Pionir čebelarskega znanja

Nedavno je minilo 250 let od smrti našega največjega čebelarja Antona Janše. Njegov rojstni dan je Organizacija združenih narodov leta 2017 razglasila za svetovni dan čebel.

V svetu, ki ga nenehno spreminjajo in oblikujejo inovacije ter tehnološki napredek, je pomembno, da ne pozabimo na izjemne posameznike, ki so v preteklosti pustili neizbrisen pečat na določenem področju. Eden takšnih posameznikov v zgodovini Slovenije je bil zagotovo Anton Janša, priznan čebelar, ki velja za pionirja čebelarstva in čebelarskega znanja. Pred kratkim, 13. septembra, smo zaznamovali 250. obletnico Janševe smrti. O njegovem prispevku je spregovorila Tita Porenta, profesorica zgodovine in dipl. etnologinja iz Čebelarskega muzeja Radovljica.

Janša, rojen na Breznici 20. maja 1734, v Kuharjevi hiši št. 16 očetu Matiji in mami Luciji, se je tako kot njegova brata Lovrenc in Valentin odločil za bakrorezno risarsko šolo dunajske slikarske akademije. »V letu 1766 so se odpravili proti Dunaju, za čebelarsko kariero Antona Janše pa je bilo pomembno predvsem leto 1769, leto številnih reform Marije Terezije. Vpisal se je v šolo za čebelarstvo in ni bil edini, imel je veliko tekmecev. S pomočjo številnih Slovencev, ki so takrat živeli in ustvarjali na Dunaju, je pravočasno dobil prave informacije o ožjem izboru in tako 6. aprila 1769 po­stal prvi učitelj čebelarstva na Dunaju,« je pojasnila Tita Porenta. S tem se je začelo trdo in pomembno Janševo delo, saj je znanja iz domačega okolja prenašal naprej in širil med ljudi. Janševe primarne naloge so obsegale organizacijo in pospeševanje čebelarstva v avstrijskih deželah s praktičnim poukom in pisanjem strokovnih knjig, čebelaril je tudi na vrtu cesarice Marije Terezije, s svojimi znanji pa je navduševal čebelarje širom Avstro-Ogrske.

Njegov prispevek

Janšev prispevek k čebelarstvu je enormen. Med svojim delovanjem je uvedel prevozno čebelarstvo, spremenil je velikost panjev in njihovo obliko, ki je omogočila, da se zlagajo v blok, izdelal je načrt čebelarske družbe in se s čebelami ukvarjal tudi v znanstvenih vodah. Imel je izreden posluh za čebele, za panje. Točno je vedel, kaj se dogaja v njih, pisal je o vzreji, praktičnih nasvetih, zdravljenju čebeljih družin in še in še. Poleg tega, da je svoj čas v veliki meri posvečal čebelam, je napisal tudi dve knjigi; prvo posvečeno čebeljim rojem, druga, ki je izšla po njegovi smrti, pa je bil priročnik za čebelarje, posvečen poučevanju. Cesarica Marija Terezija je po Antonovi smrti izdala odlok, ki je zahteval, da vsi čebelarski učitelji poučujejo po njegovih knjigah. Njegovi nasveti in metode čebelarstva pa ostajajo pomembni in se upoštevajo tudi v današnjem času.

»Janša je mnogim čebelarjem v veliki meri utrl strokovno pot. Je naš najpomem­bnejši in največji čebelar, hkrati pa tudi druge tuje strokovne čebelarske knjige pišejo o njem kot o čebelarskem velemojstru. Bil je avtoriteta in zaslužno tudi človek, na katerega dan rojstva zaznamujemo svetovni dan čebel,« je še dejala Tita Porenta.

Spomin na Antona Janšo je še kako živ in se še posebej odraža v okolici Breznice, Žirovnice in Radovljice. V Breznici stoji rekonstrukcija znamenitega Janševega čebelnjaka, v dolini Završnice po slavnem učitelju nosi ime čebelarska plemenilna postaja, Čebelarski muzej v Radovljici pa o tem pionirju čebelarstva ponuja mnoge informacije, na podlagi katerih o Janši lahko izvemo še več.