GOBE
Sonček v turobnih zimskih dneh
Zimska panjevka zraste v zmernem vremenu, v mrazu pomrzne in čaka na otoplitev; je užitna, lahko jo tudi gojimo.
Odpri galerijo
Najdemo jo v šopih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Letos je zimska panjevka (Flammulina velutipes) pognala kar zgodaj, najbrž se ji je mudilo. Pogled na kup teh zlato oranžnih klobučkov, morda še celo posutih s snegom, je čudovit. Ker nekateri gobarji hodimo po naravi tudi v mrazu, se zelo razveselimo najdbe gob, ki rastejo v tem letnem času. Panjevke so res čudne, saj zrastejo v zmernem vremenu, nato pa v mrazu pomrznejo in čakajo na otoplitev.
Ob prvi otoplitvi rastejo naprej. Ko se temperature dvignejo nad 15 °C (april, maj), panjevke prenehajo rasti, saj so se prilagodile življenju pri nizkih temperaturah. Zanimivo je, da zimska panjevka raste naprej tudi, ko jo utrgamo in damo v hladilnik, kjer je temperatura od 4 do 8 stopinj, kot vse zimske gobe.
To vrsto je prvi opisal ameriški botanik Moses Ashley Curtis in jo imenoval Agaricus velutipes. Leta 1947 jo je v današnji rod preselil nemški mikolog Rolf Singer. Rodovno ime Flammulina se sklicuje na oranžne klobučke, ki v zimskem soncu sijejo kot mali plameni. Pridevek velutipes pomeni z žametno nogo, saj jo krasijo nenavadno lepi temno rjavi žametasti beti. Nemci in Angleži ji pravijo žametnonoga.
Klobuk ima premer od 2 do 10 cm. Najprej je izbočen, nato se zravna, vendar je zaradi veliko sosednjih klobučkov v skupini pogosto izkrivljen. Je rumenkasto oranžen, na sredini malo temnejši, rob je nažlebkan. V vlažnem vremenu je lepljiv, suh pa lepo sijajen. Lističi so široki, mladi beli, kasneje postanejo bledo rumeni, v starosti pa vedno bolj rjavkasti. So redki, razmeroma debeli in z vmesnimi krajšimi lističi, ki so proti obrobju gostejši. Bet je do 7 cm visok, sprva poln, nato postane votel, je žametast, proti dnišču temno rjav, pod klobukom rumenkast. Meso je rumenkasto, brez posebnega vonja in okusa. Trosni prah je bel.
Goba raste šopasto od septembra do marca (redko še aprila, odvisno od temperatur) na drevesih in panjih vseh mogočih vrst vrb, najdemo jo tudi na topolih in drugih listavcih, sicer redko, zelo redko na smrekah in preostalih iglavcih.
Panjevka je užitna, in ker je gniloživka, se jo da dobro umetno gojiti. Zlasti cenjena je na Japonskem in Kitajskem, kjer jo imenujejo enoki ali enokitaki in ji pripisujejo precej zdravilnih lastnosti. Gojena je na pogled popolnoma drugačna od naravne in je večina ljudi ne prepozna, saj si nista prav nič podobni: ker gojenje poteka v temi, je goba skoraj čisto bela, ima zelo dolge bele bete in zelo majhne klobučke. Pri nas gojene panjevke še niso tako zelo znane in priljubljene. Menda jih nekateri gojijo, kako jim uspeva, mi ni poznano. Leta 1993 so panjevke na raketoplanu Columbia poslali v vesolje, da bi ugotovili, kako nanje vpliva težnost. Menda se eksperiment ni ravno posrečil, pravijo v krogu ameriških mikologov.
Zamenjava je mogoča z obrobljeno kučmico (Galerina marginata), ki je smrtno strupena, vendar ni bojazni, da bi ju zamenjali, saj kučmic v tem letnem času ni.
Sicer pa pazite nase in nabirajte le tiste gobe, ki jih res dobro poznate!
Lističi so široki, bet je spodaj temno rjav, zgoraj rumenkast.
Ob prvi otoplitvi rastejo naprej. Ko se temperature dvignejo nad 15 °C (april, maj), panjevke prenehajo rasti, saj so se prilagodile življenju pri nizkih temperaturah. Zanimivo je, da zimska panjevka raste naprej tudi, ko jo utrgamo in damo v hladilnik, kjer je temperatura od 4 do 8 stopinj, kot vse zimske gobe.
To vrsto je prvi opisal ameriški botanik Moses Ashley Curtis in jo imenoval Agaricus velutipes. Leta 1947 jo je v današnji rod preselil nemški mikolog Rolf Singer. Rodovno ime Flammulina se sklicuje na oranžne klobučke, ki v zimskem soncu sijejo kot mali plameni. Pridevek velutipes pomeni z žametno nogo, saj jo krasijo nenavadno lepi temno rjavi žametasti beti. Nemci in Angleži ji pravijo žametnonoga.
Rodovno ime Flammulina se sklicuje na oranžne klobučke, ki v zimskem soncu sijejo kot plameni.
Klobuk ima premer od 2 do 10 cm. Najprej je izbočen, nato se zravna, vendar je zaradi veliko sosednjih klobučkov v skupini pogosto izkrivljen. Je rumenkasto oranžen, na sredini malo temnejši, rob je nažlebkan. V vlažnem vremenu je lepljiv, suh pa lepo sijajen. Lističi so široki, mladi beli, kasneje postanejo bledo rumeni, v starosti pa vedno bolj rjavkasti. So redki, razmeroma debeli in z vmesnimi krajšimi lističi, ki so proti obrobju gostejši. Bet je do 7 cm visok, sprva poln, nato postane votel, je žametast, proti dnišču temno rjav, pod klobukom rumenkast. Meso je rumenkasto, brez posebnega vonja in okusa. Trosni prah je bel.
Goba raste šopasto od septembra do marca (redko še aprila, odvisno od temperatur) na drevesih in panjih vseh mogočih vrst vrb, najdemo jo tudi na topolih in drugih listavcih, sicer redko, zelo redko na smrekah in preostalih iglavcih.
Tudi potem, ko jo utrgamo in damo v hladilnik, bo rasla naprej.
Panjevka je užitna, in ker je gniloživka, se jo da dobro umetno gojiti. Zlasti cenjena je na Japonskem in Kitajskem, kjer jo imenujejo enoki ali enokitaki in ji pripisujejo precej zdravilnih lastnosti. Gojena je na pogled popolnoma drugačna od naravne in je večina ljudi ne prepozna, saj si nista prav nič podobni: ker gojenje poteka v temi, je goba skoraj čisto bela, ima zelo dolge bele bete in zelo majhne klobučke. Pri nas gojene panjevke še niso tako zelo znane in priljubljene. Menda jih nekateri gojijo, kako jim uspeva, mi ni poznano. Leta 1993 so panjevke na raketoplanu Columbia poslali v vesolje, da bi ugotovili, kako nanje vpliva težnost. Menda se eksperiment ni ravno posrečil, pravijo v krogu ameriških mikologov.
Zamenjava je mogoča z obrobljeno kučmico (Galerina marginata), ki je smrtno strupena, vendar ni bojazni, da bi ju zamenjali, saj kučmic v tem letnem času ni.
Sicer pa pazite nase in nabirajte le tiste gobe, ki jih res dobro poznate!
