Ikona, ki navdihuje še danes

V berlinski Novi narodni galeriji bodo 26. januarja odprli razstavo Josephine Baker - ikona v gibanju. Kot so zapisali, je Baker ikona in medijski fenomen: njeno prisotnost kot plesalke, pevke in igralke je še danes čutiti v filmih, na zvočnih posnetkih in fotografijah.

BERLIN > Umetniška izraznost in življenjski dosežki Josephine Baker so postali del kolektivnega spomina in hkrati kliše. Razstava v Novi narodni galeriji bo v obliki avdiovizualnega eseja raziskovala različne vidike in uprizoritvene strategije Baker ter prikazala posebnost njenega plesnega sloga in njenega sijaja na platnu - čutnega, dramatičnega in humornega.

Predstavila bo njen umetniški vpliv in strategije za dosego uspeha, prav tako bo prikazano, kako je navdihovala umetnike od prvih nastopov v Parizu v 20. letih minulega stoletja do danes.

Na ogled do konca aprila

Razstavo, ki bo na ogled do 28. aprila 2024, so v berlinski Novi narodni galeriji pripravili v sodelovanju z Bundeskunsthalle v Bonnu, kjer je že bila predstavljena.

Pri 16 letih zaplesala v muzikalu

Baker (1906-1975) se je rodila v ameriški zvezni državi Missouri v revnem predelu St. Louisa. Freda Josephine McDonald je pisalo na njenem rojstnem listu z datumom 3. junij 1906. Bila je nezakonska hči črnke in belopoltega Španca, brezposelnega glasbenika judovskega rodu, ki je kmalu izginil.

Še kot otrok je delala kot služkinja pri bogatih družinah belcev, kjer je hitro spoznala vsakdanji rasizem. Ko je bila stara 15 let, jo je mama poročila. Iz tega kratkega zakona je Josephine ohranila svoj priimek Baker.

Ko je bila stara 16 let, je kot nadomestilo zaplesala v muzikalu. Leta 1922 je sledil nastop v uspešni predstavi Chocolate Dandies, ki je gostovala v Moskvi in Sankt Peterburgu. S to predstavo ji je tudi uspel skok na newyorški Broadway - in kmalu zatem v Evropo. Leta 1937 je po poroki s francoskim Judom in veleindustrialcem Jeanom Lionom postala francoska državljanka.

V prtljagi za turneje tihotapila pisma in tajne dokumente

Med drugo svetovno vojno je imela stike s francoskim odporniškim gibanjem ter tudi postala agentka francoske tajne policije. V svoji prtljagi za turneje je čez mejo tihotapila pisma in tajne dokumente. Ob koncu vojne ji je general Charles De Gaulle podelil odlikovanje francoske legije časti.

Politično angažirana je Baker ostala tudi po vojni. Grad Les Milandes v Dordogni je spremenila v kraj rasne in verske strpnosti. Posvojila je dvanajst otrok popolnoma različnih okolij in veroizpovedi in si tako ustvarila svojo “mavrično družino”.

Njeno razkošno življenje je zahtevalo ogromne vsote denarja in ob koncu svojega življenja je bila Baker močno zadolžena. Maja 1968 so njeno premoženje zasegli. Njena prijateljica, ameriška igralka in monaška princesa Grace Kelly je poskrbela, da je Rdeči križ v Monaku sprejel njeno mavrično družino.

Leta 1973 se je vrnila v newyorški Carnegie Hall ter čez dve leti z legendarno predstavo tudi nastopila v pariškem gledališču Bobino, kar je bilo deležno velike medijske pozornosti, a ostarela diva ni mogla ponoviti svojih prejšnjih uspehov. Umrla je 12. aprila 1975, stara 68 let.

---