Postoj, odkrij, premisli in (se) poveži

Prava škoda bi bila sprehoditi se mimo Coroninijevega dvorca v osrčju Šempetra pri Gorici, ne da bi postali pred nevpadljivo besedno instalacijo umetnice Annibel Attems Cunoldi. Njen besedni Labirint namreč kliče po postanku in premisleku, v ozadju besed pa je zgodovina, bolj in manj znana.

ŠEMPETER PRI GORICI Instalacija Annibel Cunoldi Attems, v Gorici rojene, po bivanju v Parizu in kasneje še Rimu že več kot tri desetletja v Berlinu ustvarjajoče sodobne umetnice, ni kričeča ali kakorkoli na prvo žogo provokativna. Ustvarjalka se je umetniško formirala v Parizu, kjer je živela v sedemdesetih, diplomirala je iz nemškega jezika in književnosti. A na njeno umetniško raziskovanje je kasneje zlasti močno vplivala berlinska izkušnja - tam je razširila svoje polje delovanja na področje arhitekture, historičnih prostorov, fotografije in - kar najočitneje opazimo tudi v tokratni instalaciji - v svoje delo je začela vključevati besede.

Te so poleg idej in konceptov tudi eno od sredstev - poleg klasičnih podob, s katerimi komunicira sodobna umetnost. “In še raje kot čiste in abstraktne galerijske bele kocke si izbira prostore, ki vsebujejo preplete družbenih in osebnih pomenov, zgodovine, interesov, strategij, in so v neposredni relaciji z ljudmi,” poudarja kuratorka razstave Klavdija Figelj. V lični trijezični publikaciji, izdani v samozaložbi s podporo Občine Šempeter - Vrtojba in zavoda Go!2025, se kuratorka s pomočjo besednih sporočil ustvarjalke, ki so del instalacije na dveh oknih in na vratih vzhodnega trakta Coroninijevega dvorca, sprehodi po stavbi kot pričevalki iz 17. stoletja in odtlej skozi spremembe vse do danes. Labirint, čas, vir, kot preberemo na eni od treh postavitev, namiguje tako na pravi labirint, ki naj bi bil prav ob dvorcu, kakor na labirint časa, v kakršnem se je znašel Janez Coronini, kot izvemo iz enega daleč najzanimivejših zapisov ob razstavah sodobnih avtorjev.

“Umetnica Annibel Cunoldi Attems vrednoti prostore in motri duh časa, opazuje arhitekture, ki smo jih nasledili od moderne ali drugih historičnih obdobij, in spremlja njihovo transformacijo. Opazuje, ali so to mrtvi prostori ali prostori, ki omogočajo srečanja ljudi in vrednot, so kreativni laboratoriji novih idej,” piše Klavdija Figelj. Tako je postavila prvo v zamišljenem nizu razstav, ki jih namerava v vlogi kuratorke z umetniki izvesti v različnih prostorih in objektih občine in krajine. “Da jih spoznamo, ovrednotimo, začutimo kot prostore srečanja, kar nam je tokrat na plemenit, združevalen, subtilen, precizen način sugerirala umetnica Annibel Cunoldi Attems.”

---