Sirkovi bvki, zobje iz fižola. Foto: Film Tipično slovensko KURENT
Sirkovi bvki, zobje iz fižola. Foto: Film Tipično slovensko KURENT

Kaj je novega o kurentih ali korantih, kot jim pravijo na podeželju, in kaj je starega, a malo znanega o njih? Čeprav še vedno ne vemo, kdaj se je pojavila prva kurentova maska, nas dediščina maskiranja vodi daleč v preteklost. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture, ki dediščino maskiranja povezuje tudi s kulturo lova, pravi, da nas stenska poslikava pol človeka pol živali v francoskih Pirenejih – podoba maskiranega lovca, ki se je z opravo z rogovi lažje približal živali in jo ujel – popelje v čas okoli 30.000 let pred našim štetjem.

Djolomari iz Makedonije na Ptuju l. 2023. Foto: Osebni arhiv/Aleš Gačnik
Djolomari iz Makedonije na Ptuju l. 2023. Foto: Osebni arhiv/Aleš Gačnik

Živalske, kurentu podobne maske najdemo še danes. O njihovi razprostranjenosti priča podatek dr. Gačnika, da je v svojih raziskavah odkril več kot 100 kurentovih podobnikov, odetih v kožuh, z rogovjem na glavi, prepasanih z zvonci in predmetom v roki, s podobnim poslanstvom, kot ga po izročilu nosi kurent: pomagati naravi, pregnati zimo in priklicati pomlad. Sledil jim je na območju vse do Grčije, čez balkansko območje, v alpski prostor in na drugo stran tudi v Sredozemlje. Domovina našega kurenta pa je Ptujsko in Dravsko polje, Haloze in Slovenske gorice.

Izvor kurenta je za zdaj neznanka, obstaja pa več domnev. Med drugim ga povezujejo z ilirsko-keltskim izročilom, mitskimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo v pozni antiki častili na našem ozemlju, s predniki Slovencev in naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju. Po starem verovanju naj bi bil kurent demon, ki je krotil zle duhove, preganjal zimo in vabil pomlad, odganjal slabo in prinašal dobro, plodnost, obilno letino, srečo in zadovoljstvo.

Danes je kurent izgubil svojo magično moč, a je več kot le navadna tradicionalna pustna maska. Prvotno strašna, strah vzbujajoča kurentova oprava, divji ples in ropot zvoncev so pomagali preganjati zle sile. Prihod kurentov k hiši je pomenil srečo vse leto, nesrečo pa tam, kjer ni bil dobrodošel in se je povaljal po tleh.

Orači v Halozah s temi kurenti, l. 1928. Foto: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož
Orači v Halozah s temi kurenti, l. 1928. Foto: Pokrajinski muzej Ptuj Ormož

Za kurentijo med 1200 in 1500 evrov

Kurent je doživel veliko sprememb. Obredje se je nekoč prenašalo z očeta na sina, ker so le moški zmogli nositi težke kurentije (danes najtežje dosežejo okoli 35 ali celo 40 kilogramov), v novejšem času pa so se jim pridružili tudi ženske in otroci. Kuretovo opravo (zgornji del, tako imenovano kapo, kožuh, zvonce, ježevko in drugo) so v prvi polovici prejšnjega stoletja fantje večinoma izdelovali in popravljali sami.

Marko Klinc se je izdelovanja kurentij naučil od očeta. Foto: Milica Prešeren/TV Slovenija
Marko Klinc se je izdelovanja kurentij naučil od očeta. Foto: Milica Prešeren/TV Slovenija

Uporabljali so različne kože in drug material, ki so ga našli doma, od plastičnih kant za kapo do podplatov starih čevljev, uporabnih za kurentova ušesa. Danes jih nekateri raje dajo izdelat po svojih željah, po naročilu, a kot opaža Marko Klic iz Spuhlje, eden izmed ne ravno številnih izdelovalcev kurentij, so današnje oprave skoraj preveč lepe, prijaznega videza in ne strašljive kot nekoč. Tudi porisane so drugače, se pa še spomni svojega očeta, prvega poklicnega izdelovalca kurentij, ki je dolgo vztrajal pri uporabi zgolj treh barv za masko: rdeče, črne in bele, izjemoma še modre. Koliko stane kurentija, težko pove natančno, saj je cena odvisna od velikosti, zvoncev, kože in drugega materiala, povprečno velika pa naj bi bila okoli 1200, 1500 evrov.

Danes so kurenti večinoma oblečeni v dolgodlake ovčje kožuhe, obuti v zelene ali rdeče pletene dokolenke s posebnim vzorcem in visoke čevlje. Prepasani so z verigo s pritrjenimi velikimi kravjimi zvonci, v rokah vihtijo ježevko – leseno palico, obito z ježevo kožo, na kateri so v davnih časih imeli pritrjeno škatlico, v katero so jim ljudje dajali denar. Zdaj imajo nekateri kurenti na notranji strani svojega jezika poseben žepek z enakim namenom. Ena od posebnosti novejšega časa so na ježevko ali verigo privezani žepni robčki, ki jih kurentu podarijo ženske.

Poznamo pernate in rogate kurente, ki se razlikujejo po kapah, toda tudi med samimi rogatimi so razlike. Koranti iz Lancove vasi, denimo, imajo rogove obrnjene navzdol, zanje pa je značilno tudi, da se v kurentijo oblečejo le moški. Andrej Brence, etnolog in kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, omenja, da je bil kurent večkrat prepovedan: v 2. polovici 19. stoletja zaradi prepovedi beračenja, po drugi strani pa tudi zaradi pretepa med posameznimi skupinami kurentov. Te so se srečevale na svojih poteh, vzrok za pretepe pa so bile stare zamere. Največja sramota za kurenta je bila, če so mu sneli kapo ali vzeli zvonce, se polastili njegove oprave. Kurent oziroma maske so ostale prepovedane do konca 2. svetovne vojne.

Obhodi kurentov so na Unescovem reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva od leta 2017. Foto: Milica Prešeren/TV Slovenija
Obhodi kurentov so na Unescovem reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva od leta 2017. Foto: Milica Prešeren/TV Slovenija

Kurenti so bili prvotno del skupine oračev, v kateri so plužili, kot spremljevalci pa skakali in zganjali hrup z zvonci. Šele pozneje so se začeli pojavljati sami v skupinah, ki jih lahko spremlja eden ali več hudičev. Kurentovi obhodi od hiše do hiše po vaseh so bili leta 2017 vpisani na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Sčasoma so se udomačili tudi v mestu. Tako jih lahko srečamo na ptujskem kurentovanju (prvo je bilo leta 1960) in na drugih pustnih, folklornih, športnih in zabavnih prireditvah v Sloveniji in tujini. Na ptujskem območju je danes več kot tisoč kurentov, njihovo število iz leta v leto narašča.

Spremenil se je tudi čas obhodov kurentov po vaseh. Prvotno so jih opravili na pustni torek, pozneje v dneh od pustne nedelje do pepelnične srede, v zadnjih letih pa se pust na Ptujskem začne na svečnico, 2. februarja opolnoči, ko si ob soju ognja kurent prvič nadene zvonce in začne odganjati zimo in zlo.

Prihodnost kurenta odvisna od nosilcev pustnih tradicij

Kot pravi Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture iz FTŠ Turistica Univerze na Primorskem, je kurent najdominantnejši in najpogostejši pustni lik na Slovenskem, a tudi eden izmed najbolj komercializiranih. Na eni strani še vedno zelo svet, po drugi strani pa zelo trivialen ali banalen zaradi vseh novih pomenov, saj se njegova dediščina, če govorimo zelo muzeološko, krši na vseh ravneh – od razumevanja prostora, časa, nosilcev teh tradicij in samih materialov, iz katerih so kurentije. Kurent ni več samo lik podeželja, kar je značilnost vseh tradicionalnih pustnih likov, ampak je postal tudi nekakšna urbana maska, očiščena mitološkega konteksta. Gačnik dodaja, da je usoda kurenta v prihodnje odvisna od nosilcev pustnih tradicij.

 Koranti iz Lancove vasi. Foto: RTV SLO
Koranti iz Lancove vasi. Foto: RTV SLO

Kaj izvirnega je še ostalo od tega simbola slovenske identitete in kaj se je spremenilo, skupaj z zgodbo o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo, bo razkril dokumentarni film Tipično slovensko: KURENT 13. februarja, na pustni torek, ob 20. uri na TV SLO1.