamo vedno le pri prehodu, ne govorimo več toliko s polnimi usti ter manj preklinjamo in kričimo. V glavnem. A v želji, da bi bila dobra mama, o kateri se naš otrok čez 20 let ne bo pogovarjal pri psihoterapevtu, velikokrat pozabimo, kdo smo v resnici same. Kaj si, poleg tega, da vzgojimo srečne, samostojne in uspešne posameznike, želimo zase.

Kdaj smo nazadnje bile še kaj drugega kot mama? Kdaj smo bile nazadnje tista nora prijateljica, ki vedno zapusti plesišče zadnja. Tista divja rokerica, ki najbolj na glas poje na koncertu. Tista strastna bralka, ki rada bere napete kriminalke, o katerih nato divje razpravlja (uf, kako paše kdaj za spremembo prebrati knjigo za odrasle, tako brez sličic). Ali pa ljubiteljica mode in lepih čevljev, ki si jih zdaj, ko si mama, skoraj ne upaš več privoščiti. Prijateljica mi je enkrat potarnala, da si že dolgo ni kupila nobene lepe, kakovostne torbice, ker enostavno zmanjka denarja. Ko sva se nekaj časa pogovarjali, sva ugotovili, da denarja zmanjka zato, ker nikoli ne "šparamo" pri otrocih. Tudi takrat, ko bi mirno lahko. 

"Ma kupi si tisto torbico za 200 evrov. Itak jo boš nosila leta in leta. Zakaj bi tvoj triletnik sploh rabil trenirko za 70 evrov, ki mu bo čez nekaj mesecev itak premajhna, za ta denar lahko dobiš v diskontni trgovini skoraj tri, pa še manj bo bolelo, ko jo bo strgal in umazal," sem ji na koncu pametno svetovala, pri tem pa se spomnila, kako moj otrok pogosto nosi najdražje čevlje v družini. Da ne bo imel slučajno deformiranega stopala, ker sem škrtarila. 

Ko postanemo mame, se pogosto izgubimo. Ne samo zaradi novih, do tedaj neznanih občutkov, odgovornosti, dolžnosti in strahov. Velikokrat enostavno postanemo zgolj mama. A smo v resnici več kot to. Poznam mame, katerih otroci hodijo že v šolo, one pa še vedno ne želijo niti na enodnevni izlet s prijateljicami, saj bi imele sicer neznansko slabo vest. Koliko je takih, ki v prvem letu niti za dve uri ne zapustijo dojenčka, da bi s prijateljico spile kavo.

Tudi sama sem se po nekaj mesecih zavedla, da sem postala 'zacilkana' med dojenjem, menjavanjem plenic, igro, delanjem kašic, vozičkanjem in nakupovanjem hrane. Da sem že skoraj pozabila, kdo sem bila pred prestolonaslednikom. Čeprav otroci prinesejo toliko radosti, to ni dovolj. Ni treba, da je roditeljski sestanek v vrtcu in vozičkanje s sosedo vrhunec četrtletja. Ravno zato sem tako hvaležna za podporo partnerja in družine, ki mi omogočajo, da sem še vedno lahko tudi stara jaz.

In predvsem, da lahko za nekaj dni ali pa zgolj ur pozabim, da sem mama. Da grem s prijateljicami na izlet ali v hribe, s sestričnami v wellness ali s sosedami na krasno druženje v našem knjižnem klubu, ki smo ga ustanovile prav s tem namenom – da si vzamemo čas zase in za branje najljubše knjige, o kateri nato ob vinu razpravljamo točno tri minute. Da lahko pišem, se izobražujem ter duhovno in karierno rastem.

Ne želim zveneti kot samooklicana coachinja za materinske zadeve, a mame nujno potrebujemo pavzo od materinstva. Da ne izgorimo in znorimo. Ni treba, da gremo za ves mesec same na dopust, ni treba, da žuramo kot v študentski časih in zapravljamo enako nepreudarno, kot smo takrat, ko je bila cela plača samo za nas. Dovolj je, da si brez kančka slabe vesti dovolimo, da smo več kot mama. Ker ko se rodi mama, ni treba, da umre ženska, ki je bila mama pred njo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord