Rok Lunaček je v zabavne vode kot član zasedbe Flirt zaplaval že v svoji mladosti. Njegov glasbeni okus sta poleg drugih oblikovala mamina izbira Lepe Brene in očetova rockovska duša, pesnik po duši pa se je leta 2016 uradno razglasil za kantavtorja. Javnosti se je v tej vlogi prvič predstavil na Melodijah morja in sonca. "Mislim, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom zares deklariral kot kantavtor, saj so bili moji idoli kantavtorji," je dejal pevec in dodal, da so k odločitvi prispevale določene zadeve, ki jih je doživel v življenju.

Začimbe vsega so po njegovo življenje. "Življenje samo je ves čas isti cikel – pomlad, poletje, jesen, zima, ves čas pa imaš s seboj težjo ali lažjo malho spominov, slik življenja," je obrazložil kantavtor, čigar cilj je, da njegovo delo v ljudeh pusti zadovoljstvo in ljubezen kakršne koli oblike. "Mislim, da smo v fazi, ko se moramo bolje zavedati, kako zelo potrebujemo ljubezen," je še poudaril glasbenik, ki pa je mnenja, da ima družba, v krizi, tudi krizo glasbe, kar se po njegovo izraža predvsem v njeni mimobežnosti in pomanjkanju nagovarjanja posameznika.

Svojo kariero kantavtorja bo jeseni končno zapečatil tudi z albumom. 43-letnik pa se je odločil, da se bo lotil zahtevnejšega izziva – delo z naslovom Pogled čez ograjo življenja namreč ne bo "navadni" album, ampak ga bo sestavljalo kar pet delov. "Je knjiga z glasbo – bralci bodo dobili glasbo, poslušalci pa tudi bralni del," je povedal avtor, ki se sicer lahko podpiše tudi pod številne skladbe drugih slovenskih izvajalcev, za svoj projekt pa je prvotno napisal med 120 in 130 pesmi. Poleg sonetov in nagovorov, zbranih pod naslovom Tihi stihi, hudomušnih skladb v albumu Čustveno nestabilne pesmi, se bo naboru peterke med drugim pridružila še 45-minutna uglasbena pripoved o Lojzu in njegovi hruški, zadnji izdani triptih pesmi Med nekoč in danes, Tvoje leto brez tebe in Življenje je reka, ta videospot je izšel pred kratkim, pa bodo sestavljali Ornament srca.

O kopijah kopije, različnih slogih glasbenega ustvarjanja, praznovanju 25. obletnice skupine Flirrt, poetičnih koreninah, življenjskem pomenu uspešnice Romeo in Julija, popglasbi kot hrani, balkanski srčnosti in slovenski liričnosti, iskanju avtorja med vrsticami, zlaganju stihov, kako glasba navdihne besede in obratno, ali je maratonski petorni album njegova zapuščina, kritiki skozi smeh, kako so tri pesmi bratje in sestre, (ne)simpatičnosti malhe, kako je v resnici ime Kavboju Jimmyju, o enigmi ljubezni, kotaljenju besed, svobodi interpretacije, zgovornosti tišine in pomembnosti dobrih misli, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Rokom Lunačkom.

Na vas so skozi življenje vtis pustili različni izvajalci – dedek vas je navdušil nad glasbeniki, kot so Arsen Dedić, Đorđe Balašević, Ribja Čorba, Bijelo Dugme, sčasoma ste se “zaobljubili” Bruceu Springsteenu, skupini Pink Floyd, Princeu, Bobu Dylanu ter Lačnemu Franzu in Tomažu Pengovu. Kako se vam, zdi, da se to odraža v vaši glasbi, ste od vsakega nekaj vzeli?
Kako se to odraža v moji glasbi, mi večkrat povejo drugi. Če ti nekdo reče, da je nekaj podobno nečemu, ti verjetno ni prijetno. Vsak si želi biti original, caplja pa za nekom, za katerega tudi ne ve, ali je bil prvotno original. Tudi on je verjetno počel enako. Potem se vprašaš, katera kopija kopije sem oziroma ali sem na račun te dvestote kopije celo original. Verjetno v primeru vseh, ki jih radi poslušamo, nekako stremimo k temu, da se z njimi primerjamo, vedno se nam zdi, da smo mi brezvezni. Ta večna neulovljivost. Ljudje, ki sami nekaj ustvarjamo, včasih pozabljamo, da je vse dobro, saj smo od njih vseeno drugačni – ali si slabši ali boljši, to je dokaj nepomembno.

Ko napišeš pesem, sonet pa tudi zabavno skladbo, se mi zdi pomembno, koliko tebe je v delu in koliko je tistega tebe, za katerega si ga želiš, da bi bil ti. Ljudje me velikokrat vprašajo, kako lahko napišem toliko različnih slogov. Na to nimam pametnega odgovora. Nekoč je Ed Sheeran lepo rekel, da, ko odpreš pipo, je tako kot navdih – ker dolgo nisi odprl pipe, je na začetku neka brozga, in dlje časa je pipa odprta, vedno bolj teče, vedno bolj čista je voda. Če preprosto delaš, prej ali slej ostane tisto, kar mora ostati, tisto, kar začutiš. Če to preneseš v poezijo, pesem, je to ostalo tam nekje, v tistem utripu časa in mogoče bo nekdo čez čas to prebral, ko bo šel ta svet po gobe ali pa bo ta lepši, in se zamislil, kje smo bili oziroma kje smo zdaj.

Vaša glasbena kariera se je sicer leta 1997 uradno začela s skupino Flirt, ki je pozneje po ponovni združitvi v ime dodala še dodatno črko r. Skupaj ste izdali sedem albumov, za zasedbo ste napisali več kot sto pesmi, 8. februarja pa boste praznovali 25 let. Za obletnico naj bi razmišljali o osmem, morda celo devetem albumu, pa tudi o albumu uspešnic. Kakšno praznovanje ste si torej zamislili? Bi se vrnili tja, kjer ste začeli – na Šuštarski most z nenapovedanimi koncerti?
V popskupino sem bil res zanimivo vržen – preden sem postal del zasedbe, sem že pisal poezijo, želel sem si biti slikar, celo pripravljal sem se na sprejemne izpite. V Flirt sem pravzaprav prišel celo kakšen mesec pozneje, ko je skupina že nastala. Zanimivo je, da smo takrat vsi poslušali otoško glasbeno sceno – Oasis, Blur, Inspiral Carpets, The Stone Roses. Všeč nam je bila ta kvazi aroganca, v bistvu pa smo bili prijazni fantje, ki so zaradi deklet skupaj naredili.

Za jesen imamo pripravljen album pa tudi en večji koncert. V bistvu letnice in številke albumov samo dobro zvenijo, v resnici pa je na koncu bistveno samo, ali je bilo v tem času dobro. Ko pogledam za nazaj, ali smo se, ne glede na to, če smo se kdaj skregali, imeli dobro, tudi s staro ekipo? Odlično smo se imeli, ničesar ne bi zamenjal. Skupina težko ostane skupaj, ker so v njej tipični “egotripi” – vsak je najbolj pameten, vendar vsi najbolj neumni, pri 16 ali 17 letih res misliš, da si najboljši. Takrat si upornik brez razloga, v bistvu pa si obenem najbolj krhek. To je čar mladosti. Morda bi se lahko vrnili na Šuštarski most, v smislu: “Vračamo se k osnovam.”

Lani ste izdali tudi video za zimzeleno uspešnico Romeo in Julija, ki je praznovala dve desetletji nastanka. Menite, da ta pesem ni več vaša, ampak je postala last ljudi. Kakšno vlogo ima ta pesem še vedno v vašem srcu?

Videa sem se zelo otepal, ker me na to pesem vežejo lepi in slabi spomini, predvsem lepi. Bal sem se, da jih bom pokvaril, sebi in ljudem, ki so ob pesmi odraščali. Ko narediš priredbo pesmi, namreč prirejaš čas, iz katerega je ta pesem – tako glasba kot hrana so spomini. Ugotovil pa sem, da na ta način novim generacijam približaš pesem, na njo in na zasedbo spomniš tudi starejše.

Romeo in Julija je bila napisana za ločitev mojih staršev, a so jo ljudje vzeli kot ljubezensko. Pesem mi še vedno zelo veliko pomeni. Pomeni mi življenje. Zame je tudi stik, kako je videti bizarnost popularnosti. Takrat smo s skupino doživeli vrhunec priljubljenosti, v nekakšni mladostni prepotentnosti nam je bilo vse samoumevno. To, da nekdo plača za nekaj, ker te obožuje, je čudno. Tega nikoli nisem čisto zares razumel, pa tudi mislim, da nikoli ne bom.

Glasba je sama po sebi bizarna. Nekdo te prizadene, v pesmi se zjokaš in niti slučajno ne pomisliš, da bo to šlo kdaj v svet. In potem si tako samovšečen, da skladbo daš v svet, po možnosti postane uspešnica in ljudje na koncu tebi nazaj pojejo o tem, kako si bil ti res prizadet. In ti si nad tem navdušen.

Zasedba naj bi bila vaša prva in najbolj zvesta ljubezen. Dejali pa ste, da se brez skupine ne bi naveličali popa in ponovno začeli pisati poezije. Kaj vas je zmotilo pri popu? Je to tudi sporočilo pesmi Evergreen, v kateri pravite, da “v imenu trr-ja njegovega se verz in rima zlorabljata”?

Motilo me je, da je v primeru popa tako, kot če bi vsak dan jedel eno in isto hrano. Z njo ni nič narobe, a če bi jo jedel vsak dan, bi se je verjetno naveličal, zaželel bi nečesa drugačnega. Imam pa težave – ko delam veliko kantavtorstva, začnem pogrešati popformo, saj je ta manj naporna. Pop je nekaj, kar bi v vsakdanjosti izjemno pogrešali, saj je ta relativno preprosta in rutinirana.

Popforma je tudi povezana z mojo skupino, v njem so ljudje, vsak od njih ima svojo vlogo. Očitno mi ustreza biti v udobju nekega zavetja in ljudi, ki, če sem jaz preutrujen, morda oni niso. Včasih pa si utrujen od tega, da si v tem zavetju, in je dobro, da si tudi sam. Čeprav ima vsakdanjost svoj čar, si torej vseeno želimo nekakšne nevsakdanjosti. Ampak, če bi vsak dan preživeli nevsakdanje, bi se nam zmešalo. Mislim, da rutina osmisli nekaj nerutinskega, smisel življenja pa je to usklajevanje.

V pesmi Evergreen se v bistvu delam norca iz tistih, ki so nekaj naredili za denar. Kar pa smo vsi, ali si to priznamo ali ne. Sam priznam, da sem za denar naredil ogromno stvari. Ali sem zaradi tega bolj srečen? Na to vprašanje težko odgovorim, morda čez deset let. Vsekakor sem zaradi tega preživel, srečen pa si lahko tudi zaradi stvari, ki jih ne počneš za denar. Ali zaradi tega, ker si nekaj naredil za denar, nisi zvest samemu sebi? Če bi odgovoril pritrdilno, bi sam sebe demantiral, kar pa se ne, saj z enakim ali celo večjim žarom počnem nekaj, kar ni za denar.

V pesmi Evergreen omenite tudi, da so rime in verzi nekaterim sveta stvar. Kako uskladite besedilo in glasbo pesmi?
Ko napišem nekaj, za kar čutim, da bom jaz zapel, se mi zdi, da dokaj hitro vem. Čeprav je tudi v nasprotnem primeru včasih enostavno. V zabavni glasbi dobiš naročilo od naročnika, običajno nekoga, ki poje. Ker je Slovenija majhna, skoraj vsakega poznaš in tako pomisliš: “Ti si tak, nagovarjaš te poslušalce, to boš povedal na tak način, skozi tako glasbo.” Včasih zgrešiš, ker tega človeka vseeno ne poznaš tako, kot poznaš sebe. Pri sebi pa pravzaprav ne moreš zgrešiti – če se meni nekaj zgodi, in o tem napišem, sem povedal svojo verzijo resnice.

Poezijo ste sicer začeli pisati že leta 1994, dejali ste, da ste po osnovi najstnik, ki je pisal poezijo, po spletu okoliščin pa ste prišli v poprockovske vode. Od kod ljubezen do slovenske besede in kako se je ta razvila z leti?

Zanimivo je, ker sem iz mešanega zakona – moja mama je “od dol”, oče pa je “Janez”. Pri nas doma je v moji mladosti mama gulila tudi novogradske pesmi in Lepo Breno, oče pa je veliko poslušal rock – skupine, kot so Queen, Pink Floyd in Dire Straits. Moj prvi bolj resen koncert je bil koncert skupine The Cure, ko pa sem bil majhen, sem šel na koncert Lepe Brene, od katere sem, ko sem zataval na oder, dobil poljubček. Tako sem razumel nekakšno balkansko srčnost, hkrati pa slovensko liričnost in rock.

Vedno me je privlačila izraznost, nekaj kar prihaja iz žil, iz srčnega. Balkanci so bolj iskreni, neposredni kot mi, mi pa znamo liričnost podtakniti v ospredje, zato, da skrijemo pravo srce nekje med vrsticami. In zame je Tomaž Pengov v tem genialec – med vrsticami zna biti izrazito subtilen. Balašević ima tudi to, ampak na drugačen način. Zna čudovito pripovedovati zgodbe drugih, v njih pa iščeš njega.

Mislim, da bom razvoj videl šele, ko bom izdal knjigo in bom potem čez čas, ko mi bo nehalo biti nerodno za vse napake, ki jih bova verjetno videla samo jaz in lektor, pogledal to delo. Vse je nekakšen dnevnik, ki ga lahko pišeš skozi poezijo. Tudi pesmi so dnevnik. Glasbeni album je tako kot album s slikami – zaključil si neko obdobje. Singli so na primer samo utrinki, iz tega ne moreš razbrati skupine, zato na primer pogrešam izdajanje albumov.

Zakaj so avtorske pesmi pomembnejše od izvajanja priredb?
Mislim, da je želja po biti slišan gonilo. Pesnik piše zato, da bi razumel sebe, skozi to poskušanje razumevanja samega sebe pa po eni strani kliče na pomoč, naj ga nekdo razume, po drugi strani trdi, da vse razume. Začimbe vsega tega je življenje. Nekdo nekaj napiše, ker je to, kar je občutil, želel dati iz sebe, da ga ne bi več bolelo, obenem pa išče somišljenike, ki bi mu pritrdili. Čutenje je pomembno, ker je to, kar si napisal, edina stvar, ki je zares iskrena.

S tehničnim procesom – v kakršno koli formo poskušaš dati to iskrenost, kar je bilo nekoč čutno, v kar spadata tudi tisk in pogovor o tem – se mi pravzaprav ni prijetno ukvarjati. Tehnična opredelitev čutnosti se mi zdi zgrešena, čim več mora ostati pristnosti. Najlepše mi je le pisati. A kaj mi to pomaga. Lahko sem osamljen fant, na osamljenem otoku, pa nikoli ne bo nihče tega vedel, če ne bom dal to pesem v steklenico in jo vrgel v morje časa. Če steklenice nihče nikoli ne bo odprl, to ne pomeni, da je pesem slabša ali boljša. Je pa lep občutek, če jo nekdo odpre in prebere na drugem otoku ter reče: “Oh, kako lepo, poglej, kaj je naplavilo,” in morda odpiše nazaj.

Rekli ste, da glasbo še vedno ustvarjate za dušo, dobro besedilo pa naj bi po vaše človeku izrisalo sliko občutkov in ga postavilo v dogajanje pesmi. Kako zlagate stihe ter ločite med besedilom za pesmi in poezijo? Lahko eno postane tudi drugo?
Težko je ločiti, včasih je zabrisano. Če pogledamo formo pesmi Življenje je reka, Tvoje leto ali Med nekoč in danes, je sama po sebi poezija. Očitno je moja duša čutila, da vendarle zraven pristaja zven. Ljudje imamo namreč radi glasbo, radi zazvenimo, to se vidi na primer pri nazdravljanju – zvok kozarca in besedi “Na zdravje”. Zven je lepa stvar. Ali bi bil zven brez besed slabši? Ne. Tudi beseda brez zvena bi delovala, a če ju združimo, je to najlepše. Za določene stvari ne čutim, da bi potrebovale glasbo, ne pomeni pa, da ta ne bo prišla.

Zame so najlepše pesmi, kjer sta besedilo in glasba nastajala hkrati – pri skladbi Življenje je reka je glasba zelo hitro nastala. Slišal sem nekaj, kot bi bila vrata na pol priprta in bi iz sosednjega prostora nekaj slišal. Od tebe je odvisno, ali se ti ljubi vstati in odpreti vrata, da bo res zazvenelo ali boš rekel ne, naj ostane tam. Besedilo pesmi lahko postane poezija in obratno. V zadnjem času besede uglasbim, dolgo časa sem pa delal tako, da so se besede polagale na glasbo. Oboje krasno, saj te glasba navdihne za besede, hkrati pa te besede navdihnejo, kam naj bi šla glasba. Mislim, da ni nekega pravila.

Verjamem pa, da so bile najzahtevnejše forme besedil verjetno najprej besedila. Neka popforma verjetno ne bi imela strukture 18 kitic. Imam skladbo, dolgo 45 minut, z naslovom Lojz in njegova hruška. Sprva sem jo napisal kot zgodbo, potem pa sem začutil, da bi jo uglasbil. Ima okoli 48 kitic, ki pa pravzaprav zveni zelo pop. Zelo nezahtevno in lepo je za poslušati, saj je beseda tako močna.

Več glasbenikov naj bi dejalo, da vam uspe ubesediti njihova lastna čustva. Kako se “spopadate” s pisanjem popularnih skladb za izvajalce, kot so Alya, Vili Resnik, Manca Špik, Isaac Palma, BQL, Helena Blagne in Samuel Lucas, ter pisanjem zase?
Helena Blagne ima v skladbi Kar bo, pa bo verz: “Kar bo pa bo, življenje vedno prav izbere”. To je čisto zabavna skladba, a vendarle verz veliko pove. Zelo ljuba mi je tudi skladba Nekoč Slavka Ivančića. “V teh verzih je resnica in med rimami srce, tu si boljša polovica, vse dobro, vse, kar je.” To je tako del mene, kot je tudi del Slavka. Včasih druge ljudi lažje prebereš kot samega sebe, in recimo, ko pišem za nekoga drugega, je tudi del mojega življenja v njem. Tako različni si nismo, pod tem soncem smo vsi enaki, čeprav želimo biti drugačni.

Ustvarjanje zase in za druge se razlikuje že po formi. Pesniško obliko, kot je sonet, bom zelo težko vstavil v popformo, niti si ga zares ne želim. Čim pa pokukam iz te klasične pesniške forme, je lirika, ki jo lahko uvrščaš marsikam – glasba je tista, ki to narekuje. V primeru dveh lepih verzov, ki sta lahko globoka in sta postavljena znotraj melodije, ki je otroško naivna, prvotno težka forma postane malce lahkotnejša. Če bi dodal težek mol, bi forma predpostavljala, da gre za nekaj globljega. Mojemu pesniškemu delu glasba to težko narekuje. Morda je ravno zato prav, da soneti in modernizem ostanejo brez glasbe, ker si ne bi želel, da jih forma omejuje. Naj jih omejuje zgolj forma besed ali čutenja.

Leta 2016 ste se končno odločili, da je ena izmed vaših glavnih ljubezni kantavtorstvo. Menite, da je pesem podaljšek kantavtorjeve duše, verz pa zemljevid njegovega srca in čutenja. Kakšen čar se vam zdi, da ima kantavtorstvo? Zakaj je po vaše zanj treba “dozoreti”?

Čeprav sem se v Flirrtu in popu vedno udobno počutil, sem prej pisal poezijo, kantavtorstvo sem pogrešal. Mislim, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bom zares deklariral kot kantavtor, saj so bili moji idoli kantavtorji. Že na našem zadnjem, dvojnem albumu Jeklly & Hyde sem delal krivico popformi – pesem Pogled čez ograjo življenja govori o ločitvi, razslojevanju znotraj družine, to pa pravzaprav ni čisto sodilo v Flirrt. Ampak tega takrat še nisem vedel.

Kaj pomeni kantavtorstvo, je v bistvu zelo preprosto. Nekaj začutiš, napišeš glasbo in besedilo ter to tudi zapoješ. To je čar, težko se pretvarjaš. Če daš na stran formo, na primer videz, je vse drugo kitara, beseda, ki se ti je zgodila pred časom. Mogoče ta trenutek ne razmišljaš več na tak način. Če ne čutiš več tako, lahko pesem preprosto odstraniš iz repertoarja in je ne poješ. Mislim, da je to najbolj iskreno, kar kantavtor lahko naredi. Dogajalo se mi je, da pesmi nisem hotel peti, ljudje pa so jo zahtevali. Takrat sem se počutil nelagodno. Pesmi Ko je ni, ki jo imamo s Flirtom, nekaj časa nisem mogel peti, nisem tako čutil, in s tem ni nič narobe. Zdaj imam to pesem veliko raje kot v vmesni fazi, ker ugotavljam, da je zelo dobra.

Ne vem, ali morajo za kantavtorstvo vsi dozoreti, jaz sem moral. Da sem ugotovil, da je za kantavtorstvo čas, sem moral v življenju doživeti določene zadeve. Ko si starejši, na stvari, kot je na primer sončni zahod ali preprosto verz, gledaš drugače, kot si pri 16 letih, percepcija se spremeni.

Istega leta ste torej s Flirrt na dvojnem albumu Jekyll & Hyde izdali pesem Pogled čez ograjo življenja, enako bo naslov vašemu petdelnemu albumu, ki bo obenem tudi knjiga, izdan pa naj bi bil jeseni. V delu bo od čiste poezije, zbrane v sklopu Tihih stihov, do predrznih pravljic za odrasle in uglasbenih pesmi. Ker ilustrirate, bodo vključene tudi vaše slike. Kako se je bilo lotiti tako obsežnega in zahtevnega projekta, ki traja že več let? Gre za nekakšno zapuščino?
Je knjiga z glasbo – bralci bodo dobili tudi glasbo, poslušalci pa tudi bralni del. Je dvojna forma, če bi izdal še tretjo formo, bi bilo že prekleto zahtevno. Zato gre v primeru slik, ki bodo predstavljale le manjši del, bolj za utrinke skozi besede. Iskreno se tega lotiš tako, da pač pišeš. Za ta petorni album sem imel napisanih med 120 in 130 pesmi, od teh jih je nekaj jih šlo v ta projekt, nekaj pa jih bo šlo drugam. Med procesom je sam od sebe sicer nastal punkovski album Ekstatično apatični, za katerega ne vem, ali ga bom kdaj sploh izdal. Bil sem v neki jezni fazi, ta album je sama jeza.

Ljudje radi dojemamo kritiko skozi smeh, cinizem, lažje prisluhnemo. Na albumu bodo med drugim pod naslovom Čustveno nestabilne pesmi zbrane pesmi, kot je Vegi volk Marko, ki govori o volku, ki je vegetarijanec in se druži z ovcami. V njej je veliko družbene kritike, ki ji lažje prisluhneš, ker je to na koncu dneva vendarle lahko samo pravljica.

Da bo album zapuščina, se lepše sliši, kot je v resnici. Bizarno je gledati na lastno življenje in nekaj, kar napišeš, da se ti je zgodilo. Ne vem, če bi si sploh želel, da je to Roka Lunačka zapuščina. Kaj, če se motim? Kaj, če marsikaj, kar sem napisal, ni čisto res? Očitno to bo moja zapuščina, mogoče pa bom čez čas, z naslednjim albumom kaj bolj obrazložil, se celo opravičil ali rekel, da sem bil še premalo brutalen.

Kaj bi si želeli, da izkušnja branja in poslušanja prinese v življenje občinstva?
V končni fazi sta glasba in poezija nekaj, kar ljudem prinese veselje v življenje, ne glede na žalost. Tudi žalost ima svoje veselje, znotraj veselja pa je lahko veliko žalosti, cinizma ali hudomušnosti. Če nekdo podoživi nekaj znotraj zgodbe nekoga, ki je morda izmišljena, je na koncu važen tisti občutek. Rad bi torej, da nekaj občutijo, čutenje je končni cilj. Ker če nekdo nekaj občuti skozi to, karkoli, si lahko vesel. Cilj je vendarle neko veselje, kakršno koli že to veselje je. Zadovoljstvo tudi znotraj žalosti, predvsem pa ljubezen, kakršnakoli že je. Ljubezen je povsod, vedno je zmagovalna. Če pesem povzroča ljubezen, pomeni, da ti nekaj pusti.

Nazadnje je material albuma dopolnil triptih Ornament srca, ki ga sestavljajo skladbe Tvoje leto brez tebe, Med nekoč in danes ter Življenje je reka. Medtem ko v pesmi Tvoje leto brez tebe omenite letne čase, se ti na videospotu za Življenje je reka tudi ponazorijo. So pesmi nadaljevanje druga druge, tvorijo skupno pripoved?
Tvoje leto brez tebe, Med nekoč in danes ter Življenje je reka so na enemu delu albuma, ki se imenuje Ornament srca. Triptih je pravzaprav to, kar sem do zdaj izdal – zaključena celota, vendar pa je album širša stvar. Pesmi predstavljajo različne faze, skozi katere sem šel, ko se mi je v življenju zgodila neka stvar, to sem moral dati iz sebe. Za skladbo Med nekoč in danes sem izdal demoposnetek, z napakami vred, ki smo ga s skupino na hitro posneli, verzije pa nisem želel spreminjati, ker mi prvotna oblika veliko pomeni. Vse tri pesmi so bratje in sestre, govorijo o eni in isti stvari z drugačnega zornega kota.

Življenje samo je ves čas isti cikel – pomlad, poletje, jesen, zima, ves čas pa imaš s seboj težjo ali lažjo malho spominov, slik življenja, ki jih na koncu po možnosti spustiš v neko jezero ali reko. V mojem primeru so bile v videu to ladjice. Smisel življenja je pravzaprav pristni stik s človekom, ki sploh ni stik, je samo nekje v zraku. Ko nekdo odide, to pomeni, da ga le v fizični obliki ni več. Če je človek pustil dovolj podpisa, da ta ne zbledi, za njim ostane ljubezen. Glasba je v bistvu kot album slik.

Najnovejši videospot za pesem o minljivosti in ljubezni Življenje je reka, ki je izšel pred kratkim, ste z Rokom Breznikom snemali celo leto. Kako sta načrtovala lokacije?

Snemala sva več kot eno leto, ker kadri prve jeseni nisi bili povsem v redu, vmes tudi ni bilo dobrega snega. Tako sva naslednje leto to ponovila. Če bi šlo vse po načrtih, bi že jeseni 2021 lahko končala. Malha je bila na začetku zelo simpatična, čez čas pa niti ne. Lokacije smo izbirali spontano, ves čas pa sem bil enako oblečen. Malho sem vlačil po morju, po snegu, veliko posnetkov sploh ni v videospotu. Plašč, ki sem ga nosil, je bil poleti dovolj topel, da sem od vročine skoraj umrl, pozimi pa dovolj hladen, da sem zmrznil. Bil je rokenrol, a, ko gledam nazaj, je bilo lepo. Videospot ima neko težo, zdi se mi, da gre z glasbo z roko v roki. Tudi, če bi ugasnil glasbo, bi ti dal nekaj, v njem sem le figura, lik vseh nas, ki nosi malho spominov.

Prva in zadnja pesem sta dobili tudi upodobitev v obliki videa. Zakaj ga ni tudi Med nekoč in danes, ki je po tvojem opisu skladba za življenje in po njem?
Za Med nekoč in danes bi lahko posnel enak video kot za Življenje je reka ali pa Tvoje leto brez tebe. Prvotna ideja je bila, da bi po jasi vlekli papirje, na listih pa bi bili deli besedila. Na koncu bi prišli do mene na klopci, oblečen bi bil enako kot v preostalih dveh videoposnetkih. Ampak je za to zmanjkalo časa.

Lotili ste se tudi že omenjenih “hudomušnih pesmi za odrasle”, kot so Vodovodar Brane, MU MU in Kavboj Jimmy, običajno vam tudi pri drugih pesmih na pomoč priskočijo Rokovnjači. Tovrstne pesmi, ki so po vaših besedah “ravno prav otročje, da jih jemljemo zares”, bodo na albumu zbrane pod naslovom Čustveno nestabilne pesmi. Od kod ideja za takšne podvige?
Te pesmi so smešne, ampak so resne. Vodovodar Brane je cinična pesem, res si ne želim, da bi taki Braneti obstajali. Kavboju Jimmyju je v resnici ime Janez – vmes je bilo veliko slovenskih imen iz politike, pa sem menil, da je to preveč, na koncu pesmi je bil v vsakem primeru nauk. Trenutno snemamo skladbo Lepi Samo, o fantu, ki je kronično zaljubljen v sebe, poleg drugih težav pa se kar naenkrat pojavi prva gubica. Zanimivo je, da vse junake tovrstnih pesmi na koncu ubijem. Lepi Samo ne dočaka abrahama, ljudje ne vejo, kaj se je zgodilo z njim, nekateri pravijo, da je izginil, ker ni mogel prenesti svoje starosti in vseh gubic.

Rokovnjači so prisotni vedno, ko se igra. Zdi se mi, da v tem primeru, ko gre za smešne zadeve, dobro zveni Rok Lunaček in Rokovnjači, bolj spada k hudomušnosti. To je sicer ekipa Flirrt, in ker delamo veliko poppesmi, tudi članom kdaj ugaja, da naredimo nekaj bolj kantavtorskega. Življenje je reka je odigrala ista zasedba, a ker je nekaj bolj osebnega se mi zdi primerneje, da je podpisan samo Rok Lunaček.

Po vaše je vse minljivo, le ljubezen gre naprej, pri njej pa je pomemben vzgib srca. Skladba Prišla si tiho opisuje, da ljubezen človeka izboljša, Ljubezen iz navade o razmerju, kjer ni več strasti, pesem Ljubezen pa o tem, kaj to čustvo ni. Zakaj najraje pišete o ljubezni?
Ljubezen lahko parafraziraš na sto in en način – vodovodar Brane ima tudi najraje ljubezen, a to drugače dojema. V primerih verzov, kot na primer: “Baby tonight, vse bo alright,” je ta sicer zlorabljena, ampak ljubezen sama po sebi je nekaj lepega. Kaj je lepše kot, ko imaš otroka, ki te ima neizmerno rad, ali pa ko najdeš partnerja, ki veš, da je tvoja sorodna duša. Da si deliš utrinek tega življenja, ki je tako kratko. To si vsak želi. Nekomu, ki reče, da si ne želi ljubezni, ne verjamem.

Ljubezen je enigma, ki pa absolutno izboljša človeka. Težko je opredeliti ljubezen, zakaj imaš nekoga rad. Ljubezen je ali pa ni. Podobno je z življenjem in resnico.

Vaše kantavtorske pesmi so velikokrat globoke in osebne, neradi pa razlagate njihovo vsebino, ker se vam med drugim zdi, da tako omejite svobodo ljudi in njihove interpretacije. Dejali ste, da se vam “opisovanje notranjih viharjev ali sončnih žarkov verzov vselej zdi kot kotaljenje težkih besed – kamenja po klancu navzgor.” Je čustva res lažje povedati prek pesmi, kot pa zgolj z njihovim opisom “na suho”?

Mislim, da je tako pri vseh, ki pišejo. Milijonkrat sem razlagal o svojih pesmi in vem, da še milijonkrat bom, s tem ni nič narobe. Po drugi strani pa, če ti nekdo da krožnik s krasno hrano in ti obrazloži, kaj je notri, tehnično razumeš, kaj je notri. Vendar vprašanje je, ali ti je s tem razširil tvojo paleto okušanja ali jo je zožil? Še vedno okušaš po svoje.

Če ti nekdo razloži pri pesmi, da se mu je nekaj zgodilo točno na določenem kraju, je to nekaj zanimivega, ker si pesem lažje predstavljaš, hkrati pa se ta spekter morda malce zoži. Morda se motim, a menim, da je treba pustiti, da si vsak razloži in predstavlja po svoje. Tudi pesem je sicer samo opis, a v drugačni, bolj umetelni formi. Besede in črke v pesmih se lepše kotalijo kot v neki racionalni frazi ali pa klasičnem zapisu, kot bi bil na primer: “Veš, jaz te imam pa rad, dečva.” To bi lahko rekel na malo lepši, daljši način, z več subtilnosti.

Je glasba vaš “ventil” oziroma terapija?
Glasba ni ravno ventil, morda samo ventilček. Težka beseda je, da rečeš, da je pesem tvoja terapija. Hkrati pa bi sam sebi lagal, če bi rekel, da vsaj malo ni. Vendarle pišeš zato, da bi razumel sebe, svet okoli sebe, iščeš potrditev in pa somišljenike. Kot drugje tudi v pesmih iščeš podobne, ko pa jih najdeš, pa ne veš, ali si popolnoma zadovoljen. Večno prekletstvo človekove nezadovoljnosti je to. Biti pesnik je kronično stanje (smeh).

S Flirrtom je za vami približno 800 koncertov. Dejali ste, da se čas na vaših koncertih ustavi, predvsem so vam blizu akustične izvedbe, glasba naj bi bila univerzalni jezik. Kakšno izkušnjo želite sami dati poslušalcem? Kako pomembno je, da se z ljudmi “objamete skozi verze in rime”?

Trenutno sem v fazi, ko se mi zdi, da lahko skozi tišino več poveš, kot pa skozi glasnost. Ne delam krivice glasnosti, da ne bo pomote – všeč mi je, ko kitara “zažge”, elektriko bi sčasoma zagotovo začel pogrešati. Zdi se mi le, da greš pri tišini lahko vedno bolj v subtilnost in opazil sem, da tišje, kot igraš, bolj so ljudje tiho in prisluhnejo. Je pa dobro kolebati med glasnostjo in tišino. Na koncertih potrebuješ energijo, ki jo velikokrat zagotovi “štrom”, vendar hkrati potrebuješ čutenje. V tem trenutku raje vidim, da ko ljudje odidejo domov, ostane le čutenje, mogočnost trenutka.

Moj oče je lepo rekel, da ko rečeš, da si na nekaj grdega samo pomislil, ni tako. Ljudi sestavljajo misli, ki skupaj tvorijo opažanje. To razmišljanje tvori tvoj način dojemanja sveta, rutino, ta pa postane tvoj vsakdan in tako življenje. Majhen preskok je med eno samo mislijo in tvojim življenjem. Zato je tako ključno pomisliti na lepe stvari – ko rečemo moč dobrih misli, ne gre za šalo. Verjamem, da ima ta svet več luči kot črnine.

Rekli ste, da je glasba odraz družbe, v kakšni družbi torej živimo danes?
Družba, ki ima krizo, ima krizo glasbe. To se v glasbi izraža tako, da je glasba morda preveč preprosta, preveč mimobežna, premalo nagovarja posameznika, ker se nagovarja množico. Mislim, da se posameznik, ne glede na to, da je množica tudi odraz njega, malce porazgubi. Skozi kantavtorstvo, recimo, nagovarjaš posameznika, in ta je temu hvaležen. In ko je posameznik hvaležen, je tudi družba.

Družba je trenutno zmedena. Ko je otrok zmeden, je simpatično, ko pa je družba zmedena, to ni simpatično, ampak bizarno in brutalno. Verjamem, da bomo iz te zmedenosti prišli, ravno zato, ker menim, da je v boju med lučjo in temo, ki se dogaja v vseh segmentih naših življenj, vedno na koncu svetloba tista, ki pritegne ljudi. Čeprav imamo nekako vedno radi noč, ki ima svojo mogočnost, ima svojo moč predvsem vzhod sonca. Ljudje smo v osnovi sonce. Iz bizarnosti, ki se trenutno dogaja, se moramo iz nekaj naučiti – mogoče to, da bomo naslednjič lepše videli sonce. V končni fazi to, da smo izgubili nekaj tega medsebojnega druženja, objema, stiska roke. Mislim, da smo v fazi, ko se moramo bolje zavedati, kako zelo potrebujemo ljubezen.